Izkoriščevalska prasica

N. je osebi (za katero je do tistega trenutka zmotno mislila, da je njena prijateljica) naredila logotip in nekaj cgp elementov, saj je dotična oseba pred časom odprla s.p.. Ko N. tako imenovani prijateljici izstavi račun s prijateljsko ceno, ki znaša borih 300 eurov, le-ta pa podivja in oblikovalko okliče za izkoriščevalsko prasico. Prasica, le kaj si misli, da je takole izkoristila njuno prijateljstvo za postavitev enormno visoke cene ter še prida, da bi jo morala prej opozoriti na dejstvo, da bo ta reč tako drago koštala (naj vam prišepnem na uho: razkačena oseba se je v tistem trenutku ravnokar vrnila iz tritedenskih počitnic na Bahamih). Menda, da bi še nekako razumela, če bi N. za projekt porabila 14 dni (po njenem bi bil torej N-jin mesečni zaslužek tam blizu 600 eurov), po drugi strani pa je želela, da N. logotip izpljune v roku treh dni.
Kdor se je v življenju vsaj malo sukal v okolju grafičnega dizajna ve, da lahko profesionalec z recimo dvajsetletnimi izkušnjami, perfekten logotip izpljune v petih minutah. Ampak da smo si na jasnem: za izdelavo ni porabil pet minut, temveč dvajset let + pet minut. Seveda je sedaj jasno odkod cene, za katere znekateri zmotno mislijo, da so previsoke.
Najbrž ni treba posebej poudarjati, katera od zgoraj opisanih oseb je izkoriščevalska prasica, ki je izkoristila prijateljstvo. Skratka, N ima veliko srečo, da je iz svojega adresarja izbrisala kontakt, ki ni spadal tja.
Predvčerajšnjim je v pisarni kjer preživim 8 ur dnevno, zazvonil telefon. Glas na drugi strani je rekel: "Dober dan, mene pa zanima, če je svetovanje za eno sobo zastonj?" Ob naslednjem takem klicu bom kličočega vprašala: "Gospod, mi lahko prosim poveste kaj ste po poklicu?" Naprimer da bo gospod rekel, da ima pizzerijo. Potem ga bom vprašala: "Če pridem k vam in pojem samo pol pice, bo to zastonj?"
Podoben primer: prejmemo mail od gospe, ki je na naši internetni strani v nekem stanovanju videla njej všečno luč, pa dizajnerski fotelj in zdaj sprašuje kje naj to kupi. Najbrž ne bi bilo fer do ljudi, ki za tovrstne storitve plačajo, da bi nekdo drug do istih informacij prišel zastonj Poleg tega imamo v pisarni veliko pomembnejših opravkov: lakirati si moramo nohte, razpravljati o dobrih filmih, jesti čokoladne bonbone Fererro Roche in početi razne take reči, ki jih pač počnemo ženske, ki delamo v finih pisarnah. Le kdo bi ob vsem tem imel čas vsakodnevno odgovoriti na enormno število mailov, v katerih ljudje sprašujejo kje naj kupijo lep kavč in luč, pa kje se kupi kamne in vejevje za dekoracijo. Prav ste slišali, kdor ne verjame, naj prebere še enkrat: KAMNE IN VEJEVJE. Gospa, ki ni izvedela kje naj kupi kavč, se je blazno razhudila nad nesramnimi arhitektkami in napisala: "Očitno je denar še vedno sveta vladar!" Se zelo strinjam z razburjeno gospo, ne verjamem namreč, da dotična gospa živi od prane. Tudi dizajnerskega fotelja, katerega si tako neznansko želi, najverjetneje ne bi odplačala v naturalijah. Ali pač?! Ja, denar je sveta vladar, kakopak.
Sama se pri svojem delu držim zelo preprostega načela: za prijatelje ne delam. Kadar pa že naredim izjemo, takrat ne računam. Lahko si mislite, da glede na to, da v prostem času raje počnem vse drugo kot pa da bi z metrom v roki lazila po vlažnih zapuščenih podstrehah polnih podgan, izjemo naredim malokrat. Če jo že naredim, jo naredim z razlogom in takrat za svoje delo ne pričakujem honorarja.
Odnos laične javnosti do arhitektov in oblikovalcev je naravnost bizaren. Z nami barantajo kot bi barantali s krošnjarji na turškem bazarju. Ne predstavljam si, da bi taista oseba prišla k mesarju in rekla: "Dober dan, za kosilo bi namesto pečenega krompirja veliko raje jedel svež goveji zrezek premazan z gorčico. Mi boste dali kaj popusta?" Mesar bi vam najbrž s prstom pokazal na vrata. Ali pa bi prišli k odvetniku in rekli: Sosed mi je vrgel kamen v oko. Verjemem da bo moj primer za vas pravi izziv, dovolim vam, da me brezplačno zastopate. Ko bova zmagala, bom v lokalnem časopisu objavil, da ste zelo dober odvetnik in vam s tem naredil dobro reklamo. Tudi gospod odvetnik bi vam kaj hitro pokazal kje so vrata.
Naj vam za konec postrežem še z eno zgodbico, v kateri nastopa izkoriščevalski prasec (v tem primeru gostilničar), njen naslov je: "Realnost prenešena v fikcijo"
Marijan pride v oštarijo Oljka, saj se mu je zahotelo dobre južine. Naj na tem mestu povemo, da se Marijanu, kadar zagleda pečena rebrca, obraz razjasni tako, kot se džankiju razjasni obraz, ko ugleda vrečico s heroinom. Skratka, Marijan pride v gostilno in naroči govejo župco, pečena rebrca, prebranac, mešano solato in neko sladico - ne vem katero, recimo da sadno kupo, ki je najbednejša sladica vseh sladic, ampak to zdaj niti ni tako zelo pomembno. Skratka, naš Marijan poje župo, nato pa predse dobi lepo zapečena rebrca. Z velikim užitkom zagrize vanje, po bradi mu teče mast, ki kaplja na lepo opran bel prt, vendar Marijan tega ne opazi, pa tudi če bi opazil, ga to ne bi kaj prida motilo. Ko so rebrca nekako polovično "obdelana", Marijan čez cesto zagleda lokal, katerega je prej spregledal. Pred lokalom stoji tabla, na kateri z velikimi, nerazločnimi črkami, ki se v resnici trudijo, da bi bile lepe, pa jim ni ratalo, piše: "Pečena rebrca po mehiško, danes posebna cena!". Ohoho, tole se pa dobro sliši. Lahko bi probal še tiste in se potem kasneje odločil katera so mu bolj všeč. Ali pa ne, saj tukaj se je že kar nekolikanj najedel, (čeprav si je moral priznati, da še zdaleč ni sit, kje pa) in ne bo hodil nazaj. Bo šel čez cesto, da vidi kakšna so tista druga, pa še po posebni ceni jih bo dobil. Naš Marijan torej vstane in se pripravi da bo zakoračil čez cesto. Natakar, ki ga vidi odhajati vpraša: "Gospod, kam pa kam, vam morda naša hrana ni všeč?!" "Je je, zelo je dobra, ampak veste, mene zanima kakšna rebrca ponujajo tamle čez cesto." reče Marijan, še ves masten okoli ust. "Ja, gospod vso pravico imate, da vas to zanima, ampak ali bi se morda preden greste lahko zmenila, da poravnate račun?! Marijan ga prijazno pogleda in reče: "Ampak saj ne vem katera mi bodo bolj všeč." Natakar ga debelo pogleda, Marijan pa mu prijazno razloži: "Veste, saj nisem zadel na lotu. No ja, za pojedeno se vam bom že oddolžil, ko se naslednjič srečava, vas povabim na kavo."
Menda obstaja stari rek, ki pravi, da se vnaprej plača le kurbam. Sama bi rek dopolnila nekako takole: Poleg kurb se vnaprej plačuje tudi izkoriščevalskim prasicam. Samo toliko, da boste vedeli, ko boste naslednjič stopili h kakšni izkoriščevalski prasici ali prascu, imejte s sabo denar. Ker denar je vendar, kot smo družno ugotovili v temle spisu, sveta vladar!


Vsakršna podobnost z resničnimi osebami ni naključje. Kdor se je prepoznal, me zaradi mene lahko tudi toži. Ampak ne, saj me vendar ne boste tožili! Razen, če... Če si morda upate svojega odvetnika prositi za popust ali pa mu natveziti, da bo vaš primer zanj poseben izziv in mu zato dovolite, da vas zastopa zastonj. Ne, pravite da si ne upate?! Haha, tolčem se po kolenih, saj sem vedela: ne boste me tožili, kje pa, še na misel vam ne pride!

Nad mestom se dani

_

Na vsake toliko časa si rečem, da bom zgodaj vstajala. Če človek vstaja zgodaj, manj zamudi. No ja, očigledno veliko zamujam, ker sem zdaj, ko se sonce dviga, čisto mehka. Jutra so fajn, ker so krmežljava in spokojna, tudi vonj kofeta je zjutraj drugačen. Ampak mislim, da me ni toliko fasciniralo tole jutro kot tako, temveč dejstvo, da imamo spet sončen dan. Kateri po vrsti letošnji že?! Mislim da tretji.
Nič ne rečem, saj skandinavci imajo fin dizajn in lepo naravo, ampak meni bi se tam gor pri njih zmešalo. Termometer, ki meri energijo, je danes nenormalno poskočil. Ni kaj, vremenski človek sem!

Luksuz

_

Res je, nisem pisala. Nisem pisala zato, ker se mi je pač zdelo, da nimam kaj za pisat. Ampak, če rečem, da se mi je zdelo, da nisem imela kaj za pisat, to še ne pomeni da sem 24 ur na dan ležala na kavču, bolščala v madež na stropu in se delala nepokretno, še zdaleč od tega! Samo nekako nisem čutila, da bi z vami delila svoje vsakodnevne radosti (in morebitne neradosti). Se nisem čutila dolžna teh svojih radosti (in morebitnih neradosti) deliti z vami, ker se mi zdi, da pa res nimam nobene dolžnosti, da bi to redno in ažurno počela. Čeravno ste se najbrž navadili, da naklikate semkaj in potem bolščite v "trotl" fotografije in berete moje nebuloze, pa ste morda celo za trenutek pomislili, da se vam bo brez branja novih pisarij na Toku zavesti zmešalo in če sedaj to berete, ste očitno preživeli tudi brez tega. Fajn.
Kaj počnem? Živim luksuz. Haha, najbrž mislite da lažem. Najbrž mislite, da pišem Kratko zgodbo za Onin natečaj na temo "Kako sem preživela recesijo in se celo smejala." Preživela recesijo in se smejala, s Chanelovim lip glossom na ustnicah. Mislite da lažem?! Ne lažem, žnable imam na debelo pomazane s Chanelovim glosom, saj vam pravim, da živim luksuz! Mi še vedno ne verjamete?! Ne?! Prav, pa nič.
Eden izmed luksuzov so limone na fotografiji. Luksuz je, če človek dobi limone, ki so bile utrgane še isti dan, pa to ne katerekoli limone, temveč limone, katere lahko narežeš direkt v vrč z limonado, jih tam pustiš en dan in nato uživaš v najboljši limonadi na svetu, ne da bi te preveval zoprni občutek, da ti bo pravkar razžrlo jetra ali ledvico. Evo, to je zame luksuz, ker ne pomnim kdaj sem to nazadnje počela. Pardon: konzumirala.
Luksuz so štirje koktejli na večer, pa dve korenčkovi torti v enem vikendu (pustimo ob strani dejstvo, da je bila druga rahlo zažgana in da je bilo potrebno dobre pol ure za ostrganje črne koprene).
Luksuz je, da si čas lahko razporedim tako, da čez dan zabluzim in ponoči delam. Točno ta trenutek se namreč igram pisarno.
Luksuz je, da grem v trgovino in ujamem zadnje kose "blaga na kile" in iz trgovine zakorakam s polno vrečo blaga.
Luksuz je, da imam več planov, kot jih lahko v resnici realiziram.
Luksuz je, da bom pravkar pritisnila na tipko kavnega avtomata, si naredila en dober kafe z micenim šlukom mleka, si nalila kozarec vode, ker sem dehidrirana in se spravila delat. Delo ob enajstih zvečer sicer ni luksuz, je pa pogoj za to.

Kako pa kaj vaš luksuz, se kaj pritožuje al se ima fajn?!

Brez oblačka

Končno malo svetlobe...

V Avatarju

Ne maram Koloseja. Na prste mizarjeve roke bi lahko preštela, kolikokrat sem bila v recimo zadnjih sedmih letih tam - točno enkrat (ha, bi lahko bila to roka od mizarja z večletno mizarsko prakso). Ne maram vonja po popcornu, na živce mi gre, ko zadaj sedeči z nogami butajo v moj sedež, pa da se ljudje okoli mene pogovarjajo in hahaljajo takrat ko ni smešno. Moje kinodvorane so majhne in prijazne. V kino običajno hodim sama, največkrat imam srečo, da natrofim tak dan ali uro, da je poleg mene v kinodvorani največ 30 ljudi. Tako se lahko udobno razkomotim, na stole okoli mene razložim vso svojo kramo, če je poletje se še sezujem.
Obisk 3D kina je bil torej zame - "kinoklasičarko" cel projekt - želja po Avatarju je bila, glede na to, da nisem neka strašna ZF navdušenka, bolj kot kaj drugega firbec, poleg tega so me v željo po ogledu prepričali komentarji tistih, s katerimi delimo enak filmski okus. Kdaj, kam, v katero vrsto?! So me kolegice podučile, da se na 3D ne gre v Kolosej (brez opozorila bi najverjetneje zakoračila naravnost tja), temveč v Xpand, pa da je treba, ko ti dajo očala, na mestu preveriti ali so le-ta čista in v primeru da niso, zahtevati krpico za čiščenje in take zadeve... Pa smo šli včeraj... v Xpand. Sem zevala z odprtimi usti (in seveda očmi). Fascinantno. Tri ure v nekem drugem svetu - pravljičnem, kjer imaš občutek, da se te bodo tipalke rastlinic, živali in po nebu letečih semenk dotaknile ali se kar prilepile na tvoj plašč, pasala je preglasna filmska muzika in vsi malodane pretirani zvočni efekti. Cameron je dokazal, da je eden najboljših na tem področju. Se vidi, da je vse skupaj ena velika nadgradnja Terminatorja, ki je bil že za časa svojega nastanka legendaren film. Prav med ogledom Avatarja sem razmišljala o Terminatorju, katerega sva s fotrom pred cca. dvema desetletjema gledala s takšnim navdušenjem. Mislim, da si bom šla Terminatorja pogledat še enkrat - konec meseca ga namreč vrtijo v Kinoteki.
Kaj naj rečem - sama zgodba Avatarja je bolj tako tako, ampak vse ostalo pa... pejte ga pogledat, se splača!

Pozabljena

_

Če hitro tečete na Gornji trg, jo morda še ulovite, Pozabljeno. Jaz sem jo odkrila včeraj. Pozabljena hiša, okna zabita z deskami, v deskah pa luknjice, skozi katere špegaš noter (prva slika), čez cesto pa še ena hiša s staro kramo, v tej so okna razsvetljena. Seveda ne manjka glasba. Zanimivo, kako lahko hiša, celo brez prebivalcev zaživi - zgolj s pomočjo svetlobe, stare šare in glasbe.

Nekaj o projektu Pozabljena lahko preberete na straneh Mestne občine Ljubljana.

Nič drugega, samo modro nebo...

_

Nebo je bilo danes res brez oblačka, sonce je skozi okno grelo v hrbet že ob devetih zjutraj, ko sem se, tokrat brez budilke, skobacala iz kovtrovega kokona. Takoj po jutranjem kofetu, ki na 820 nadmorske pač ni vreden svojega imena (ne vem zakaj ima turška kava pri pripravi zapovedano višino na kateri rata ali pač ne), se z babi podava na sprehod po gozdu. Precej dolg krog narediva, v hrib hodi pred menoj, sama se ustavljam in iščem dupline iz katere bo morda pogledal kakšen škrat, pa danes ni nobenega na vidiku - očigledno sem včeraj zvečer spila premalo vina?! "Nazadnje sem šla!" reče, ko prideva nazaj na točko od koder sva krenili. "Kar misli si!" rečem sama pri sebi. Nikakor je ne pustimo, da bi pri svojih enainosemdesetih posedala doma, kar tako vztrajno trdi, da bi najraje počela iz dneva v dan. In vsakokrat ko jo spravimo v pogon, da gre, ob vrnitvi nazaj pove, da ne bo šla več ter pristavi, da je najraje doma.

Premalokrat grem. Dva dni brez telefona in interneta je razkošje. Zrak je tako čist, da tokrat celo uživam v odmevajočih pokih raket, ki v polnočnem nebu režejo v čist zrak. Preden odidem, pogledam v nebo, v pikasto množico zvezd, katerih od spodaj že mesece nisem uzrla. Nebo ima posebno barvo, temno modro in ne črno, tako lepo je, da je leča še tako dobrega fotoaparata ne ponaredi. Nekatere reči so neulovljive in prav je tako. Ko se vrneš so spet tam, čeprav se ti, medtem ko hitiš skozi svoj vsakdan, na momente zazdi, da večerno nebo nima smisla. O ja pa ga ima, tudi temno nebo ima smisel, vse je odvisno le od tega, kje se v tistem trenutku nahajaš.

Preprosto mir...

_

Medtem ko zunaj pada babja jeza...

Minevanja

Na prelomu iz starega v novo, točneje, na večer pred silvestrovim, sem izvedela žalostno novico, da je umrl prijatelji iz otroških dni. Boli, ko odide nekdo iz tvoje generacije, nekdo, s katerim si preživel malodane vsak dan svojega otroštva - skupaj smo izbojevali prve bitke, gradili največje šotore, osvojili vaške griče, iskali bližnjice med daljšnjicami po bližnjih gozdovih, se do skoraj jutranjih ur zabavali ob kartah in monolpolyju, šteli zvezdne utrinke, se potili v badmintonu, presnemavali vilinke na kasete in igrali tetris na njegovem računalniku. Človek, ki bi bil lahko vzor vsakemu - v smislu marljivosti, pozitivnih vrednot in poštenosti, človek, ki je dal v svojem kratkem življenju poleg svoje hude bolezni skozi še smrt matere in brata. "Hudič gre vedno na ta velik kup srat." pravi moja mama. Očitno res in očitno rek, da se dobro vrača z dobrim, ne drži. Sestra umrlega prijatelja bo tako, v roku še ne desetletja, poleg svojega brata in mame pokopala še enega brata. Njihovo tragično družinsko zgodbo sem imela v mislih tudi včeraj zvečer, medtem ko sem v nalivu hitela skozi hrupno mesto, na mirno praznovanje k prijateljici. Kako simbolično, kot bi dež izpiral žalost in bolečino...
Ni važno ali na silvestra pada dež ali sneg, ni važno na kateri jebeni zabavi smo bili in koliko šampanjca smo popili. Ne bom delala obračuna s starim letom, če pogledam v širšem smislu, je bilo zame to eno čist fajn leto. Pod pogojem, da odštejem dejstvo, da je druga polovica le-tega mimo mene švignila v enem zamahu. Spremembi, ki jih pri sebi zaznavam tekom let, sta rahlo nagibanje v sentimentalnost in uživanje v samoti. Zanimivo, zelo družaben človek sem, po drugi strani pa neznansko uživam v samoti. V novem letu si poleg zdravja (kako klišejsko in obrabljeno se sliši po eni strani, po drugi pa je to res tisto najvažnejše) želim dovolj časa. Dovolj časa zase, za poležavanje na kavču - z dobro knjigo v roki, s kupom najboljših filmov na polici, časa za vse pogovore o resnem in neresnem, pogovore, ki trajajo v noč. Želim si, da bi tisti, ki me obkrožajo (obkrožate - veste kdo ste) in sem (tudi) zaradi njih (vas) to kar sem, še naprej hodili v korak z menoj. To je vse kar šteje.