Voščilo

_

Srečno!

Dublin

Nekako tako je naneslo, čisto po naključju, da v zadnjem času bolj ali manj obiskujem Anglosaksonske dežele. Na Irskem tokrat prvič in tridnevno potepanje je za prvi vtis o deželi čisto dovolj.

Potepanje po mestu je bilo v predbožičnem času tolikanj bolj zanimivo, milozvočne božične melodije slišane 1001 krat tokrat niti niso bile tako zelo moteče. Irske zime so mile, tako da je bila opremljenost s puhom, debelimi rokavicami (tistimi izgubljenimi in potem najdenimi) in kapucasto kapo skorajda odveč. Neee, malo pretiravam, kar želim povedati je to, da sva bili z N. verjetno najdebelejše opravljeni. Irce namreč prav nič ne zebe. Pri 7°C jih vidiš kako jo mahajo skozi park v kratkih rokavih in prav nič ne nakazuje na to, da bi koga zeblo. Ali pa dekleta v šolskih uniformah, v dokolenkah in krilih, z golimi koleni - mene je zeblo že ko sem jih gledala.

Mesto nizkih stavb je nadvse prijazno, obvladljivo peš, ljudje so izredno "well behaved". Nazaj grede sva se na avtobusu zaklepetali s šoferjem, za katerega se je izkazalo da je Slovenec, ki je šel na Irsko na počitnice za tri dni ter nato ostal tam osem let in nič kaj ga ne mika, da bi se vrnil nazaj. Na najin stavek, da so ljudje prijetni in prijazni je odvrnil: "To ni še nič v primerjavi s podeželjem. Ni primerjave s Slovenci! Na irskem te bo sosed, če ti ne bo mogel pomagati, pustil pri miru."

Predbožični čas sproducira nebroj zanimivih izložbenih oken in tole je bilo definitivno eno izmed njih.

Na zgornji fotografiji utrinek iz Avoca cafeja, kjer sem jedla najslabšo korenčkovo torto ever ter obenem tudi edino slabo jed na irskem nasploh. Človek bi od tvrdke, ki izdaja čarobne kuharske knjige in ima nasploh izredno dodelan koncept, pričakoval kaj drugega kot rezino suhe, drobeče se zadeve, katero neupravičeno imenujejo carrot cake. Je pa trgovina paša za oči.

Kot rečeno, smo v Avoci jedli slabo, kar pa ne pomeni, da hrana in pijača drugod nista bili odlični. Še vedno ne morem pozabiti slastne lečine juhe, pojedene nekje na poti v Guinness storehouse, večerje v libanonski restavraciji, krepčilne juhe iz Wagamame, rabarbarine pite iz prijetnega lokala kjer sem jim sunila desertni žlički, zmaga vseh zmag pa so bile školjke in rakci v Howthu. Pa kuhano vino - od sedaj naprej bom pripravljala le še kuhano vino na irski način!!
Zgornja fotografija je bila posneta pred Guinness storehouse, kjer te preko sedmih nadstropij vodijo skozi prikaz priprave tega zveličavnega napitka. Ogled se zaključi v sedmem nadstropju, kjer vam (z razgledom na mesto) postrežejo s kozarcem Guinnessa. Kozarec je dovolj da se človek potem skoraj odkotali nazaj dol. Ogled Guinness storehousa toplo priporočam!

Le kako sem lahko pozabila omeniti irsko kavo?! Z viskijem res ne skoparijo, tale je bila nenavadno močna.

V Wagamami se čaka. Medtem ko stojiš na stopnicah, cediš sline in zreš v mnogoštevilno množico pod seboj, ti prijazna natakarica v roke porine meni in s tem čakajoči čas naredi krajši, obenem pa s tem prepreči, da bi gostje predolgo po nepotrebnem sedeli ob praznih mizah. Barbari in Andreju hvala za priporočilo za obisk Wagamame (kot tudi vsa ostala priporočila, ki so se izkazala za izredno dobra)!

Na spisku priporočil je bilo med drugim tudi Prašičevo uho, za katerega je zmanjkalo časa. Prašičevo uho bo, skupaj s sconsi, prišlo na vrsto ob naslednjem obisku. Če bo seveda še tam.

Takole je izgledal pogled skozi okno na petek 17.12. medtem ko so iz cele Evrope, Anglije in severne Irske poročali o sneženju in zastojih na letališčih. Na takle sončen dan človeku ne preostane drugega kot da nase navleče bundo, se usede na vlak in odpelje na izlet! V Howth (zadnjič so me podučili, da je menda Bono iz Howtha), na morske dobrote in na sprehod po klifih.

Howth ju lušno malo ribiško mesto (vasica?!), ki je od Dublina oddaljeno slabih 20 minut vožnje z vlakom. Ob pomolu se raztezajo male gostilnice in prodajalne s sveže ulovljenimi morskimi dobrotami.

Sprehod po klifu je bil prijetno opravilo, fino je da se človek lepo zlakotni in potem ves lačen napade morske dobrote.

Tako jasno je bilo, da se je videlo na angleško obalo.

Tako nekako, pa smo prišli do konca. Zadnje čase bolj malo pišem, saj nehote dajem prednost drugim stvarem in potem traja malo morje časa, preden spravim v red nekaj vsaj približno spodobnega.

Praznina...

_

Nastopi takrat, ko obkljukam vse sezname in se privlečem v svojo duplino, kjer potem nekaj dni ždim in ližem rane. Ta neznanska praznina, v obdobju katere me izmenično sili na smeh in jok, sicer hitro mine, je pa definitivno močno opozorilo, da nekaj ni v redu - opozorilo, da bi morala nekaj spremeniti. Nekoč, morda... pred naslednjo praznino.
V duplini je toplo. Kvačkam grelčke za "moje", pečem dišeče piškote in berem revije, ki so izšle februarja, pa so šele zdaj prišle na vrsto da jih zalistam. Bi rekla, da glede na zadnje povedano v prejšnjem stavku, foto poročilo iz Dublina lahko pričakujete enkrat oktobra naslednje leto.
Pa nikar ne skrbite zavljo moje praznine, trenutno jo je že zamenjal prijeten nemir.

P.S. Dublin v naslednji objavi! :)

Sveti Anton, kam si skril preklemane rokavice?!

Jutri potujem. Ne, danes potujem. Za vas, ki zdajle sladko spite je že danes, zame še včeraj, ker moram do konca postoriti včerajšnje stvari. Zame bo včeraj nekako do tretje ure zjutraj - zaključiti moram z delom, napisati dva nujna in en manj nujen mail. Poleg tega moram najti rokavice.
Včeraj (za vas včeraj) zjutraj sem opazila, da nimam rokavic. Ni v moji navadi izgubljati rokavice, ne pomnim kdaj sem nazadnje kakšne izgubila. Tako sem potem cel dan lazila naokoli brez rokavic. Mislila sem, da se mi bo zanohtalo in vseskozi premišljevala kje bi utegnile biti moje nesrečne rokavice.
Na poti domov (ura je bila devet zvečer) sem se spomnila, da jih za na pot v mrzlo severno deželo nujno potrebujem. Pa je bilo že malo prepozno da bi vkorakala v kakšno izmed trgovin in jih nabavila. Sklenem vprašati prijateljico sopotnico (imam jo namreč na sumu, da poseduje nebroj razno raznih rokavic), če bi morda v kufer fliknila še ene dodatne zame. Kličem in kličem, pa na drugi strani nihče ne dvigne. Nato odnesem oba mačka v "hotel", telefon pa pozabim doma in potem ko se vrnem, v telefonu najdem naslednje sporočilo: "Upam da se umirja na tvoji strani. Mini potovalka je nared, drv ne bo, rokavice so izpuhtele neznano kam. Sv. Anton na pomoč. Lahko noč."
13.12. 2010 se bo v zgodovino očitno zapisal kot dan izgubljanja rokavic. Pa ne le to, zapisal se bo tudi kot "dan neskončnih opravil"! Upam, da se Sveti Anton podviza in mi do jutra namigne kje se skrivajo moje tople, podložene lopataste rokavice. Če pa bi Sveti Anton še spakiral namesto mene, potem bi njemu na čast vsak večer odrecitirala eno Zdravamarijo. Eh...

Svetloba

Tinini cantuccini, sladko vino, svetloba volnenega "kamna", bogato omizje v Celici, topli ljudje, popoldansko sonce na južni strani hiše, trobarvni zahod, vrček iz skrivnih depojev umetnice, katere močno izpovedno keramiko sem od občudovala že odkar pomnim, sladoled iz kot noč črne čokolade z malinami, v kombinaciji s kuhanim vinom na nabrežju Ljubljanice, gratiniran ohrovt iz pečice, listanje revij, mali paketki, ki so/bodo kmalu našli pot na prodajne police, knjiga iz Miklavževe bisage, napol prazna potovalka, ki obljublja nove dogodivščine...
December mi je, če nič drugega, všeč že samo zaradi močnega čustvenega naboja, ki ga prinaša s seboj. Če je to patetika, potem je fajn. Če ni, prav tako.

Bela Ljubljana

V belo...

"Sneg" je bila v zadnjih treh dneh najpogostejše izgovorjena in napisana beseda. Zna biti zoprn ta sneg, če je človek na poti, pa če stanuje v hiši in si mora zjutraj skidat dvorišče, da lahko sploh kam pride. Če živiš v mestu, potem teh problemov ni. Skidajo ti drugi, s primerno zimsko opremo (beri: puhovka in tople skibucke) pa pririneš povsod.


Mesto je bilo danes še posebej čarobno. Vedno na istih poteh, vedno z istimi ljudmi, vedno kava s smetano, vedno iste misli in vedno je fajn. Fotografska družba je dobro dela in potegnila v akcijo, motivov pa je bilo danes več kot dovolj.

Stojnice so letos postavljene na Bregu. Škoda, ker so pogoji najema taki, da si štante po večini lahko omislijo le kramarji s crapom. Estetsko dovršene postavitve in dobro ponudbo, ki pritiče obdarovalnem decembrskemu času, bi lahko prešteli na prste ene roke. Kaj čmo, masovnost obvladuje maso.

Na štantku, ki si ga delijo Nika Stupica, UršaNina ter Irena Nose, me je, varno spravljena, počakala Nikina skodelica. Všeč mi je prosojnost porcelana in male bele reliefno izbočene pikice so prijetna masaža za dlani.

Esteticizem gor ali dol, ampak novoletni okraski morajo biti nostalgično kičasti, drugače ne gre! Tile na fotografiji so obešeni v izložbi trgovine Sisi.

Me pa prav zanima, če ptiči vedno, da je tukaj njihov dom?! Je okras le sam sebi namen ali ima kakšno funkcijo?! Kakorkoli, lepo je.

Po prihodu v toplo zavetje skuham ješprenovo juho. No, tej jedi se je včasih reklo ješprenj, skuhali smo ga en velik pisker in potem jedli še tri dni. Bolj ko si ga jedel, več ga je bilo. Ješprenj zdaj ni več ješprenj ali ričet, dandanes je dobil malo bolj nobel naziv, ješprenova juhica se mu reče. Fine gospe ga srebajo v nobel gostilnah. "Ješprenovo juhico prosim" naročajo z našobljenimi ustnicami. Skratka, tega hudiča imam zdaj cel pisker, po dolgem času mi je zapasala jed na žlico in omislila sem si velik pisker ješprenove juhice. Z našobljenimi usteci, pomazanimi s Chanelovim lip glossom sem jo kuhala, odtod ji tudi tako imeniten naziv.