Bodi zima!

_

Tale zima, čez katero se nekateri že tako vztrajno pritožujejo, me pravzaprav letos kar malo zabava. Všeč mi je. Bolj ko je mraz in bolj ko naletava sneg in se vrtinči v morebitnem vetru, bolje se počutim. Verjamem, da sem vam najbrž že stokrat povedala, pa vam bom zdajle še stoprvič: kot britev oster mraz se mi zdi neznansko fajn, obujem skibucke, pa ta debele štumfe, na roke nataknem pingvinske rokavice, na glavo pa si poveznem škratovsko pleteno kapuco in taka, malo hecna, odkrevsam na falafel. Pozimi zunanji izgled ni tako zelo pomemben. Zima kot taka je kot nalašč za snovanje novih planov, pa za popravljanje starih grehov (no, potem so tu še "tekoče zadeve", katerih je tudi vedno preveč). Po drugi strani pa je zima predvsem čas za počitek, kar naj bi načeloma šlo skupaj s snovanjem novih planov, ampak roko na srce: kaj je počitek že nekaj časa ne vem več. Najbrž je prav tako, saj bodo nemara kdaj prišli tudi taki dnevi ko bom kupila daljnogled, buljila skozi luknjo v zavesi in imela naštudirano kaj počno ljudje, ki živijo v bloku nasproti mene (do takrat pa bom v svet gledala skozi kalejdoskop). Ali pa tudi ne, morda bom kupila Lady in spremljala zgodbe ljudi, ki imajo življenja, zgodbe "slavnih", ki gredo zdaj mimo mene. Skratka, trenutno nimam časa za tovrstne hece, na grbo sem si namreč nakopala nekaj pomembnejših (in veliko bolj vznemirljivih) reči. Medtem ko se ukvarjam z razmišljanjem o teh "wanna be" rečeh in divjam na vznemirljive sestanke, ki dvigajo ustvarjalni adrenalin, se pa občasno celo zalotim ob misli, da bi rada nekam ušla. Pravzaprav mi ni nič hudega, a na momente me prešine želja po pobegu - morda potrebujem malo akcije?!
Sicer ne vem kako se proti temu borite vi, ampak sama imam včasih občutek, da me življenje prehiteva po desni. Prav nič tako neznansko pomembnega ne počnem, da bi utegnila pomisliti, da se bo, če ta moment neham delati to kar delam, svet ustavil. Pa se kljub temu obnašam tako. Sem preveč perfekcionistke?! Če se jutri uležem na kavč in se iz njega ne poberem cel teden, se bo svet še vedno vrtel naprej?! Najbrž. Morda bo zavoljo tega rahlo trpel moj mesečni proračun, ampak svet se bo vrtel naprej in preživela bom.
Najbrž bi morala na tem mestu še kaj napisat, kaj pa vem?! Ampak saj itak nisem ničesar povedala. Naj vam prišepnem na uho: tudi nisem imela namena. Pišem ker rada pišem, to da vam nič ne povem pa pravzaprav niti ni tako zelo važno. Lažem! Pišem zato, ker se mi ne da pobrati in zložiti sveže opranih cunj in pospraviti reči, ki ležijo vsevprek in jih je treba dati na svoje mesto. In vi me berete. Berete me zato, ker niste kupili Lady. Ali pa me morda berete zato, ker ste jo že prebrali. Ali pa zgolj zato, ker nimate daljnogleda in ne morete špegati k sosedovim, ali pa vam je preveč škoda zavese, da bi vanjo naredili luknjo in zato, namesto da bi gledali kaj počno pri sosedovih, berete Tok zavesti. Na tem mestu vas bom prepustila v nemilosti - prepustila vas bom druženju z, za vrat z dolgo sapo dihajočem, dolgčasom in razmišljanju o tem ali so bullmastifi pasma psov, ki spadajo med nevarne pasme ali pač ne in se šla končno spoprijet s štumfi, gatami in ostalo oblačilno navlako, ki navešena na stojalu čaka, da jo nekdo lepo zloži, oziroma gre nad njo zganjat svoj perfekcionizem. Moje cunje ne dišijo. Ne uporabljam kaj posebno nad-dišečega pralega praška, za mehčalec pa komaj vem da obstaja. Moje cunje dišijo po meni. In kadar je mraz oster kot britev, takrat te cunje dišijo po najbolj močnem in osladnem parfumu na svetu - tudi zavoljo tega imam rada mrzlo zimo: ker tudi najbolj smrdljiv parfum v ostrem mrazu lepo diši! Vse je relativno!

Poslušam: Moonshiner