sobota, februar 27, 2010

Krožek ročnih del

_

Kvačkanje in štrikanje ni bilo nikoli moja domena. Pri krožku ročnih del sem se sicer še nekaj trudila, pa ni bilo nobenega pravega haska. Potem sem na kvačkanje gladko pozabila. Se mi je zdelo, da je to pač domena dolgočasnih starih mam, katere, z velikimi želvovinastimi okvirji na nosu, posedajo za pečmi. Z željo po kvačkanih rečeh me je okužila blogerska kolegica in prijateljica, coprnicaVale. Že ko sva se septembra potepali po Bruslju in Gentu, sva morali nujno vstopiti v vsako izmed trgovinic z volno, potipati neskončno število volnenih niti, razmišljali sva o tem, kako bi pokupili enormne količine te lepe volne in si jo kar v paketu poslali domov. No, pojma nisem imela takrat kaj bi počela s to volno. Vale mi je čez zimo napletla par stvari, te pletenine pa, ne samo da so me grele, še pod kožo so mi začele lezti. Pa se je N. nekega lepega dne spomnila, da bi rada imela odejo iz kvačkanih granny squares. "Misliš da bi nas tvoja prijateljica naučila kako se dela tele babičaste kvadratke?!" me je lepega dne vprašala. In smo se zmenili da poskusimo in ovržemo predsodke, da je kvačkanje le za dolgočasne stare mame.


Neverjetno, ampak prav terapevtsko je vrtenje zakrivljene palčke in pretikanje skozi zankice. Do kvadratkov sicer nismo prišli (mislim pa, da mi ne manjka kaj dosti), prav predstavljam si, da bom pa morda, ko jih osvojim, ob povratku iz delovnega mesta, vsak večer skvačkala enega. Me zanima v kolikem času bi jih nabrala za eno ornk dekco?!


Popoldne sta prišla kuhar in njegov pepelnato siv mačji pomočnik. Pomočnik je kaj hitro zlezel pod kavč in zaspal, kuhar pa je med tem poprijel za kuhalnico in začel variti curry. Najverjetneje smo se mu zdele precej čudne, vse to štetje in neki čudni izrazi: "šibica gor, šibica dol, pa štetje, polglasni monologi in vmes tišina, da bi jo človek lahko rezal.


Pomočnik, še preden je zlezel pod kavč.


Gospa mačka, ki jo je nenaden prihod kuharjevega pomočnika neverjetno vznemiril. Pač, nismo vsi družabni, nekateri so čisto veseli, če sami samcati ždijo po mizo in vlečejo na ušesa čudne kvačkarske izraze.


Tile čudni križci na papirju so "šibice", zelena reč pa eden mojih prvih polizdelkov. Zanimivo se je učiti brati vzorce, da ne omenjam vznemirjenje ob rezultatu - ko neke čudne krace na papirju postanejo otipljiva reč.


Curry je bil nenadkriljiv. Nikogar ni bilo, ki bi ne vzel repeteja, skoraj je nastala vrsta pri piskru, ostalo je le za vzorec dišeče zmesi. Za vse currya lačne: Jamie's dinners, stran 29.


Tele tortice objavljam za Ano, da jo malo podražimo. :) Marcipanova je zmagovalka, sicer so pa vse božanske in prav vsi smo si jih zaslužili.


Kuharjev pomočnik je utrujen.


Gostje so odšli, meni pa za vrat dihajo renderji. Veliko raje bi vadila izdelavo volnenih krogcev, nanizanih eden poleg drugega... Morda kakšnega naredim med odmorom. Sicer pa imam odlično idejo glede reševanja kriznih momentov na delovnem mestu: čez cesto na klopco - s kvačko in volneno klobko v roki! :)

17 komentarjev:

spela pravi ...

fin krožek :) še boljše zgledajo tortice..
moja babica je ogromno kvačkala in štrikala, stalno je kupovala volno, pletla za vse naokoli. a rabim povedat, da sem imela poleg babičinega (v tem primeru je bil to dejansko in ne v narekovajih) pregrinjala za posteljo iz omenjenih kvadratkov seveda tudi tak plet? ko smo se prvič selili, je mama bentila nad polno kletjo volnenih zalog.
ko sem nekako dosegla leta, ko mi ni bilo več vseeno, kaj imam oblečeno, sem veščine hitro osvojila tudi sama, s pomočjo revij Milleidee. k temu je pripomogla seveda doživljenjska zapuščina babičinih klobk, saj so bili novi puloverji praktično zastonj, lepo sem pletla ob televizorju. aja, ne samo iz volne, tudi iz garna, poletne majčke brez rokavov itd.
no, zdaj sem že pozabila, ampak bi se verjetno lahko spet ufurala, če bi se mi kdaj zahotelo.

ana pravi ...

izgleda da je bilo luštno. skoraj enako mamljiv kot tortice je curry. no, kot sem že rekla, naj se vam na boke obesi :))

matilda pravi ...

Kvačkanje in pletenje sta nadkul terapiji za vse tegobe (za pomiritev duše in telesa ter napadov kreativnosti). Kvačkanje pa je supernadkul, ker je tako enostavno in so rezultati vidni takoj in spodrsljaje popraviš dok kažeš keks. Veščine sem se naučila v prejšnjem tisočletju v času,ko sem se naučila tudi brati, po zaslugi moje kreativne in šik stare mame ter utrdila v šolskem krožku. Najlepše kar sem kdaj nakvačkala je črna jopica Ana Magnani meets veselo siciljansko vdovo (iz časa ko sta DinG osvajala z siciljansko ikonografijo) skrbno je shranjena v moji časovni kapsuli medtem ko še vedno uporabljam torbico vredno Fride Khalo, ki so jo ustvarile roke neznane kvačkarske umetnice in najdene v doti moje ljube tete. KVAČKANJE osvobaja.

Tanja pravi ...

Oooh, kako sem vam fouš:)
Ja tudi nisem kvačkala in štrikala, že dolgo časa. Nazadnje sem naštrikala copatke za dojenčka, na katere sem bila tako ponosna, da sem jih molila pod nos vsakemu, ki je prišel na obisk.
Pomočnike ste imele pa tudi prav imenitne. Da ne omenjam vabljivih tortic.

vesna pravi ...

kvačkanje je super in prav vesela sem, da je zgubilo slabšalni prizvok.in res je sproščujoče;)

lili pravi ...

lepo in njami

Saša pravi ...

zgleda kot eno krasno popoldne.
meni se sicer zdi kvačkanje zimsko opravilo in takrat ko se ga lotim, veliko izgovarjam besedo keks in param in param.
vedno bolj se kvačkanje rine v popoldneve sodobnih gospodičen. pri naših fantih je en tak kul retro opravek, ki se vrača, britje z milom in nanašanje njega s čopičem. oboje zelo fajn!

storyteller pravi ...

Z eno besedo: fouš! :)

matilda pravi ...

Ponedelje, zvočno neugodni konflikt z kamenjarskim osebkom v kolektivu, solucija: karbonara v ošteriji za vogalom. Nou gut.

Kameleonka pravi ...

Špela, najbrž bi se hitro spet privadila.
Ana, tudi če so se, je bilo vredno. Če se dober futer obesi, je vsaj vredno. Še bi, pa čeprav sem uradno na cuker postu!
Matilda, res je, rezultati so hitro vidni in meni, ki sem precej neučakane sorte, je to nadvse všeč.
Tanja, se strinjam, pomočnika sta bila res prav imenitna - dodatna terapija. :)
Saša, pred časom sem na vlaku zapazila skejterja (ene 17 jih je moral imeti), ki je kvačkal. Sem kar debelo pogledala in ja, nakvačkal si je žokec za telefon!
Matilda, hrana ne pomaga - glavo v mrzlo vodo ali pa kvačkanje, ni druge! :)

Tashky pravi ...

Joj tudi jaz fouš!!! Meni je to super....pa vse te zvezdice, pa kvadratki...kapo dol punce!

GoLa pravi ...

Da si takole privoščite kuharja se mi nadvse dopade! Glede kvačakanja pa je pri nas moj T. glavni. Letos mi je nakvačkal nekaj parov narokavičk, zadnje čase pa se je ''specializiral'' za kape, ki so prav fletne in če ne bi imela takšne neposrečene buče, bi mu eno takojci naročila. :) Bojim se, da mu ne smem preveč kazati telih vaših srečanj, ker se bo takoj povabil. Pa še odličen kuhar je. Res ste frajerke.

Vale pravi ...

Kvačkanje in kuhanje zagotovo gre zraven. V soboto sem bila najeta kot učiteljica kvačkanja, danes pa so me najeli kot kuharico. I like it ...

Barbara pravi ...

Joj tale mali pepelnato siv pomočnik je pa čisti cukrček ... bi mela tako lepo muco tudi jaz ... ali je to "navadn kmečki mucek" ali je to rodovniška mačka???

Kameleonka pravi ...

Barbara, british shorthair je. ;)

carina pravi ...

hello,,
u are taking very beutiful photos i think.. Cute cat is it yours?

hugs from sweden

Kameleonka pravi ...

Hello Carina! Thanx, I'm trying my best with a small camera of mine. :)) Small cat is my brother's cat Kasper, the owner of the bigger one (Jona) is my friend. Right now my frend's cat is on "vacation" at my brother's (a friend of mine vent on a trip), those two cats became very friendly after two days and now it's such fun lookinga at them playing, sleeping together...

Hugs from Slovenia! :)