K vragu!

Kolerik sem. Ko gre kaj narobe, često uporabim vse kletnice tega sveta. Če bi jih tisti moment obstajalo dvakrat ali trikrat toliko, bi uporabila tudi vse tiste. Menda, da se za dame ne spodobi, da bi grdo govorile. Sama to počnem z največjim veseljem (jezo) in po tem početju si niti ne izperem ustne votline. Da, moj jezik je umazan, pa kaj! Na vsakih nekaj dni ga očistim z jogijskim strgalom za jezik in raje ne povem, kaj vse se nabere na tistem strgalu - nočete vedeti!
Skratka, danes okoli enajste, sem, povsem dobre volje, dospela na svoje delovno mesto. Metem ko sem se približevala pisarni, sem izza vhodnih vrat slišala glasno rjovenje (kar me sicer ni prav nič začudilo, tako rjovenje namreč poslušam vsak dan po 8 ur na dan, tako pač je, če v eni pisarni delajo štiri osebe s tendenco po glasnemu govorjenju). Nič posebnega se mi ni zdelo, čeprav je bilo morda vpitje za jakost glasnejše kot običajno. Ko sem stopila skozi vrata, so mi rjoveče osebe povedale nekaj, zaradi česar sem pričela rjoveti tudi sama. Najbrž ni treba še enkrat poudarjati, da sem pri tem uporabila vse kletvice tega sveta. Sem se nekako pomirila, se usedla za računalnik in oddelala eno uro, pa se še vedno nisem čisto pomirila. In sem se zategadelj odločila, da rabim svež zrak in pot do fotokopirnice se je tisti trenutek zdela pravi razlog za to da grem ven in globoko vdihnem. Na poti ven pa me je prešinila misel na to, da pobegnem. Namesto v fotokopirnico sem jo torej ucvrla v drugo smer - po soncu proti Paninoteki po najboljši špinačni sendvič, besnenje me je namreč pošteno zlakotnilo! Ko sem pojedla najboljši špinačni sendvič, mi je padlo na misel, da moram nujno stopiti do oddelka bivšega Centromerkurja po nekaj drobnjarij za sobotno delavnico. Koj sem se boljše počutila in vse kletvice so izpuhtele iz misli. Grem torej do Centromerkurja, kupim želeno ter nazaj grede pokličem prijateljico. "Kje si?" vpraša. "Na poti iz mesta, pa ti?" "Jaz... jaz sem imela celo štalo v pisarni in sem mirne volje oblekla plašč in odšla ven. Zdaj sedim na klopci na soncu in gledam v zrak." "Haha, jaz tudi na pobegu, pa kaj je to za en dan danes?!" "Greš na kavo?" "Grem!" Ko se srečava, N pove, da je med potjo srečala svojo prijateljico E, da je tudi E pobegnila iz pisarne, da jo je povabila naj se nama pridruži na kavi, ampak E meni, da je tako razkurjena, da ji ne bo pomagala nobena kava, tega sveta temveč le sprehod po Tivoliju. Na tem mestu se mi postavlja vprašanje, če ni bila morda Ljubljana danes okoli ene popoldne, polna ljudi, ki so bežali pred službo, pred norci, pred sodelavci, šefi, pred manipulatorskimi strankami in pred kdove čim še?! Čeprav se mi vsi na soncu sedeči niso zdeli prav nič ubežnikom podobni, ampak... saj najbrž se tudi jaz njim nisem zdela?!
Nadaljevanje zgodbe je sila predvidljivo: kava na nabrežju, izpovedovanje pisarniških tegob ter družna ugotovitev in zaključek, da so ljudje nori in sva se, dobre volje, vrnili vsaka v svojo pisarno.
Nauk zgodbe? Pošiljanje k vragu in korakanje v smeri proti soncu pomaga!