Krožek ročnih del

_

Kvačkanje in štrikanje ni bilo nikoli moja domena. Pri krožku ročnih del sem se sicer še nekaj trudila, pa ni bilo nobenega pravega haska. Potem sem na kvačkanje gladko pozabila. Se mi je zdelo, da je to pač domena dolgočasnih starih mam, katere, z velikimi želvovinastimi okvirji na nosu, posedajo za pečmi. Z željo po kvačkanih rečeh me je okužila blogerska kolegica in prijateljica, coprnicaVale. Že ko sva se septembra potepali po Bruslju in Gentu, sva morali nujno vstopiti v vsako izmed trgovinic z volno, potipati neskončno število volnenih niti, razmišljali sva o tem, kako bi pokupili enormne količine te lepe volne in si jo kar v paketu poslali domov. No, pojma nisem imela takrat kaj bi počela s to volno. Vale mi je čez zimo napletla par stvari, te pletenine pa, ne samo da so me grele, še pod kožo so mi začele lezti. Pa se je N. nekega lepega dne spomnila, da bi rada imela odejo iz kvačkanih granny squares. "Misliš da bi nas tvoja prijateljica naučila kako se dela tele babičaste kvadratke?!" me je lepega dne vprašala. In smo se zmenili da poskusimo in ovržemo predsodke, da je kvačkanje le za dolgočasne stare mame.

Neverjetno, ampak prav terapevtsko je vrtenje zakrivljene palčke in pretikanje skozi zankice. Do kvadratkov sicer nismo prišli (mislim pa, da mi ne manjka kaj dosti), prav predstavljam si, da bom pa morda, ko jih osvojim, ob povratku iz delovnega mesta, vsak večer skvačkala enega. Me zanima v kolikem času bi jih nabrala za eno ornk dekco?!

Popoldne sta prišla kuhar in njegov pepelnato siv mačji pomočnik. Pomočnik je kaj hitro zlezel pod kavč in zaspal, kuhar pa je med tem poprijel za kuhalnico in začel variti curry. Najverjetneje smo se mu zdele precej čudne, vse to štetje in neki čudni izrazi: "šibica gor, šibica dol, pa štetje, polglasni monologi in vmes tišina, da bi jo človek lahko rezal.

Pomočnik, še preden je zlezel pod kavč.

Gospa mačka, ki jo je nenaden prihod kuharjevega pomočnika neverjetno vznemiril. Pač, nismo vsi družabni, nekateri so čisto veseli, če sami samcati ždijo po mizo in vlečejo na ušesa čudne kvačkarske izraze.

Tile čudni križci na papirju so "šibice", zelena reč pa eden mojih prvih polizdelkov. Zanimivo se je učiti brati vzorce, da ne omenjam vznemirjenje ob rezultatu - ko neke čudne krace na papirju postanejo otipljiva reč.

Curry je bil nenadkriljiv. Nikogar ni bilo, ki bi ne vzel repeteja, skoraj je nastala vrsta pri piskru, ostalo je le za vzorec dišeče zmesi. Za vse currya lačne: Jamie's dinners, stran 29.

Tele tortice objavljam za Ano, da jo malo podražimo. :) Marcipanova je zmagovalka, sicer so pa vse božanske in prav vsi smo si jih zaslužili.

Kuharjev pomočnik je utrujen.

Gostje so odšli, meni pa za vrat dihajo renderji. Veliko raje bi vadila izdelavo volnenih krogcev, nanizanih eden poleg drugega... Morda kakšnega naredim med odmorom. Sicer pa imam odlično idejo glede reševanja kriznih momentov na delovnem mestu: čez cesto na klopco - s kvačko in volneno klobko v roki! :)

K vragu!

Kolerik sem. Ko gre kaj narobe, često uporabim vse kletnice tega sveta. Če bi jih tisti moment obstajalo dvakrat ali trikrat toliko, bi uporabila tudi vse tiste. Menda, da se za dame ne spodobi, da bi grdo govorile. Sama to počnem z največjim veseljem (jezo) in po tem početju si niti ne izperem ustne votline. Da, moj jezik je umazan, pa kaj! Na vsakih nekaj dni ga očistim z jogijskim strgalom za jezik in raje ne povem, kaj vse se nabere na tistem strgalu - nočete vedeti!
Skratka, danes okoli enajste, sem, povsem dobre volje, dospela na svoje delovno mesto. Metem ko sem se približevala pisarni, sem izza vhodnih vrat slišala glasno rjovenje (kar me sicer ni prav nič začudilo, tako rjovenje namreč poslušam vsak dan po 8 ur na dan, tako pač je, če v eni pisarni delajo štiri osebe s tendenco po glasnemu govorjenju). Nič posebnega se mi ni zdelo, čeprav je bilo morda vpitje za jakost glasnejše kot običajno. Ko sem stopila skozi vrata, so mi rjoveče osebe povedale nekaj, zaradi česar sem pričela rjoveti tudi sama. Najbrž ni treba še enkrat poudarjati, da sem pri tem uporabila vse kletvice tega sveta. Sem se nekako pomirila, se usedla za računalnik in oddelala eno uro, pa se še vedno nisem čisto pomirila. In sem se zategadelj odločila, da rabim svež zrak in pot do fotokopirnice se je tisti trenutek zdela pravi razlog za to da grem ven in globoko vdihnem. Na poti ven pa me je prešinila misel na to, da pobegnem. Namesto v fotokopirnico sem jo torej ucvrla v drugo smer - po soncu proti Paninoteki po najboljši špinačni sendvič, besnenje me je namreč pošteno zlakotnilo! Ko sem pojedla najboljši špinačni sendvič, mi je padlo na misel, da moram nujno stopiti do oddelka bivšega Centromerkurja po nekaj drobnjarij za sobotno delavnico. Koj sem se boljše počutila in vse kletvice so izpuhtele iz misli. Grem torej do Centromerkurja, kupim želeno ter nazaj grede pokličem prijateljico. "Kje si?" vpraša. "Na poti iz mesta, pa ti?" "Jaz... jaz sem imela celo štalo v pisarni in sem mirne volje oblekla plašč in odšla ven. Zdaj sedim na klopci na soncu in gledam v zrak." "Haha, jaz tudi na pobegu, pa kaj je to za en dan danes?!" "Greš na kavo?" "Grem!" Ko se srečava, N pove, da je med potjo srečala svojo prijateljico E, da je tudi E pobegnila iz pisarne, da jo je povabila naj se nama pridruži na kavi, ampak E meni, da je tako razkurjena, da ji ne bo pomagala nobena kava, tega sveta temveč le sprehod po Tivoliju. Na tem mestu se mi postavlja vprašanje, če ni bila morda Ljubljana danes okoli ene popoldne, polna ljudi, ki so bežali pred službo, pred norci, pred sodelavci, šefi, pred manipulatorskimi strankami in pred kdove čim še?! Čeprav se mi vsi na soncu sedeči niso zdeli prav nič ubežnikom podobni, ampak... saj najbrž se tudi jaz njim nisem zdela?!
Nadaljevanje zgodbe je sila predvidljivo: kava na nabrežju, izpovedovanje pisarniških tegob ter družna ugotovitev in zaključek, da so ljudje nori in sva se, dobre volje, vrnili vsaka v svojo pisarno.
Nauk zgodbe? Pošiljanje k vragu in korakanje v smeri proti soncu pomaga!

Je.

_

Pomlad namreč. Tole cvetje je včeraj, med naletavanjem mokrega snega, našlo pot v košaro, med ohrovt, korenček in kislo zelje. Narcise, ene izmed meni ljubših rož, tele s prav posebnim, nič narcisastim, temveč bolj vonju staromamskega parfuma za v opero, podobnim vonjem. Pomlad imam najraje takrat, ko je še ni, ko le obeta: prvo sonce, prve rože prinešene iz dvorišča domačije nekje na primorskem, žvrgolenje ptic ko se zdani...

Ležeren nedeljski kruhek

_

A zakaj ležeren? Zato, ker priprava poteka ležerno.
Vstanemo ob pol desetih, skuhamo vrč čaja (če čaja ne marate, si lahko skuhate kavo), se eno uro poslanjamo po kavču in beremo razno. Med branjem precej ležerno pogledujemo na uro in se tam okoli enajste odločimo, da bo končno treba v trgovino, saj nam jo bodo v nasprotnem primeru pred nosom zaprli (ker trgovina je, kot bomo v nadaljnje ugotovili, pred nosom). Ker smo ležerni in ker je trgovina pred nosom, preko pižame nataknemo plašč, obujemo skibucke in se podamo čez cesto. Kupimo kocko kvasa, kilogram polnozrnate moke, drugega nič, saj imamo ovsene kosmiče, proseno kašo, sončnične peške in oljčno olje že v omari.
Priprava poteka takole:
V neosoljeni vodi skuhamo dobro pest in pol prosene kaše in jo ohladimo.
V teflonki prepražimo pest sončničnih semen
V vodi namočimo dobro pest ovsenih kosmičev.
Naredimo kvasni nastavek.
Medtem natehtamo pol kilograma moke, v katero fliknemo zajeten ščep soli (po okusu).
Vse skupaj zmešamo, v zmes ulijemo šluk oljčnega olja, položimo v posodo in hajamo dobro uro. Nato testo pregnetemo, fliknemo na pekač prekrit s papirjem za peko in hajamo še dodatne pol ure. Pečico prikurimo na 200 stopinj celzija, hlebček pečemo cca. 40 munut, oziroma tako dolgo, da le-ta, ko ga obrnemo okoli in potrkamo po dnu, votlo zadoni.

Vmes skuhamo kosilo, gremo pod tuš in se lepo uredimo. Hlebček zavijemo v prtič in se podamo v goste. Nadaljnji razplet zgodbe je odvisen od vsakega posameznika, mi smo na kruh mazali pregrešno dober bakala in tunino pašteto z Viškovega, lahko pa ga, zaradi mene, jeste tudi samega, tako nebeško dober je!
Po vrnitvi domov zamesite še za en hlebček, v hladilniku imate namreč lonček bakalaja in tunine paštete, ki ste ga zatrejdali za kruh. Problem je, da bo vse to jutri treba nekam namazati in zato je treba speči nov kruhek, ki pa ne bo več ležeren nedeljski kruhek, temveč ležeren ponedeljkov kruhek, saj se bo, ko bo le-ta pečen, nedelja že prevesila v ponedeljek. (Ne ne, miši mi pri peki ne pomagajo, zakaj vprašate?!)
Kaj je posebnost tega kruha? To, da mu da kuhana prosena kaša tako fajn pocasto vlažno strukturo, pa zavoljo kaše je malo sladkast - ne preveč temveč ravno prav. Kdor ne verjame, naj poskusi!

P.S. Recept za ohrovtov narastek pa kdaj drugič, današnje fotografije namreč niso preveč uspele, pa ne bo tako zanimivo, če objavim le recept brez fotografije.

Iz belega... v belo

_

Bodi zima!

_

Tale zima, čez katero se nekateri že tako vztrajno pritožujejo, me pravzaprav letos kar malo zabava. Všeč mi je. Bolj ko je mraz in bolj ko naletava sneg in se vrtinči v morebitnem vetru, bolje se počutim. Verjamem, da sem vam najbrž že stokrat povedala, pa vam bom zdajle še stoprvič: kot britev oster mraz se mi zdi neznansko fajn, obujem skibucke, pa ta debele štumfe, na roke nataknem pingvinske rokavice, na glavo pa si poveznem škratovsko pleteno kapuco in taka, malo hecna, odkrevsam na falafel. Pozimi zunanji izgled ni tako zelo pomemben. Zima kot taka je kot nalašč za snovanje novih planov, pa za popravljanje starih grehov (no, potem so tu še "tekoče zadeve", katerih je tudi vedno preveč). Po drugi strani pa je zima predvsem čas za počitek, kar naj bi načeloma šlo skupaj s snovanjem novih planov, ampak roko na srce: kaj je počitek že nekaj časa ne vem več. Najbrž je prav tako, saj bodo nemara kdaj prišli tudi taki dnevi ko bom kupila daljnogled, buljila skozi luknjo v zavesi in imela naštudirano kaj počno ljudje, ki živijo v bloku nasproti mene (do takrat pa bom v svet gledala skozi kalejdoskop). Ali pa tudi ne, morda bom kupila Lady in spremljala zgodbe ljudi, ki imajo življenja, zgodbe "slavnih", ki gredo zdaj mimo mene. Skratka, trenutno nimam časa za tovrstne hece, na grbo sem si namreč nakopala nekaj pomembnejših (in veliko bolj vznemirljivih) reči. Medtem ko se ukvarjam z razmišljanjem o teh "wanna be" rečeh in divjam na vznemirljive sestanke, ki dvigajo ustvarjalni adrenalin, se pa občasno celo zalotim ob misli, da bi rada nekam ušla. Pravzaprav mi ni nič hudega, a na momente me prešine želja po pobegu - morda potrebujem malo akcije?!
Sicer ne vem kako se proti temu borite vi, ampak sama imam včasih občutek, da me življenje prehiteva po desni. Prav nič tako neznansko pomembnega ne počnem, da bi utegnila pomisliti, da se bo, če ta moment neham delati to kar delam, svet ustavil. Pa se kljub temu obnašam tako. Sem preveč perfekcionistke?! Če se jutri uležem na kavč in se iz njega ne poberem cel teden, se bo svet še vedno vrtel naprej?! Najbrž. Morda bo zavoljo tega rahlo trpel moj mesečni proračun, ampak svet se bo vrtel naprej in preživela bom.
Najbrž bi morala na tem mestu še kaj napisat, kaj pa vem?! Ampak saj itak nisem ničesar povedala. Naj vam prišepnem na uho: tudi nisem imela namena. Pišem ker rada pišem, to da vam nič ne povem pa pravzaprav niti ni tako zelo važno. Lažem! Pišem zato, ker se mi ne da pobrati in zložiti sveže opranih cunj in pospraviti reči, ki ležijo vsevprek in jih je treba dati na svoje mesto. In vi me berete. Berete me zato, ker niste kupili Lady. Ali pa me morda berete zato, ker ste jo že prebrali. Ali pa zgolj zato, ker nimate daljnogleda in ne morete špegati k sosedovim, ali pa vam je preveč škoda zavese, da bi vanjo naredili luknjo in zato, namesto da bi gledali kaj počno pri sosedovih, berete Tok zavesti. Na tem mestu vas bom prepustila v nemilosti - prepustila vas bom druženju z, za vrat z dolgo sapo dihajočem, dolgčasom in razmišljanju o tem ali so bullmastifi pasma psov, ki spadajo med nevarne pasme ali pač ne in se šla končno spoprijet s štumfi, gatami in ostalo oblačilno navlako, ki navešena na stojalu čaka, da jo nekdo lepo zloži, oziroma gre nad njo zganjat svoj perfekcionizem. Moje cunje ne dišijo. Ne uporabljam kaj posebno nad-dišečega pralega praška, za mehčalec pa komaj vem da obstaja. Moje cunje dišijo po meni. In kadar je mraz oster kot britev, takrat te cunje dišijo po najbolj močnem in osladnem parfumu na svetu - tudi zavoljo tega imam rada mrzlo zimo: ker tudi najbolj smrdljiv parfum v ostrem mrazu lepo diši! Vse je relativno!

Poslušam: Moonshiner

Izkoriščevalska prasica drugič / Kaj smo se naučili v prvem delu?!

Po objavi prispevka smo na veliko debatirali v komentarjih, z nekaterimi za mizo ob kavici, spet drugi ste poslali mail, ker se iz osebnih razlogov niste želeli javno izpostaviti, nekateri ste me na hitro podrezali po g-talku, skratka, takrat ko sem kliknila "javno objavi", se mi niti sanjalo ni, kako prepotrebna debata je to.
Včeraj sem med drugim prejela prijateljičin mail z naslednjo vsebino:
"Pazi to, zjutraj zazvoni telefon v pisarni in neka ženska pove, da ji je ime Slavi in da se poznava, saj sva bili leta nekoč na počitnicah z isto agencijo. Res sva potovali z isto agencijo, vendar sem se sama predčasno vrnila domov in ženske se niti najmanj ne spomnim (od takrat je minilo več kot deset let). Prijazno ji povem, da se je ne spomnim, ona pa meni, da od mene rabi to in to uslugo ter... (na tem mestu si najbrž predstavljate, kako se je zgodba imela nadaljevati)... Potem, ko sem ji povedala dejstva - o tem kako poslujemo, pa da nas kontrolirajo itd, mi je ženska razložila svoje mnenje o meni, ki me je katapultiralo v nebo. Potem grem iz čistega obupa na internet in preberem tvoj blog. Sveta nebesa!"
Sva potem danes z isto prijateljico debatirali po telefonu in ugotovili, da je stvar dokaj problematična, kajti, tako kot tudi za vse ostale stvari na tem svetu, ne obstaja en in isti recept, ki bi reševal tovrstne situacije. Prijateljica je omenila, da pozna nekoga, ki svoje storitve prijateljem zaračunava z 20% popustom - to se mi zdi fer in korektno. Spet drug prijatelj je predlagal, da bomo, če bomo kdaj v situaciji "uslugodajalec-uslugoprositelj" uslugo že vnaprej okarakterizirali, oziroma ji določili ceno/ali morebitno ne-ceno oziroma kompenzacijo, tako ne bo možnosti, da bi po opravljenem delu prišlo do kakršnih koli nesoglasij.
Moj zaključek zgodbe je takle: to, ali bom nekomu naredila uslugo (pa naj bo le-ta zastonj ali pa po prijateljski ceni) je moja IZBIRA in ne DOLŽNOST!

Lepo vas pozdravljam,

vaša Izkoriščevalska prasica