četrtek, avgust 13, 2009

Marelice za vas?! So sladke!

Na Pepermintu sem zasledila kratek sestavek o Delovi prilogi, v kateri gospa urednica menda piše, da je potroštništvo sploh ne zanima. Meni se zdi rahlo perverzno, da nekdo, ki je urednik priloge, ki govori o lifestylu (kolikor sem uspela iz zapisa prebrati, gre pri dotični D prilogi za to – citiram Pepermint, ki citira uvodnik: gre za uredniško odgovoren mesečni izbor ekskluzivnih in aktualnih tem, ki obravnavajo življenjski slog v arhitekturi, umetnosti, modi, kozmetiki, kulinariki in sodobnih izzivih popularne kulture.) upa trditi, da ga potroštništvo ne zanima. Kaj je moda? Kaj je kozmetika? Kaj je popularna kultura?! Nič drugega kot zgolj vzpodbujanje potrošništva, lepo vas prosim! A potrebujem vse tiste lončke s kozmetiko, ki jih imam doma? Potrebujem deset različnih lakov za nohte?! Potrebujem iPod?! Potrebujem celo omaro oblačil – če jih ta moment neham kupovat, teh, ki so v omari, ne ponosim v desetih letih! Ko mi bo naslednjič nekdo razlagal, da ga potroštništvo ne zanima, mu bom verjela le, če bo imel na riti enega od dveh parov kavbojk, ki jih premore, jopico iz second handa, balerinke za 13 eurov, po obrazu pa bo namazan z oljčnim oljem. Vsi, ki se v tem opisu niste prepoznali, prosim ne nakladajte mi, da vas potrošništvo ne zanima! S čim neki zdravimo in krpamo svoje uboge razrvane dušice?! Z nakupi vendar! Eh, eno samo pretvarjanje nas je – mene, vas, drugih…

Laži, laži, laži na vsakem koraku: v časopisu, na televiziji, v trgovini. Hvalabogu imam vsaj okoli sebe tisti mali krog ljudi, ki so odkriti, ljudi, ki so še sposobni nekih pristnih odnosov, ljudi, ki jim ni pomembno kakšen avto vozijo in ali jih v tem avtu kdo vidi ali pač ne, ljudi s katerimi zamenjam broško za hlače, šopek mete za staro kuharsko knjigo, ljudi, ki mi po mailu pošljejo kakšen zanimiv link ali muziko – ljudi, ki še najdejo čas: zase, zame in za tiste drobne stvari, ki človeka naredijo človeka.

Paranoična sem, priznam in ljudje na splošno mi gredo čedalje bolj na živce. Danes zjutraj sem, medtem ko sem se sprehajala po ljubljanski tržnici, ugotovila da sem paranoična - da ljudem ne zaupam, da imam občutek, da me bo za vsakim vogalom nekdo nasral . Potikam se med stojnicami in gledam kdo nima gajbic z italijanskimi napisi, po kdo ponuja kumare čimbolj raznorodnih oblik - bolj neevropsko ko so ukrivljene, bolje je. Pred časom je N., ki je začela zahajati k »moji« branjevki, komentirala njeno izbiro: »Veš, se mi zdi da ima Romanca res dobro hrano, njene kumare so različnih velikosti in oblik! No, dandanes je človek lahko vesel, če naleti na pikasto skrivenčeno jabolko, iz katerega ob ugrizu vanj prileze črv. Pomislite, le kdo bi se pred recimo petnajstimi leti razveselil pikastega črvivega jabolka?! Verjetno bi ga nesli nazaj in od prodajalca zahtevali, da vam ga zamenja. No, takole se potikam po tržnici in gledam kako zavite kumare ima kdo ter »po kolk so breskve«. »Marelice za vas, zelo sladke?!« nekdo vpije za menoj. Najraje bi se obrnila in mu povedala, da iščem kisle marelice – tako zelo kisle, da ti gate v rit potegnejo! Me zanima kaj bi gospod porekel na to.

Sem kupila zadnjič marelice: »sladke«, lepe oranžno-rdeče in kašaste – za stran vržt. Po tri evre in pol. Ko sem jih naslednjič kupovala, sem nakup izvedla takole: »Iščem marelice, ki imajo okus po marelicah, vzela jih bom le, če mi daste eno za poizkusit in bo le-ta imela okus po marelici!« Uspelo mi je v drugem poskusu, gospa iz Štajerske je kar zažgolela: »Točno take imam in samo pri meni jih boste našli!« Odreže četrtino velike, od toče obtolčene marelice in mi jo poda. In čisto zares so imele okus po marelicah, iz njih se je cedil sok, pa prav nič kašaste niso bile. Pol kilograma sem jih pojedla, medtem ko sem čakala gospo Romano, da pride na svoj štant in mi proda kilo paradajza, ki ima okus po paradajzu.

Moja mati je kot otrok na trgu prodajala stročji fižol. Niti tehtnice ni imela, za tehtanje fižola se je dogovorila kar z branjevko, ki je prodajala poleg nje. Do poldneva je imela prodan ves fižol, starejše branjevke so ljubosumno pogledovale na njeno stojico. Ne morem pozabiti zgodbe z gospodom, ki je pri njej kupoval fižol. »Kakšne sorte je ta fižol?« je zanimalo gospoda. »Maslenček je, mehak in brez nitk« je povedala mama. »Res?! Jaz pa iščem takega z nitkami!« je rekel gospod. »Škoda, potem boste morali iti drugam, jaz takega nimam!« reče moja mama, gospod pa se zasmeji in reče: »En kilogram mi ga daj!«

V ponedeljek sem na trgu kupila rože – mudilo se mi je ko sem jih kupovala, pa še sončna očala sem imela na nosu in nisem dobro pogledala kaj pravzaprav kupujem. »Afriške lilije!« je zapela prodajalka »Pet jih dam za ceno štirih!« Kupim, grem, hodim, pogledam, stojim na mestu, premišljujem, še vedno stojim in premišljujem, gledam, se obrnem in grem nazaj. »Oprostite, brez zamere, ampak kot sem že omenila, sem rože kupila za darilo. Poglejte, nekateri cvetki so že uveli, takih rož res ne morem dati za darilo.« »Ja, ampak take so, ti cvetki so že odprti.« »Že že, ampak odcveteni so, stran visijo. Brez zamere, ampak upam da se strinjate, da tega res ne morem dati za darilo.« »Ja ti bom dala druge, sam nočem da ti misliš da jaz lažem!« »Ne ne, saj ne mislim.« rečem prijazno (in budala vem, da sama sebe negiram, ker če ona ne laže, potem to pomeni, da lažem jaz), mislim pa si nekaj čisto drugega – zdaj mi je jasno zakaj jim ima postavljene čisto zadaj.

No in potem takole hodim po tržnici in se spomnim, kako smo včasih brezskrbno hodili na taisto tržnico, pa ne samo na tržnico, tudi po futer v trgovino, zdaj pa ena sama paranoja: mleko s preveliko vsebnostjo dioksina, nore krave, sir, ki ni narejen iz mleka, strupene hruške slovenske pridelave, meso poškropljeno s kemikalijami …

Ne, ne maram sladkih marelic, ne maram stročjega fižola brez nitk, ne maram mehkega mesa, ne maram premajhnih čevljev, ki naj bi se po enem tednu raztegnili za eno številko, ne maram sladkih besed! Kar zase obdržite vse to, meni pa dajte mir!

Pa nikar mi ne nakladajte, da vas potroštništvo ne zanima, lepo prosim! Razen če ste morda pravkar odpuščena delavka Mure in vas potrošništvo zanima zgolj v toliko, da namesto mleka iz Ljubljanskih mlekarn kupite Lidlovega ali pa namesto mozzarelle di buffalo mozzarello Sparove blagovne znamke Budget!

14 komentarjev:

ana pravi ...

nazadnje ko sem kupovala rože sem si rekla, da jih bom izbrala počasi in se ne bom pustila, da mi vsilijo grde stare rože, pa sem vse pregledala po dolgem in počez, počasi in potem sem se vrnila k tistem, ki je imel najlepše. in so res bile najlepše in zdržale so ves teden.

enkrat se je moja mama prav lepo napela, ker je vprašanje postavila narobe. vprašala je branjevko, ali je to bel krompir. seveda je rekla, da JE.

Vale pravi ...

Kupujem vedno malo tu malo tam, nikoli samo pri enem, pri najboljšem sosedu že nekaj časa ne več. Na žalost na Obali ne premoremo tržnice, ki bi jo lahko imenovali tržnica, če pa že, je ob 11.00 dopoldan, ko nekateri delamo, že vse pokupljeno. Najbolj hecno je vedno pri mesarju. Nekako ne pojemo pri nas dosti mesa, večinoma ga imamo tako malo za prilogo, da je Ključna podrobnost sita in Vale cela. Pa mesar vedno, ko mu rečem: "30 dag piščančjih prsi." Kar zame sploh ni malo. Začudeno vpraša: "Samo 30?" Kako samo 30, kaj bi jih mogla kupiti kilo al kako??? Jaz imam 30 dag za dve kosili, dragi moj mesar, pa dosti pojemo. Ampak ne jemo sam mesa, ampak še dosti drugega zraven.
Da ti ne povem, da je zadnjič naša vrgla kuharca v ustanovi, kjer delam in ki je zelo ponosna na svoje bešamel omake, sodelavki vrgla solato kar na krožnik, kjer se je že pred tem bohotil šnicl v omaki. Torej, solata je plavala v omaki. Pa sem jo debelo vprašala, sodelavko, ne kuharico: "Kaj tole boš jedla?" Pa je skisano odvrnila: "Ja kaj pa naj?" Ja nazaj daj, ljubo dete, pa povej, da pač ne maraš solate z bešamel omako v kateri je tona vegete ...

BTW komaj čakam, da odrineva, boš ti videla kaj je vrhunska postrežba piva in potem bom ful vesela, ko boš kakšno napisala na to temo ... o postrežbi piva pri nas, namreč :-)

Ruth* pravi ...

Da, mažem samo v glavnem z olivnim oljem. In da, zanima me potrošništvo, s tem zapolnjujem svoje duhovne praznine. In da, boli me kita (do Splita), če kdo trdi, da ga potrošništvo ne zanima, ker vem da laže. Nekaj na tem svetu manjka. Manjka komunikacija, manjkajo pristni stiki, manjkajo dotiki in j*bena iskrenost. Na tržnici pa rada kupujem. Vedno pri istih. Le prej porabim 4 sobote, da si jih ogledam in preizkusim majhne količine meni ljubih stvari. Všeč mi je, da je krompir malo blaten, ker potem sklepam, da je domač. Všeč so mi rdeče rože, čeprav vem, da ne bodo dolgo izdržale. Všeč domače testenine in najboljša domača skuta od ženskic, ki imajo zdelane roke.

m. pravi ...

Sem prepričana, da namen objave ni bil priklicat nasmeh na obraz. :) Meni ga je... ker je tako resnično napisano in ker je tako fino, ko nekdo drug to spravi na papir (virtualni v tem primeru.. pa vseeno :)). Mi bo prihranil en v-iskanju-zadovoljstva-in-boljšega-počutja izveden nakup. :P

Karmen pravi ...

Macu, sandalom s peto in tankimi paski ter Triumphovemu čipkastemu perilu se ne odpovem! Potrošnica sem. Rože pa vedno dobim lepe v bližnji cvetličarni, mesar v mečkatorju mi gre vedno sam iskat taboljš meso zadaj in s črpalkarjem rada kakšno modro rečeva o politiki, ko pridem tankat vsake dva tedna. Nasmeh in pogovor delata čudeže, poskrbita za boljšo vago in podarjata boljše kosilo.

Gola pravi ...

Ze Voltaire je vedel... ''Nekega dne bo vse v redu, na tem temelji nase upanje. Vse je v redu danes, na teme temelji nasa utvara.''

Ob bok tvojemu zapisu se prileze branje clanka VVG:

http://www.mladina.si/tednik/200927/dr__vesna_vuk_godina__socialna_in_kulturna_antropologinja


Gola

Vanja pravi ...

Ana, se strinjam, da je rože treba izbirati zelo previdno. Včasih se človeku pač mudi - malo neprevidnosti, pa te imajo v svojih krempljih! :)
vale, jaz tudi ne maram prodajalcev, ki komentirajo mojo izbiro: kaj in koliko.
Ja, komaj čakam da odrineva, pa ne samo zaradi postrežbe. Sem se zadnjič pogovarjala s kolegico blogerko, ki je nekaj časa živela gor in me je čisto navdušila! :)
Ruth, jaz tudi najraje kupujem pri "babicah". Ampak zadnjič sem naletela na eno zelo prefrigano: prodajala je češnje, imela jih je za prgišče, potem pa vedno znova spet prgišče. Sva z bratom ugotovila, da ima posebno taktiko: gajbico je imela skrito pod mizo, potem pa je na pult sproti dodajala nove.
Maša, ne vem, nisem razmišljala o tem. Tema ni vesela, je pa tako napisano da verjetno zvabi nasmeh na obraz. Me veseli da ti je priklicalo nasmeh. :) BTW o kakšnem nakupu govoriš?!
Karmen, prav imaš!
Gola, tole sem brala v Mladini, pa mi ni uspelo prebrat do konca, časopis sem medtem že založila. Super članek, vreden, da ga človek večkrat prebere!

matilda pravi ...

Nakupovanje rož je v Kopru pravi podvig in borba, saj je bil tudi v Luciji, dokler niso deklice ugotovile, da sem pač TEŽKA stranka in da se jim ne splača ...svetovat (brez da bi jih kdo prosil za to) kaj paše skupaj in kaj ne. Mariskatera cvetličarka se ima za stilistko rož in pozabljajo, da je kupec tisti, ki plača. Ne vem zakaj tako mrzijo, ko jim po korakih poveš, kakšen naj bo šopek.
Malce sem se oddaljila od poante o Marelice pa vseeno...

m. pravi ...

O tistem nakupu, ki ga ne opravim zato, ker bi nekaj nujno potrebovala, temveč zato, ker se mi stvar smeje s police in obljublja, da bo nasmešek tudi na mojem obrazu, če jo odnesem domov. :)

O tistem, ki dviguje razpoloženje.

Sem se bolj nanašala na prvi del zapisa... na potrošništvo. In na potrošniški občutek sreče, ki ga včasih poiščemo zato, da nadomestimo ali dodamo tistim pristnim občutkom.

storyteller pravi ...

Super zapis! Hvala :)

Avena pravi ...

Ja, res dobro napisano. In res resnično resnično...
In ni kaj dodati. Priznam, sem potrošnica. Je pa res, da z leti postajam precej zmernejša potrošnica kot včasih. Bolj po principu manj je več.
Tržice pa, o ja, tudi tržnice obožujem. Je pa dejstvo, da te poskuša našpnat vsak, ki ima pet minut časa. Zadnjič sem kupila čudovite fige, ki niso imele okusa po ničemer, še najmanj pa po figah :((

Vanja pravi ...

Avena, jaz fig sploh kupujem več ne - iz principa. Ne dam 5 eurov za fige, so zmešani?! Sem pa včeraj (ne da bi me kdo nasral) kupila zelo dobre vinogradniške breskve. Odlične so!
Tiste rože iz zapisa pa... v dveh dneh so bile MRTVE. :(

Anonimni pravi ...

Če imaš cca. šest let staro Nokio, s katero lahko samo TELEFONIRAŠ, najbrž ne spadaš pod prav hude potrošnike ... Ali pač?

Vanja pravi ...

Hm... Imam cca. 5 let staro Nokio, s katero bi lahko počela še kaj drugega kot samo trelfonirala, pa tega pač ne počnem. Nikoli ne premišljujem ali sem hud potrošnik ali pač ne. To z nakupovalnimi izkušnjami pač ne bi smelo imeti nobene veze.