Moralo je biti enkrat leta 1991 ali 92, ne spomnim se več kdaj je bilo, ko mi je Nataša med drugimi v roke porinila tudi kaseto Leonarda Cohena. "Poznaš?" "Ne, a je v redu?" "Meni je." reče Nataša, se nasmehne in ob tem skomigne z rameni - kot vedno: "A je v redu?" "Meni je." Mislim da je še pristavila, da je Leonard všeč njeni mami in nasploh takim "malo starejšim ženskam".
Ko sem prišla domov, sem tega Leonarda postavila nekam v kot in nanj za nekaj časa pozabila. Tiste čase sem se veliko bolj kot ob glasbi za stare mame, radostila ob muski, ki so jo stare mame poslušale v svoji mladosti: Joplinova, Jim, pa Jimi - trpeli v svojem pubertetniškem svetu - vse je bilo tako zelo težko kot Ball and chain... Enkrat potem, ko sem že preposlušala vse tiste kasete, je prišel na vrsto tudi Leonard. Nič posebnega - celo precej mlačen se mi je zdel, pubertetnici, navajeni udarnih besedil in ritmov. Eh, en starček pač, ki lepo poje. Ne vem kako je potem naneslo, da sem nekega dne - ob sobotnem lenarjenju v postelji, moralo je biti enkrat julija, zunaj je močno deževalo, skozi okno je vel tisti sveži hlad, hlad, ki je obenem prijeten in neprijeten, zna pa biti strašno prijeten, če ležiš v postelji, skrčen in si kovter potegneš vse do vratu - pritisnila na gumb play in v kasetarju je bila ravno tista kaseta - Cohenova Greatest hits. Mislim da je bil to prelomen trenutek, ko sem posvojila njegovo glasbo: kako lepo je ležati do vratu zavit v kovter, zunaj močno dežuje, ti pa poslušaš pravljico o Suzanne, pa o Modrem dežnem plašču, o Partizanu... No, Leonarda ne poslušam le takrat ko pada dež, ampak zelo velikokrat pa. Zadnje čase vedno se vedno znova radostim ob šestindvajsetih iz njegovega londonskega koncerta. Pašejo na poti skozi mesto, medtem ko divjam po senčnih ulicah, obložena z raznoraznimi torbami in ruzaki, v roki pa držim sladoled z okusom creme brulle.
Jutri na sporedu: roadtrip in fenomenalen koncert!
Slikca sposojena: od tukaj
Ko sem prišla domov, sem tega Leonarda postavila nekam v kot in nanj za nekaj časa pozabila. Tiste čase sem se veliko bolj kot ob glasbi za stare mame, radostila ob muski, ki so jo stare mame poslušale v svoji mladosti: Joplinova, Jim, pa Jimi - trpeli v svojem pubertetniškem svetu - vse je bilo tako zelo težko kot Ball and chain... Enkrat potem, ko sem že preposlušala vse tiste kasete, je prišel na vrsto tudi Leonard. Nič posebnega - celo precej mlačen se mi je zdel, pubertetnici, navajeni udarnih besedil in ritmov. Eh, en starček pač, ki lepo poje. Ne vem kako je potem naneslo, da sem nekega dne - ob sobotnem lenarjenju v postelji, moralo je biti enkrat julija, zunaj je močno deževalo, skozi okno je vel tisti sveži hlad, hlad, ki je obenem prijeten in neprijeten, zna pa biti strašno prijeten, če ležiš v postelji, skrčen in si kovter potegneš vse do vratu - pritisnila na gumb play in v kasetarju je bila ravno tista kaseta - Cohenova Greatest hits. Mislim da je bil to prelomen trenutek, ko sem posvojila njegovo glasbo: kako lepo je ležati do vratu zavit v kovter, zunaj močno dežuje, ti pa poslušaš pravljico o Suzanne, pa o Modrem dežnem plašču, o Partizanu... No, Leonarda ne poslušam le takrat ko pada dež, ampak zelo velikokrat pa. Zadnje čase vedno se vedno znova radostim ob šestindvajsetih iz njegovega londonskega koncerta. Pašejo na poti skozi mesto, medtem ko divjam po senčnih ulicah, obložena z raznoraznimi torbami in ruzaki, v roki pa držim sladoled z okusom creme brulle.
Jutri na sporedu: roadtrip in fenomenalen koncert!
Slikca sposojena: od tukaj
16 komentarjev:
Lepo se imej...
viš, tega se pa ne spomnim :-) Meni še vedno zmaga Chelsea hotel no.2
ja, men je tud čist prirasel h srcu tale leonard... sicer mam pa na splošno rajš bl otožno musko
To je pa en možak, ki bi ga RES rada slišala na koncertu.
Anolopka, veš da se bom mela, hvala! :)
Nataša, se pa najbrž spomniš titega: "A je to dobr?!" "Ja meni je!" V nedogled... :) Ja, Chelsea hotel no. 2 je fenomenalen. "We are ugly, but we have the music!" ;)
Coprnica, meni otožna bolj kdaj pa kdaj. Največkrat jeseni. Pozimi udaren elektro, spomladi jazz, sicer pa skoz vsega po malem. :)
PolonaP, od nekdaj sem želela slišat njega, pa Bjork. No, ker je gospod že v letih, se je treba kar zdaj potrudit in it poslušat, za Bjork pa je, upam, še čas. Mi je pa žal, da se nisem podvizala v Italijo pred dvema letoma, menda je bilo fenomenalno. Fenomenalno, če ti je všeč njena muzika, seveda. :)
Če pa tko čudn sprašuješ. In saj veš, kaj pravijo: de gustibus non est disputandum :-)
No ja no, ampak takrat je bil ta okus kar "matching", potem pa se je, na enem delčku poti, razcepil na dve smeri. :))
Ko smo že ravno pri muski: "A še cediš sline po tistem CD.ju Friend & fellow?! Podarim.
Ja! Dej na stran :-)Bom poiskala kaj v zameno.
Ok, dam na stran. V nasprotnem primeru bi šel na garage sale. :)
Za Bjork je pa tudi meni žal, da nisem šla v italijo... Grem s tabo naslednjič...
Polona, nisem vedela da ti je všeč. No fajn, bova šli. Upam da bo kmalu kaj novega izvalila. :)
boš mela garage sale?
Jest ne, ena prijateljica jo bo imela.
joj, super, super, komaj cakam na porocilo, se ena stvar za obdelat ob kavi!
tudi jaz čakam poročilo :) Bjork sem pa jaz poslušala v LJ, ko so imeli koncert Sugarcubes. v solo mi pa nekako ne sede.
katarina, vse tako kaže da bova morali počakat da se vrnem iz bruslja. No, potem bova imeli še več za obdelat. Na koledarju si lahko zacahnaš: 10 september - 4 ure! :)
Špela, tudi ti dobiš servirano poročilo! :)
Objavite komentar