Marelice za vas?! So sladke!

Na Pepermintu sem zasledila kratek sestavek o Delovi prilogi, v kateri gospa urednica menda piše, da je potroštništvo sploh ne zanima. Meni se zdi rahlo perverzno, da nekdo, ki je urednik priloge, ki govori o lifestylu (kolikor sem uspela iz zapisa prebrati, gre pri dotični D prilogi za to – citiram Pepermint, ki citira uvodnik: gre za uredniško odgovoren mesečni izbor ekskluzivnih in aktualnih tem, ki obravnavajo življenjski slog v arhitekturi, umetnosti, modi, kozmetiki, kulinariki in sodobnih izzivih popularne kulture.) upa trditi, da ga potroštništvo ne zanima. Kaj je moda? Kaj je kozmetika? Kaj je popularna kultura?! Nič drugega kot zgolj vzpodbujanje potrošništva, lepo vas prosim! A potrebujem vse tiste lončke s kozmetiko, ki jih imam doma? Potrebujem deset različnih lakov za nohte?! Potrebujem iPod?! Potrebujem celo omaro oblačil – če jih ta moment neham kupovat, teh, ki so v omari, ne ponosim v desetih letih! Ko mi bo naslednjič nekdo razlagal, da ga potroštništvo ne zanima, mu bom verjela le, če bo imel na riti enega od dveh parov kavbojk, ki jih premore, jopico iz second handa, balerinke za 13 eurov, po obrazu pa bo namazan z oljčnim oljem. Vsi, ki se v tem opisu niste prepoznali, prosim ne nakladajte mi, da vas potrošništvo ne zanima! S čim neki zdravimo in krpamo svoje uboge razrvane dušice?! Z nakupi vendar! Eh, eno samo pretvarjanje nas je – mene, vas, drugih…

Laži, laži, laži na vsakem koraku: v časopisu, na televiziji, v trgovini. Hvalabogu imam vsaj okoli sebe tisti mali krog ljudi, ki so odkriti, ljudi, ki so še sposobni nekih pristnih odnosov, ljudi, ki jim ni pomembno kakšen avto vozijo in ali jih v tem avtu kdo vidi ali pač ne, ljudi s katerimi zamenjam broško za hlače, šopek mete za staro kuharsko knjigo, ljudi, ki mi po mailu pošljejo kakšen zanimiv link ali muziko – ljudi, ki še najdejo čas: zase, zame in za tiste drobne stvari, ki človeka naredijo človeka.

Paranoična sem, priznam in ljudje na splošno mi gredo čedalje bolj na živce. Danes zjutraj sem, medtem ko sem se sprehajala po ljubljanski tržnici, ugotovila da sem paranoična - da ljudem ne zaupam, da imam občutek, da me bo za vsakim vogalom nekdo nasral . Potikam se med stojnicami in gledam kdo nima gajbic z italijanskimi napisi, po kdo ponuja kumare čimbolj raznorodnih oblik - bolj neevropsko ko so ukrivljene, bolje je. Pred časom je N., ki je začela zahajati k »moji« branjevki, komentirala njeno izbiro: »Veš, se mi zdi da ima Romanca res dobro hrano, njene kumare so različnih velikosti in oblik! No, dandanes je človek lahko vesel, če naleti na pikasto skrivenčeno jabolko, iz katerega ob ugrizu vanj prileze črv. Pomislite, le kdo bi se pred recimo petnajstimi leti razveselil pikastega črvivega jabolka?! Verjetno bi ga nesli nazaj in od prodajalca zahtevali, da vam ga zamenja. No, takole se potikam po tržnici in gledam kako zavite kumare ima kdo ter »po kolk so breskve«. »Marelice za vas, zelo sladke?!« nekdo vpije za menoj. Najraje bi se obrnila in mu povedala, da iščem kisle marelice – tako zelo kisle, da ti gate v rit potegnejo! Me zanima kaj bi gospod porekel na to.

Sem kupila zadnjič marelice: »sladke«, lepe oranžno-rdeče in kašaste – za stran vržt. Po tri evre in pol. Ko sem jih naslednjič kupovala, sem nakup izvedla takole: »Iščem marelice, ki imajo okus po marelicah, vzela jih bom le, če mi daste eno za poizkusit in bo le-ta imela okus po marelici!« Uspelo mi je v drugem poskusu, gospa iz Štajerske je kar zažgolela: »Točno take imam in samo pri meni jih boste našli!« Odreže četrtino velike, od toče obtolčene marelice in mi jo poda. In čisto zares so imele okus po marelicah, iz njih se je cedil sok, pa prav nič kašaste niso bile. Pol kilograma sem jih pojedla, medtem ko sem čakala gospo Romano, da pride na svoj štant in mi proda kilo paradajza, ki ima okus po paradajzu.

Moja mati je kot otrok na trgu prodajala stročji fižol. Niti tehtnice ni imela, za tehtanje fižola se je dogovorila kar z branjevko, ki je prodajala poleg nje. Do poldneva je imela prodan ves fižol, starejše branjevke so ljubosumno pogledovale na njeno stojico. Ne morem pozabiti zgodbe z gospodom, ki je pri njej kupoval fižol. »Kakšne sorte je ta fižol?« je zanimalo gospoda. »Maslenček je, mehak in brez nitk« je povedala mama. »Res?! Jaz pa iščem takega z nitkami!« je rekel gospod. »Škoda, potem boste morali iti drugam, jaz takega nimam!« reče moja mama, gospod pa se zasmeji in reče: »En kilogram mi ga daj!«

V ponedeljek sem na trgu kupila rože – mudilo se mi je ko sem jih kupovala, pa še sončna očala sem imela na nosu in nisem dobro pogledala kaj pravzaprav kupujem. »Afriške lilije!« je zapela prodajalka »Pet jih dam za ceno štirih!« Kupim, grem, hodim, pogledam, stojim na mestu, premišljujem, še vedno stojim in premišljujem, gledam, se obrnem in grem nazaj. »Oprostite, brez zamere, ampak kot sem že omenila, sem rože kupila za darilo. Poglejte, nekateri cvetki so že uveli, takih rož res ne morem dati za darilo.« »Ja, ampak take so, ti cvetki so že odprti.« »Že že, ampak odcveteni so, stran visijo. Brez zamere, ampak upam da se strinjate, da tega res ne morem dati za darilo.« »Ja ti bom dala druge, sam nočem da ti misliš da jaz lažem!« »Ne ne, saj ne mislim.« rečem prijazno (in budala vem, da sama sebe negiram, ker če ona ne laže, potem to pomeni, da lažem jaz), mislim pa si nekaj čisto drugega – zdaj mi je jasno zakaj jim ima postavljene čisto zadaj.

No in potem takole hodim po tržnici in se spomnim, kako smo včasih brezskrbno hodili na taisto tržnico, pa ne samo na tržnico, tudi po futer v trgovino, zdaj pa ena sama paranoja: mleko s preveliko vsebnostjo dioksina, nore krave, sir, ki ni narejen iz mleka, strupene hruške slovenske pridelave, meso poškropljeno s kemikalijami …

Ne, ne maram sladkih marelic, ne maram stročjega fižola brez nitk, ne maram mehkega mesa, ne maram premajhnih čevljev, ki naj bi se po enem tednu raztegnili za eno številko, ne maram sladkih besed! Kar zase obdržite vse to, meni pa dajte mir!

Pa nikar mi ne nakladajte, da vas potroštništvo ne zanima, lepo prosim! Razen če ste morda pravkar odpuščena delavka Mure in vas potrošništvo zanima zgolj v toliko, da namesto mleka iz Ljubljanskih mlekarn kupite Lidlovega ali pa namesto mozzarelle di buffalo mozzarello Sparove blagovne znamke Budget!