Koncert se začne točno ob 8:00, na oder pride elegantno opravljen kot ponavadi - v črni obleki, z naprej poveznjenim klobukom. Začne z "Dance me to the end of love", konča pa tako, da v stilu "Dance me to the end of love" odhopsa z odra. Ja, odhopsa, pri svojih petinsedemdesetih letih! Tri ure nabite z emocijami, tri ure popolne ubranosti, poleg Leonarda še tri odlične vokalistke, med katerimi je treba vsekakor izpostaviti Sharon Robinson - ob njenem solu na "I tried to leave you" bi še gluhemu dvignilo kocine, pa uigrani inštrumentalisti. Popolno.
Koncertni prostor v Wiesnu je prav prijeten. Kar takole nekje, sredi vasi, med gozdovi (zahvaljujoč gospe Garmin sva najdla iz prve), se sredi ničesar v zrak dviga strešna ponjava. Dokaj majhno prizorišče, po velikosti morda za dvoje naše Križanke, ampak ne me držat za besedo, lahko da je vse skupaj celo malček večje. Moje kolebanje med supergi in šlapami se je končalo pri šlapah in potrdilo za praktično, mehko bombažno krilo "za doma" sem žal umazala med malicanjem na armafleksu, nekje na obronku gozda, tako da sem ga morala zamenjati za precej neudoben oprijet džins, ampak šlapcam se pa nisem odpovedala in odločitev se je kasneje izkazala za pravilno - ni bilo namreč nobenih možnosti, da bi me pri takem, dokaj majhnem številu ljudi, potacali po tačkah. Zadnji del prizorišča je zatravljen in malo dvignjen, tam sva posedala dve uri pred koncertom, pila pivo in si krajšala čas z opazovanjem ljudi - zanimiva klientela vseh starosti in vseh mogočih oblik (in ne-oblik). Tako malo woodstockovsko vzdušje, ko se nikoli odrasla generacija postaranih hipijev svaljka po odejah, prigrizuje pečen krompirček in klobasice, pljucka precej vodeno pivo in kadi cigarilose. Je fino ko se človek sezuje, gleda na lepo osvetljen oder, ki najavlja nekaj lepega in ne misli na nič.
Z mojim glasbenim kameradom naju je že takoj po prvi pesmi odneslo pod oder, nisva se kaj dosti ozirala na nerganje postaranih hipurk, katerim sva v mimohodu zapirala poglede. Odisejada se je končala tako, da sva pristala cca. 10 metrov stran od glavnega akterja - ja, v gužvi sem se sposobna premikati kot rakovica! Ne morem pozabiti dveh ortodoksnih metalcev, ki sta stala pred menoj. Z glavama sta prikimavala v počasnem taktu in se na vsake toliko časa brez besed spogledala češ: " Dobro je!" In res je bilo dobro. Ma ne dobro, perfektno!
...Njegovo spoštovanje publike: nobenih nepotrebnih besed. Leonard polekne, Leonard se prikloni, Leonard visoko dvigne klobuk, Leonard sklene roke v stilu "God bless you" ter na koncu izreče nekaj kot: "...may you be surrounded with friends and family" in ob tem pomisliš: "Kaj je na tem svetu sploh pomembnejše od družine in prijateljev?! Pa od dobre glasbe?! Tako nenafejkan, da ko izreče "goodbye friends!" veš, da to resnično tudi misli.
Še bi šla. Jutri, pojutrišnjem, kdaj drugič, kadarkoli. Danes njegovo glasbo poslušam drugače - v 3D-ju. Uh, le kaj bi človek brez umetnosti?!
P.S Fotografija posneta s telefonom,
objavljeno z dovoljenjem avtorja - avtor: Martin P.
Koncertni prostor v Wiesnu je prav prijeten. Kar takole nekje, sredi vasi, med gozdovi (zahvaljujoč gospe Garmin sva najdla iz prve), se sredi ničesar v zrak dviga strešna ponjava. Dokaj majhno prizorišče, po velikosti morda za dvoje naše Križanke, ampak ne me držat za besedo, lahko da je vse skupaj celo malček večje. Moje kolebanje med supergi in šlapami se je končalo pri šlapah in potrdilo za praktično, mehko bombažno krilo "za doma" sem žal umazala med malicanjem na armafleksu, nekje na obronku gozda, tako da sem ga morala zamenjati za precej neudoben oprijet džins, ampak šlapcam se pa nisem odpovedala in odločitev se je kasneje izkazala za pravilno - ni bilo namreč nobenih možnosti, da bi me pri takem, dokaj majhnem številu ljudi, potacali po tačkah. Zadnji del prizorišča je zatravljen in malo dvignjen, tam sva posedala dve uri pred koncertom, pila pivo in si krajšala čas z opazovanjem ljudi - zanimiva klientela vseh starosti in vseh mogočih oblik (in ne-oblik). Tako malo woodstockovsko vzdušje, ko se nikoli odrasla generacija postaranih hipijev svaljka po odejah, prigrizuje pečen krompirček in klobasice, pljucka precej vodeno pivo in kadi cigarilose. Je fino ko se človek sezuje, gleda na lepo osvetljen oder, ki najavlja nekaj lepega in ne misli na nič.
Z mojim glasbenim kameradom naju je že takoj po prvi pesmi odneslo pod oder, nisva se kaj dosti ozirala na nerganje postaranih hipurk, katerim sva v mimohodu zapirala poglede. Odisejada se je končala tako, da sva pristala cca. 10 metrov stran od glavnega akterja - ja, v gužvi sem se sposobna premikati kot rakovica! Ne morem pozabiti dveh ortodoksnih metalcev, ki sta stala pred menoj. Z glavama sta prikimavala v počasnem taktu in se na vsake toliko časa brez besed spogledala češ: " Dobro je!" In res je bilo dobro. Ma ne dobro, perfektno!
...Njegovo spoštovanje publike: nobenih nepotrebnih besed. Leonard polekne, Leonard se prikloni, Leonard visoko dvigne klobuk, Leonard sklene roke v stilu "God bless you" ter na koncu izreče nekaj kot: "...may you be surrounded with friends and family" in ob tem pomisliš: "Kaj je na tem svetu sploh pomembnejše od družine in prijateljev?! Pa od dobre glasbe?! Tako nenafejkan, da ko izreče "goodbye friends!" veš, da to resnično tudi misli.
Še bi šla. Jutri, pojutrišnjem, kdaj drugič, kadarkoli. Danes njegovo glasbo poslušam drugače - v 3D-ju. Uh, le kaj bi človek brez umetnosti?!
P.S Fotografija posneta s telefonom,
objavljeno z dovoljenjem avtorja - avtor: Martin P.
8 komentarjev:
ob branju sem se spomnila njegovega koncerta v anverpu in so mi kar solze stopile v oči, cohen je res tak pristen človek in koncert je res popoln. tudi jaz bi še šla!
krasno. v ljubljani je odpadel ali kako? in spet imaš krasno glasbo na desni. the knife so eno boljših glasbenih odkritij moje poslušalske kariere :)
Škodljivo je poslušati, eh, brati tvoj blog ;) Človek potem ogromno časa porabi za širjenje obzorij :) - je lepo :)
Super reportaža s koncerta in cele tri ure vam je privoscil!!!
takoj grem na Youtube iskat posnetke...
sem zelo fouš! jaz bi tudi!
Lili, ob tvojem komentarju se spomnim, kako sem ti bila takrat fouš koncerta. :) Včeraj sem gledala intervju z njim, pa pravi da bo še nastopal. Morda ga še kdaj ujamemo!
Salvia, jaz raje ne čakam na take opcije - za Ljubljano je bil napovedan že lani jeseni. Nisem vedla da je bil letos tudi, ampak na njegovi uradni spletni strani ni Ljubljana nikjer omenjena.
Emetadindon, me veseli da kaj najdeš zase tukaj. :)
katarina, ja, jaz tudi nisem mogla verjeti, da je tri ure trajalo. Je v formi.
Špela, priporočam!
supeer!!! tastari dajo zmer največ od sebe in imajo najdaljše koncerte, prav presenetljivo!
Kulčič! :)
Objavite komentar