Poročilo

V štirinajstih dneh dopustovanja nisem videla nobenega jumbo plakata, nobenega črnega enoprostorca z zatemnjenimi šipami, nobenega nadstreška za avto in nobenega prizidka. Saj se človek tega niti ne zaveda ne, dokler seveda spet ne pride domov in je znova zbombandiran z vsemi pizdarijami, ki jih ljudje naserjejo vsepovsod, kjer se jim pač sprdne in z njimi posiljujejo naključne mimoidoče. Resda sem se največ potikala po manjših krajih, kjer življenje teče bolj počasi kot v velikih mestih, vendar je tudi Edinburgh, kot glavno mesto Škotske, prijetno in prijazno in zlahka obvladljivo mestece. Oddih sem si nevede saplanirala tako, da sem Edinburgh zapustila le dan pred začetkom Filmskega festivala, a kaj čmo, človek nikoli ne more imeti vsega naenkrat. Mesto bo ostalo tam kjer je, filmski festivali se bodo še naprej odvijali, tako da ni hudič, da kdaj kakšnega ne ujemem!

»V Edinburghu boš prespala pri Kuku. Kuku je Halimina sestrična. Krasne punce so, moje zamorke!« mi je v mailu pisala Anja, ko sem jo prosila naj mi v glavnem mestu rezervira sobo v hotelu. Kuku me je nato, kako uro po tem ko sem se nastanila, s priprtimi očmi utrujeno ždela sedela na kavču in gledala (zdaj) najljubši reality show, vprašala, če bi šli žurat. »Sicer sem malo utrujena, ampak sem za, pojdiva!« No ja, šli sva v nek precej brezvezen klub, dasiravno je ob vstopu precej obetal, ampak sva kasneje izvedeli, da imajo ob torkih menda neke študentske zabave – očigledno je bilo res tako. Mene je, bolj kot glasba in ples, zabavalo opazovanje ljudi, sploh pa me je neizmerno zabavalo dejstvo, da sem bila, s svojo konfekcijsko št. 38, med škotinjami videti prava manekenka. Ne vem, ali bi me moralo dejstvo, da se najmanj stokilogramska mladenka nabaše v mini oblekico z naborki, potiskano z (za moje pojme prevelikim) cvetličnim vzorcem in zraven obuje vrtoglave štikle, fascinirati ali pač ne. Fascinirati zato, ker se mi zdi, da se sama pač vse preveč ukvarjam s svojim izgledom in s tem ali imam okoli trebuha enega ali dva obročka. Njihov žur izgleda tako, da se ga zverinsko natolčejo in potem obležijo na tleh. Tudi prav, če jim tako paše... No, klub so (na moje veselje) ob treh zjutraj zaprli, jaz pa sem šla, vsa vesela, odsanjat svoj precej škrtulasto odmerjeni košček sanj.

Edinburgh je, kot sem že rekla, prijazno mesto. Nobene naglice ni zaznati, ena sama ležernost veje od vsepovsod. Vse zgradbe so zgrajene v kamnu, menda imajo celo dekret, da fasade morajo biti kamnite. Mene, ki imam pri potovanjih najraje trenutke ko se s šalco kofeta v rokah utrujeno počim pred kakšen lokal in opazujem mestni utrip, je dejstvo, da ne posedajo zunaj, precej užalostilo. Jasno da tega ne počno, ko pa je sončnih poletnih dni toliko, da bi jih lahko prešteli na prste mizarjeve roke (roke upokojenega mizarja, ne tistega s triletnim delovnim stažem). Fotografirali v Edinburgu kaj dosti nismo, ker vreme ni dalo – nekaj fotografij sicer imam, pa še na teh je zgolj Mirallesov parlament – notranjost žal ne, ker je bila vrsta prevelika, moj čas, ki sem ga preživela v mestu, pa limitiran.

Na sever (Moray – področje kjer pridelajo največ whiskya) sem jo mahnila z avtobusom – štiri ure vožnje čez nacionalni park. V ušesih Quantic s Flowering Inferno Death Of The Revolution ( album priporočam za potovanja in roadtripe), zunaj pa nekaj časa dež, nekaj časa sonce, pa potem oboje hkrati , velbane dvojne mavrice, travniki z ovcami, neskončna polja ovsa, pa zajci ob cesti. Amejzing...

Moje bivanje je bilo torej omejeno na področje pokrajine Moray. Besedo »oddih« sem si tokrat privoščila v pravem pomenu besede. Mirno življenje v naravi, velikih mest tokrat nisem pogrešala. »Si predstavljaš, da bi za vedno ostala tukaj?« sem naslednji dan, ko sva, vsaka s svojo šalco kafeta, sedeli na s soncem obsijanem vrtu, vprašala prijateljico Anjo, ki tam živi že poldrugo leto. »Mislim da, vendar mi ne bi bila prva izbira.« »Zakaj?« »Zato, ker ne bi rada vzgajala otrok v takšnem okolju.« »Kakšnem?« »Šolski sistem je precej nestorilnostno naravnan, otroke vseskozi le hvalijo. Pa odnosi med ljudmi so preveč površinski. Z vsemi se takoj poštekaš, lahko ure in ure sediš »na pijačkah«, ampak nič več kot prazno govorjenje, dlje od tega ne prideš.« »Čudno, pa tako zelo prijazno delujejo.« »Ja, saj so. Pa laskajo na veliko, četudi ne mislijo tako.« Da so res taki, sem se prepričala med gledanjem reality showa Come dine with me, ko so udeleženci svojega gostitelja hvalili s samimi presežniki, na koncu pa mu podelili najslabšo možno število točk. Jaz tudi ne bi živela na Škotskem. Pa ne zaradi ljudi, temveč zato, ker mislim da bi se slej kot prej začela dolgočasiti (recimo da bi bilo bivanje v Edinburghu ali Glasgowu izvzeto), pa tudi zato, ker so zimski dnevi tako pošastno kratki - ob štirih je namreč že trda noč. Narava in mir mi veliko pomenita, ampak mesto in urbano življenje ter druženje, mi vseeno pomenijo več. Ravno tam sem premišljevala o tem, kako posrečena je pravzaprav naša lokacija, pa kako raznolika je pravzaprav Slovenija. Smo točno na križišču – na križišču Balkana, vzhoda in zahoda, kaj človek sploh hoče boljšega?!

Menda sem fasala najboljšo možno vremensko bero. Prvi dan nama je z Anjo sicer oprano perilo trikrat namočilo, ampak od drugega dne naprej je bilo tako sončno, da me je, medtem ko ste v rodni domovini prezebali pri 15 stopinjah celzija, ožgalo. Aja, perilo: ko je začelo prvič deževati, sem hitela da bi pobirat perilo, pa me je Anja z besedami: »Ti pa tule že ne bi daleč prišla.« ustavila. Menda itak skoz dežuje, perilo pač pustiš, dokler se končno ne posuši. No, nama ga je nato zmočilo še dvakrat. »A greva kofe ven spit?« je drugi dan vprašala. »A se ti ne zdi da preveč piha?« vprašam. »Ej, a ti nekaj povem: na severu smo. Tu SKOZ piha. Če boš čakala, da neha pihat, ne boš v 14 dneh niti enkrat pomolila nosu iz hiše.« Najbrž ni treba posebej povedati, da sem nato štirinajst dni hodila naokrog s skuštranimi štrenastimi lasmi. Se človek navadi... »Pridi, greva v ASDO nabavit hrano za večerjo!« zavpije Anja. »Čakaj, samo še preoblečem se!« »Kaj?! Bejbi, na Škotskem si. Tu se ne rabiš preoblečt za vsak drek, boš že videla kako je to tukaj.« Kljub temu se nabašem v prijateljičine kavbojke. »Malo so mi predolge.« komentiram. »V redu bo, tukaj vsi hodijo po hlačnicah.« Kasneje ugledam trgovko v ASDI, ko krevsa po cca. 10 cm predolgem, na pol odtrganem, robu svojih črnih hlač... Ne, za svoj videz se res kaj prida ne sekirajo, kot bomo videli v nadaljevanju tega spisa.

Tule sem pisala, da se vse preveč ukvarjamo s svojim telesom, s svojim videzom. Po škotski izkušnji sem spremenila mnenje. Mislim, da je ukvarjanje s svojim videzom na mestu (če jes eveda v mejah normale, kar pomeni, da ne sme mejiti na obsesijo). Ker se lahko kaj hitro zgodi, da človeku reči uidejo z vajeti in se preveč zapusti - v njihovem okolju te vse skupaj hitro potegne noter. Med svojimi kolesarskimi podvigi, ki jih ni bilo malo, sem srečala točno enega kolesarja. Tam ne kolesarijo. Njihov šport je pitje alkohola – in to maratonsko pitje, dokler dobesedno ne popadajo po tleh. Škoda ker ne kolesarijo, poti imajo prav fine. Ure in ure se lahko voziš po vaških stezah, ob poljih z ovcami, pa skozi gozd, veter nekaj časa piha v tvojo smer nekaj časa pa proti tebi a nič zato. Včasih v pol ure ne srečaš žive duše. Pravi balzam!

Obstaja pa še en šport, ki ga moram nujno omeniti: šport za babice, ki se imenuje Bingo (tombola, po naše). Namesto da bi šle na kafe, gredo babice igrat Bingo. Vmes hodijo ven na zrak, kjer potem na veliko kadijo. Prav hecno je videti babice z umetno nakodranimi belimi lasmi, ki vlečejo cigarete kot kakšni kamionarji. Sem jih šla pofotkat, ampak ravno takrat ni bilo nobene na vidiku. Škoda, ker so res posrečene.

Ena izmed reči, ki mi je bila še kako pisana na kožo je dejstvo, da dan traja od tretje zjutraj pa tja do pol polnoči. Nič hudega torej, če človek zjutraj malo potegne in se iz postelje privleče šele ob desetih zjutraj, ko pa itak veš, da imaš pred seboj še 13 ur dneva! Večeri so super za sprehode ob mivkasti obali. »Komaj čakam da greš nazaj, v grob me boš spravila s temi sprehodi!« se nekega večera razhudila prijateljica. Najbrž res ni malo, če človek prehodi 12 km, kolikor je bil najin rekord?!

V glavnem, kaj sem hotela povedati: tam se nihče kaj dosti ne giblje. Bašejo tisti fish and chips, vse to pridno zalivajo z alkoholom in to je to. Nikakor se nisem mogla navaditi pogleda na mlade debelinke, ki po ulicah precej brezsramno razkazujejo svojo tolščo. In še vedno ne vem ali je dobro ali slabo, da je človek tako brezsramen. Sicer pa ne gre le za videz, ampak tudi za zdravje. Sama imam s hrano precej problemov - precej časa sem namreč rabila, da sem razvila svoj sistem, ob katerem mi uspeva obdržati želeno težo. Ob pogledu na kos torte se v moji glavi še vedno pojavita dve osebi, ki se nato med seboj kregata. Ponavadi sicer zmaga tista, ki pravi da tega ta trenutek ne potrebujem tako zelo nujno, ampak v Starbucksu je le pogled na precej zajetno osebo, ki je stala pred menoj v vrsti, zadoščal, da sem, ko sem prišla na vrsto suvereno naročila: »Small espresso with two ice cubes in it!«

No, naslednjič, ko tam ni bilo nikogar, ki bi mi s svojim obilnim telesom zapiral pogled na carrot cake, se ji seveda nisem mogla upreti. Pa tudi, zakaj se bi – če že imam v glavi dve osebi, ki se kregata, moram vsakič ugoditi eni izmed njiju, ne?! Mater, ne morem pozabit Bailey cake-a, ki so ga stregli v eni izmed zanikrnih vaških oštarij. Upam si trditi, da že dolgo nisem jedla česa tako zelo dobrega...

Še ena zanimivost, katere en smem pozabiti omeniti: na Škotskem lahko kupite cerkev. Ja, cerkve so tam na prodaj. Precej bizaren je pogled na gotski portal, nad katerim se bohoti napis: Taj Mahal. No, ampak menda imajo nekateri v teh cerkvicah tudi prava stanovanja. Čeprav si ne predstavljam kako je s svetlobo – po mojem mora biti notri kar precej mrakobno.

Druga zanimivost, ki morda marsikomu ne bo zanimiva, meni je pač bila, je ta, da jim drek odteka po zunanji strani fasade. Neverjetno – mi se toliko ukvarjamo s tem, da vse inštalacijske reči poskrijemo daleč stran od oči, oni se pa nič ne sekirajo, če po fasadi teče inštalacijska cev - pa ne le ena, temveč več le-teh. Neverjetno, ampak za oko niti ni tako zelo moteče, kot bi bil človek zmotno mislil!

Za enkrat bodi toliko dovolj, sledi še kak foto material...