Razprodaje?!

_

Razprodaje so nateg. Vsaj tukaj, pri nas. Zame nekaj, kar je znižano za 30%, pač ni razprodaja. Velika večina trgovcev v izložbe napiše, da imajo reči znižane od 30-70%, nato pa, ko stopiš noter, niti sledu o tistih 70%. No ja, v omari imam toliko reči, da mi ni ravno treba gola hoditi naokoli. Zadnji "hit" so kavbojke (ki jih odkar sem jih kupila, slečem le kadar grem spat) katere sem kupila na Škotskem, prav tako peščico ostalih oblačil, med drugim fenomenalno krilo za 1,50 funta (manj kot stane skodelica kave v Starbucksu). "Vzemi dve!", je svetovala prijatljica, ker se nisem mogla odločit ali naj vzamem številko 10 ali 12. "Kaj čem z dvema?!" odvrnem. "Lahko se doma odločiš katero cifro boš nosila, drugega pa podariš!" "Saj res, prav imaš, obe bom vzela." se strinjam, ona pa: "Ne, vzemi tri!" "Tri, se ti meša - kaj naj počnem s tremi enakimi krili?!" "Se spomniš ko sva pred leti kupovali šlape v H&M-ju?! No, jaz sem takrat vzela tri pare, ti pa le enega. Jaz jih imam še vedno, tebi pa je žal, ker si svoje že ponosila. Tri krila vzemi, za vsak slučaj, če se katero strga!" "Ti si nora, ne bom vzela treh, saj ne bom non-stop nosila enega in istega krila, pa če je še tako lepo!" se branim. No, domov sem prišla z dvema kriloma v potovalki. Pa ne le s tem, potovalka je bila polna "krame". Dejstvo da imajo pri Easy jetu po ta novem "no weight limit luggage" ni kaj dosti pomagalo - potovalkine dimenzije so limit in preko tega ne gre. Dve uri sem potrebovala, da sem vse zložila noter - strašna organizacija, vam rečem - največji problem je bil, kako noter zložiti pol kilograma čaja, in to tako, da se škatli med transportom ne bi pomečkali (pa se nista!). Na skeniranju mi je seveda piskalo, gospod varnostnik me je povabil vstran in ostrmel nad popredalčkano vsebino v torbi. "Kako vam je pa to uspelo?!" je vprašal. "Hm, saj mi ni uspelo v prvem poskusu, dve uri sem potrebovala", povem precej ponosno. "Žal mi je, ampak boste morali zložiti ven." Jeba! Ko (skoraj vse) zložim ven, gospod zapiči pogled izmenično v potovalkino drobovje, nato pa še v potovalko in kot da ne more verjeti kaj vidi, reče: "Vse to ste imeli tu notri?!" Potem ko eliminirava piskajočo posodico z začimbami, se prijazno ponudi, da bo zadeve zloži nazaj, v isti sapi pa pristavi: "Saj najbrž mi ne bi supelo." "Ne, najverjtneje res ne." rečem. Nekako zbašem vse skupaj na svoje mesto, ker mi seveda ne uspe najbolje, gospod prisoči na pomoč in potovalko zelo nasilno zapreva - pa je šlo! No, kasneje se je izkazalo, da bi bil nakup večih kosov omiljenega krila lahko strašni biznis, kolegice so vse po vrsti hvalile krilo - če bi jih kupila za eno potovalko, in prodala po desetkratni ceni, kar bi bilo še vedno ugodno, bi lahko precej dobro zaslužila, hehe...
Kaj sem pravzaprav hotela povedati?! Da me tele naše razprodaje ne ganejo kaj dosti. Prvič zato, ker, kot sem že rekla, ničesar ne rabim - rabim sicer še ene točno take kavbojke, kot so te, ki jih slečem le kadar grem spat, a te mi bo Anja kupila in poslala po pošti - drugič pa zato, ker meni ne bo nihče prodajal tistih visečih cap, ki itak izgledajo tako, kot da bi pred enim letom nekomu od riti padle, pa še to znižano za 30%. Packi, naj jih kar imajo!
Se je pa moj pogled oni dan, medtem ko sem zjutraj hitela k svoji kozmetičarki, ustavil na balerinkah. Na čisto navadnih balerinkah - na točno takih kot si jih predstavljate, ko nekdo izgovori besedo balerinka, tako kot si, ko nekdo izgovori besedo avto, predstavljate tegale. Črne, bele, srebrne in zlate balerinke so se sončile v zanikrni izložbi Borova na vogalu Slovenske in Tavčarjeve, pred njimi je bila postavljena precej hecna cena: 12 eurov in še nekaj centov. Super balerinke so, take za preobut, za v službo namesto copatov, za v dež morda, če ni prevelik naliv. Iz trgovine sem odšla z dvema paroma - črnimi in belimi. Evo, poročilo z letošnjih razprodaj se začenja in zaključuje z balerinkami. Hm, kje bomo pa naslednjič nakupovali?!