sobota, julij 25, 2009

Ti, a maš 28. avgusta kej cajta?!

Včasih je bilo modno hoditi na obiske. V socializmu. Ljudje so imeli strašno veliko časa in hoditi na obiske je bil takrat zelo popularen šport. Nikoli nisi vedel kdo se bo pripeljal in kdaj, saj se ni bilo potrebno vnaprej najaviti. Vrata so bila vedno odprta in ljudje so pač prihajali.
Danes ni več tako zelo modno hoditi na obiske. Ljudje nimajo časa. Nimajo časa niti zase, kaj šele da bi imeli čas za vas. Če hočete priti h komu na obisk, se morate poprej najaviti. Za precej nevljudnega velja tisti, ki se vam kar na vsem lepem namala na vratih. In potem je vse tako lepo splanirano in življenje teče po pravilih. Splaniramo si tudi vikende, kakopak. In ne bom trdila, da si jih jaz ne. Včasih si zamislim, da bom cel dan ždela doma in se ne bom družila z živo dušo. Seveda potem popustim in se pustim zvabiti ven - na kavo, na klepet. Ampak še vedno velja, da za tisti dan skenslam vse morebitne obiskovalce. Če greste z nekom na kavo, lahko vedno vstanete in greste domov kadar vam to pač zapaše. Če imate obiske, to ni izvedljivo. Počakati morate da gredo domov. Saj ne da bi vam šli obiski tako blazno na živce, kje pa - v tem primeru se itak ne bi družili z njimi, kaj šele, da bi jih vabili v goste (razen če niste velik hinavec). Hočem reči, da smo tako zelo obsedeni s svojimi plani - z rečmi, ki jih moramo postoriti, da nas včasih to, da se kdo pri nas predolgo zasedi, lahko popolnoma iztiri. No, jaz sem se danes odločila, da celo popoldne ne bom videla žive duše - da bom sedela za računalnikom in delala izpiske iz literature, da bom posesala in pobrisala svoj začasni domicil, pa da bom spucala mačji sekret (ja, obstajala je namreč precej resna nevarnost, da zbolim za toksoplazmo). In medtem, ko takole vsa smrdeča prepotena rijem z lopatko po mačjih izločkih in le-te, s peskom vred trpam v vrečo, zazvoni telefon. Kliče prijatelj, ki se približno približno trikrat na leto prikaže iz ilegale in (kot vedno) reče: "Tukaj policija, pripravite se za osebni pregled." No, samo tega se mi še manjka! "Kje si?" "Tukaj, v stanovanju. Pravkar pucam mačji sekret." "Čez deset minut bom pri tebi" reče glas na drugi strani. "Mhm..." Deset minut... Alarm!" Če nočem da človek, zavoljo smradu, ki ga oddajam, pade v komo, moram nujno pod tuš. Ko spodaj pozvoni, še gola tekam po stanovanju, ko pride do vrh stopnic, ravno še uspem nase navleči zadnji del oblačilnega kosa. Ko pozvoni sem že oblečena kot je treba. Odprem vrata in se, vsa sveža, smehljam kot bi igrala v holivudskem filmu. Kasneje sediva na balkonu, kadiva čike in pijeva campari brez belega vina (ker sem se odločila, da danes ne bom videla žive duše, pač nisem šla v nabavko). Pove, da je sveže zaljubljen, da njegova punca dobro kuha - celo bolje kot on ("drži se je, malo je takih" komentiram), nato narediva obnovo preteklih mesecev in na koncu zaključiva, da nam je sicer trenutno malce težko, ampak da bo zagotovo bolje. Prijetno je bilo kramljati in vesela sem, da se je oglasil, četudi nenajavljen. In prav to mi je dalo misliti. Da dandanes skoraj nihče več ne pride nenejavljen. In da nas to lahko tako prijetno preseneti. Četudi v hladilniku nimamo belega vina. Četudi smo se odločili, da bomo cel dan delali. Četudi bo ta dan malo manj narejenega, pa kaj!
S prijateljico Natašo sva nazadnje sedeli skupaj pred dobre pol leta. Za klepet ob kafetu se meniva že približno štiri mesece, pa se še nisva uspeli srečati. Hm, včasih je bilo to veliko bolj enostavno.
Imela sem prijateljico, ki je, še v času, ko ni bilo mobilnih telefonov in sva v recimo ponedeljek kramljali po telefonu, rekla: "Te pokličem naslednjo sredo, boš doma?! " "Ne vem, pokliči - če bom bom, če ne bom, pa ne bom. Z Natašo sva se vedno posmehovali tej njeni naplaniranosti in odtod izhaja ta legendarni stavek: "Ti, a maš 28. avgusta kej cajta?!" Zakaj se mi je to včasih zdelo tako zelo čudno, danes pa se mi niti ne zdi več?!

19 komentarjev:

storyteller pravi ...

"Ti, a maš 28. avgusta kej cajta?!" :) Glej, da se ne bova tudi midve pol leta menili za kavo :) Moje povabilo je še vedno aktualno, ti si pa tudi že nekaj časa nazaj :)

Kameleonka pravi ...

Hm, pa še broško mam zate, če me spomin ne vara. Ampak ta teden nimam cajta. :) Naslednji teden?!

Kameleonka pravi ...

Vsem nadaljnjim vabilcem na kave in podobne napitke sporočam, da zadnje čase nimam veliko cajta. Tudi družabna nisem kaj preveč. Zgolj v vednost in ravnanje.

Ruth * pravi ...

Jaz bi tudi s tabo kava. Nekoč.

Kameleonka pravi ...

Ruth, espresso, macchiato, cappuccino, latte?! :)

N. pravi ...

Jaz pa sovražim nenajvljene obiske. Mogoče zato, ker sem doma skrajno neurejena in nepripravljena na civilizacijo - kaos, domača oblačila pa kak nestisnjen mozolj in to :)

Je pa res, da se čar tistih vnaprej dogovorjenih srečanj malce porazgubi, če zadevo prelagaš iz meseca v mesec ... čas pa beži ... A moj svet je tak - bolje zmenek dogovrjen tri tedne v naprej kot tisti, ki se zgodi čez tri minute na mojih vratih :)))

Kameleonka pravi ...

N,. saj ravno o tem govorim - da jih jaz načeloma tudi. Ampak tako smo se navadili - vsak ima nek svoj ustaljen ritem v katerem ni prostora za "padalce". Ampak hočem reči, da smo včasih preveč togi in da nas morda naši ritmi preveč obremenjujejo. Ah ne vem... filozofiram... :)

storyteller pravi ...

Deal :) O podrobnostih se še dogovoriva!

Avena pravi ...

Hm, jaz sem pa ena redkih čudakov, ki nima nič proti nenajvaljenim gostom. Mogoče zato, ker jih res praktično ni več. Ampak res, praktično vedno sem vesela kakšnega padalca. Se tudi s strežbo ne obremenjujem. Dam, kar imam, če sploh kaj, če ne pa tudi ok. Dober čvek mi vedno paše, tudi ob kozarcu vode.
Na obiske pa tudi skoraj ne hodim več, ker itak nihče nima nobenega časa in ta kilometrska dogovarjanja meni ne gredo od rok. Si za - nisi za, to je to, če ne, pa drugič :))

spela pravi ...

hmja, zanimiva tema, si mi dala mislit. predvsem s stališča, da sem kdaj zelo rada uletela kam na obisk v centru, če sem šla mimo, videla luč in imela čas ;) sem pa vedno poklicala po telefonu, če motim, ampak mislim, da je bilo potem stanovalcem mogoče nerodno rečt: ja, ne da se nam ravno zdajle obiskov sprejemat ;)
no, bom videla, če bo k nama kdo takole uletaval. sem se spomnila smešnega dogodka, ko je k meni uletel nek sošolec s faxa, ker je rabil neke zapiske. jaz mu odprem (v tistih časih sem se barvala s kano) z kaninim blatom na glavi, dodatno ovito v časopisni papir (izolator, da je bolj toplo in bolje prime) in povrh še z belo polivinil vrečko, da ne teče dol in da drži cajtng. mislim, da je bil čisto preplašen in ni nikoli več upal uletet :D

Maša pravi ...

Na Bridget Jones me spomni to besedilo. Le da brez obupa, bolj duhovito in najpomembneje, s pravo sporočilno vrednostjo. (sploh ne Bridget, sedaj ko malo več o tem napišem :P, pa vseeno :D)

Sem šele po končanem branju pustila svojim mislim, da ustvarjajo mnenje o prebranem. Tako fino se bere... posrka vase. :D

Kameleonka pravi ...

Maša, me veseli, da te je Tok posrkal vase. Bridget?! Hehe

Kameleonka pravi ...

Špela, ni problema, jaz lahko uletim tudi nenapovedano, sploh zdaj ko bomo par korakov narazen. Kar v copatih bom prišla in potem se me ne niakor boš mogla odkrižat - z barvo na glavi boš morala debele tri ure z mano pit kafe. :)

spela pravi ...

pol pa najbolje, da najprej za domov nespresso nabavim - za obiske le najboljše! ;)

Maša pravi ...

Ja, njen simpatično-kaotičen del. Le da se tu kaos še v pravem trenutku spremeni v red. :D

Kameleonka pravi ...

Špela, le le, rada sem dobro postrežena. :)
Maša, morda je čas, da začnem pisat šund romane?! Ampak, če dobro premislim... od pisanja se tud ne da kaj prida živet trenutno. Umetnost kot taka itak reže precej tenke rezine kruha... Zajebala sem. Dosti bolje bi mi šlo, če bi ljudem barvala lase in urejala nohte. Ali polagala ploščice. Jeba! :)

lili pravi ...

ne morem verjeti, da z nto še vedno nista šli na kofe. če bo šlo tako naprej, bova še midve prej kako spili. :)
se pa strinjam s tabo, da je prav fino, kdaj dobiti kakega padalca v hišo, čeprav sem načeloma tudi jaz bolj za dogovorjene obiske.
meni so na vasi včasih prav smešni, moja mama je še zdaj huda padalka, kar pride na kofe, brez da bi se najavila, ali pa morda pokliče 5 min prej. :)

Kameleonka pravi ...

Lili, tudi jaz ne morem verjet. Ja, poti se nama vedno križajo. Uh, kje so tiste nedelje zvečer, ko je Nta uletela, brez da bi se prej najavila - sicer sva pa itak imeli tihi dogovor, da se vsako nedeljo zvečer namala na vratih. ;)

Maša pravi ...

Je že res, da je pisanje šund romanov nedonosno. Kar pa se meni zdi pomembneje... je tudi precej težko delo. Zahteva eno izjemno sposobnost poneumljanja in reduciranja človeka na minimun, ki potem omogoča pisanje z neizvirnim začetkom, dolgočasnim zapletom in predvidljivim koncem. :D

Simpatičnost bo torej čez mejo žanra. Vsebuje preveč karakterja. ;)