Kultura

Ena izmed prvih reči, katere mati nauči svojega otroka, so besede: prosim, hvala, dober dan in nasvidenje. Velika večina mater svoje otroke nauči tudi, da je potrebno stranišče po uporabi zapustiti čisto, pa da se, ko se kašlja ali kiha, pred usta položi roko. To so nekako osnove, ki naj bi jih ljudje obvladali. Predvsem zadnje čase opažam, da temu ni tako. No, najverjetneje so mamice svojo nalogo opravile, vendar so njihovi potomci te osnove obnašanja preprosto pozabili.
Naj navedem nekaj primerov, ki so se zgodili v zadnjem času:
Z N. se odpraviva na telovadbo in pred njeno hišo ugotoviva, da naju je nekdo zaparkiral. Ne preostane nama drugega, kot da nekaj minut stojiva pri avtu ina čakava, da se morda le pojavi oseba, ki naju je zaparkirala. Ni bilo potrebno dolgo čakati. Kmalu se prikaže gospa v krznenem plašču in stopi k precej velikemu bavarskemu vozilu, ki nama je zapiral pot. "Je vaš?" vpraša prijateljica, ženska s precej mrkim izrazom na obrazu pa, namesto da bi se opravičila: "Ja. Kam pa greste?" Če bi bil človek neotesan, kot ta, v pelc mantelj odeta gospa, bi ji najverjetneje zabrusil : "Kaj te pa briga, neotesanka!"
Naslednji primer je čakanje v nabito polni čakalnici pri zdravniku. Svoje čase je bila navada, da je vsak, ob prihodu in odhodu v čakalnico in iz nje pozdravil čakajoče. Dandanes temu ni tako. Če že kdo pozdravi, mu odzdravi le peščica sotrpinov, pa še tisti bolj ali manj mrmrjajoče.
Zadnje čase se je v trgovinah precej razpasla navada, da ljudje s svojimi nakupovalnimi vozički rinejo v riti ostalih nakupovalcev. Ta "pojdi mi s poti" je meni kar precej nadležen. Ne vem zakaj ljudje mislijo da bodo, če ti bodo v vrsti z vozičkom rinili v riti sonakupovalcev, prišli prej na vrsto. Ne maram da neznanci posegajo v moj osebni krog. Danes se mi je, medtem ko sem precej dolgo stala v vrsti, nek moški kar nekajkrat zadel ob torbico. Najprej je stal za menoj, potem pa se je kar naenkrat znašel ob meni. Godrnjaje mi je, z besedami "Samo tole imam" pod nos pomolil neko sredstvo za osmrajevanje prostora, Air wick ali nekaj podobnega in se skušal zriniti mimo mene. Kadar opazim, da ima nekdo v košarici le eno stvar, sama pa imam poln voziček robe, človeka z besedami: "Izvolite naprej!" samoiniciativno spustim mimo. Tudi če me nekdo nagovori z besedami: "Oprostite, ampak samo tole imam, me prosim spustite naprej? nikoli ne odklonim. Ne maram pa, da so neke reči ljudem same po sebi umevne in da jim je tako zelo odveč uporaba besede prosim. S strupenim pogledom in z besedami: "Poglejte, vsi čakamo in tudi vi boste lepo počakali. Se torej lahko prosim postavite v vrsto za menoj!" sem ga postavila na mesto, ki mu je pripadalo. "Saj stojim za vami." je izjavil precej ponižno in precej stopil korak nazaj.
Da ne omenjam, da ljudje ob kihanju in kašljanju ne dajo roke na usta, pa da nekateri niso sposobni v roke vzeti metlice in iz sekreta počistiti ostankov svojega produkta, da je vikanje postalo precej nadležen nebodigatreba in da se velika večina ljudi ne zna niti predstaviti po telefonu.
Pred časom mi je prijateljica, ki živi v tujini in se nekajkrat na leto vrača domov, potožila, da se je v nekaj letih obnašanje ljudi pri nas zelo spremenilo - na slabše. Pravi, da se to najbolj očitno kaže predvsem na cesti (ko ljudje hupajo "za vsak drek") in da prej pri nas ni bilo toliko mrkogledih ljudi. Je življenje res tako pasje, da smo upravičeno pozabili na osnovne manire?! Po mojem ne.
Ker je danes kulturni dan in ker kultura ni le umetnost - ni le beseda, kip, knjiga, muzika, slika, podoba na ekranu, ampak je kultura tudi in predvsem to da smo kulturni, se pravi, da se vedemo civilizirano, bi na tem mestu citirala sklepne besede iz včerajšnjega govora Prešernove nagrajenke, gospe Štefke Drolc: "Brez kulture ne bomo obstali!", pa tudi če je bil ta stavek mišljen v nekoliko drugačnem kontekstu. Brez temelja ni hiše.