Snih je...

Namesto na telovadbo se ta večer raje odpravim na sprehod s prijateljico. Brodiva po napol plundri in občudujeva s snegom prekrita drevesa. Po daljšem kofetu potem počasi vzamem pot pod noge. Nikoli ne odpiram dežnika "za vsak drek", sploh pa ne danes, ko tako lepo sneži. Sneg se oprijema plašča, kape in šala, torbica je na srečo vodoodporna, škornji pač ne. Na osvetljenem nabrežju se sneg blešči še toliko bolj. Ulice so kot izumrle, če lahko citiram znanca: "Kot da bi bil na pohodu Razparač in bi se celo mesto poskrilo. Skozi volnene rokavice pritiska mraz, sneg, ki pade na obraz se tali in polzi v majhnih potočkih, a to mi ne prepreči da ne bi iz torbice ne izvlekla fotoaparata in naredila par meglenih fotografij. Tudi Prešeren in Julija imata na obrazih sneg, vendar se le-ta ne tali. S pingvinu podobno hojo, po s porfidom tlakovanem pločniku počasi odpuzam naprej.
Stopim v stanovanje. Tiho je, skozi okno nekaj časa zrem v nedolžno belino. Temna noč se zdi, prekrita z belino, precej svetlejša kot sicer. Odprem hladilnik - "Pojej!" piše na škatli, v kateri je kos precej čokoladne torte. Pojem torto, prižgem računalnik, v nabiralniku čaka mail: nekoga zanima kdo sem. Sem dama, ki v prostem času zbiram besede, jih s ščipalkami pripenjam na vrvico za sušenje perila, katero potem razobesim med mojim in vašim oknom. Ko se besede posušijo, jih zamenjam z drugimi. Moje okno je tisto kjer gori luč.