Februarska solata in vse sorte torte...

Nedelja v pižami vsekakor ni bila tako zelo neproduktivna, kot se to morda zazdi na prvi pogled. Med dopoldanskih poslanjanjem po kavču in listanjem kupa starih revij, iz katerih je bilo treba izpisati veliko sila pomembnih informacij (zanimivih internetnih strani, receptov, misli) in izrezati kakšno fino fotografijo, mi je na misel padel sila zanimiv recept za solato iz gomoljne zelene in korenja.
Zakaj iz gomoljne zelene in korenja? Zato, ker v hladilniku ni bilo druge zelenjave, jaz pa sem rabila nekaj, kar bi fino nalegalo na frišne mehke naravne telečje zrezke. Zrezek je lahko še tako dober, ampak če ni zraven malo zelenjave, vsakemu, še tako dobremu zrezku nekaj manjka.
Pri kuhanju se vedno ravnam po letnih časih, se pravi, da v lonec namečem sestavine, ki so v določenem letnem času na razpolago. Pozimi je to črna redkev, fižol, leča, čičerika, zelje (tudi kislo), gomoljna zelena, korenček, koleraba, buče hokkaido, pa radič in motovilec. Le kdo bi hotel celo zimo žuliti španski paradajz, ki pravzaprav nima okusa po paradajzu in orjaško papriko (ki nikoli ne zgnije), ki zraste na tri metre visokem "drevesu", katero raste iz male posodice s premerom cca 15 cm?! Jaz že ne. Paradajz, papriko, malancane in bučke jem takrat ko je čas za to: poleti.
Zeleno ponavadi narežem na kocke in popečem, dodajam pa jo vsem mogočim jedem, od solat do juh in omak za testenine, pa še kaj bi se našlo... No, ampak včeraj se mi je zaluštala surova zelenjava, zato sem si zamislila naslednjo kombinacijo: zelena + korenček + mascarpone + začimbe. Nikarte vihat nosov, bom vse lepo razložila. V hladilniku se je sicer valjala neka stara majoneza in ker nisem kakšna posebna ljubiteljica le-te, sploh pa ne stare in ker se je rok, v katerem je treba porabiti mascarpone, nezadržno približeval, sem se odločila, da močan zelenin okus ukrotim kar s tem sirom, ki sploh ni sladek, kakor se vam nemara zdi (najverjetneje se vam tako zdi zato, ker ga ponavadi jeste vkomponiranega v jed, ki se imenuje tiramisu). Skratka, recept je takle:

Solata iz zelene z mascarponejem

Na pult naložite:
- Pol srednje velikega gomolja zelene
- dva korenčka
- sir mascarpone (en lonček, iz katerega boste kasneje zajeli tri zvrhane žlice)
- jabolčni kis, oljčno olje, sol, malo muškatnega oreščka, malo ingverja
- pest nasekljanih orehov
- ribežen, nož, desko za rezanje, skledo za solato in veliko žlico za mešanje solate

Zeleno in korenje naribate na tavelik nastavek, dodate mascarpone ter začimbe in zmešate, po vrhu pa posujete nasekljane orehe. Solata je zelo nasitna, dovolj pa jo je za tri jedce. Danes zvečer sem jo spet naredila in jo nameravala shraniti, da bi jo jutri vzela v službo za malico, a je žal ni nič ostalo. Meni se zdi ta pogruntacija z mascarponejem, zmešanim s kisom, limoninim sokom in soljo, precej zanimiv nadomestek za majonezo. Če solato naredite za kosilo in jo slučajno kaj ostane, jo za večerjo lahko modificirate tako, da povrhu narežete še toplo, v mehko kuhano jajce, katerega posujete s citronskim poprom, čez pa kanete nekaj kapljic limone. To je šele dobro!
Knjiga, ki sem jo nameravala omeniti že v prejšnjem postu, je te dni na vrhu kupa na nočni omarici (ja, pred spanjem prebiram tudi kuharske knjige). Gre za knjigo 1001 Foods, ki v bistvu ni kuharska knjiga v pravem pomenu besede. Gre bolj za nabor 1001 svetovno znanih jedi in opise le-teh, pri približno 70% jedi pa so zraven podani tudi recepti. Tako se pred spanjem spoznavam s tem, kako je recimo nastala znamenita Pavlova, cedim sline ob melanzane alla Parmigiana, quiche Lorraine, custard tart in podobnih jedeh, ki jih kuhajo po svetu.
No, ob prebiranju te fine knjige sem potem premišljevala o tem, kaj pravzaprav kuhajo pri nas. V veliki večini naših "restavracij". Eh, ampak to je že vsebina za drug post in ta vsebina se spet navezuje na nek dogodek...