Na Ruthino željo sem iz šeste izbrskala šesto. Na fotografiji je detajl fasade trgovine Dom, ki se nahaja na Hackescher markt v Berlinu. Ko veter premika lističe, s tem na fasadi ustvarja zanimivo igro svetlobe in zvoka.
sobota, februar 28, 2009
Šesta mapa, šesta fotografija
_
Na Ruthino željo sem iz šeste izbrskala šesto. Na fotografiji je detajl fasade trgovine Dom, ki se nahaja na Hackescher markt v Berlinu. Ko veter premika lističe, s tem na fasadi ustvarja zanimivo igro svetlobe in zvoka.
Na Ruthino željo sem iz šeste izbrskala šesto. Na fotografiji je detajl fasade trgovine Dom, ki se nahaja na Hackescher markt v Berlinu. Ko veter premika lističe, s tem na fasadi ustvarja zanimivo igro svetlobe in zvoka.
ponedeljek, februar 23, 2009
Februarska solata in vse sorte torte...
Nedelja v pižami vsekakor ni bila tako zelo neproduktivna, kot se to morda zazdi na prvi pogled. Med dopoldanskih poslanjanjem po kavču in listanjem kupa starih revij, iz katerih je bilo treba izpisati veliko sila pomembnih informacij (zanimivih internetnih strani, receptov, misli) in izrezati kakšno fino fotografijo, mi je na misel padel sila zanimiv recept za solato iz gomoljne zelene in korenja.
Zakaj iz gomoljne zelene in korenja? Zato, ker v hladilniku ni bilo druge zelenjave, jaz pa sem rabila nekaj, kar bi fino nalegalo na frišne mehke naravne telečje zrezke. Zrezek je lahko še tako dober, ampak če ni zraven malo zelenjave, vsakemu, še tako dobremu zrezku nekaj manjka.
Pri kuhanju se vedno ravnam po letnih časih, se pravi, da v lonec namečem sestavine, ki so v določenem letnem času na razpolago. Pozimi je to črna redkev, fižol, leča, čičerika, zelje (tudi kislo), gomoljna zelena, korenček, koleraba, buče hokkaido, pa radič in motovilec. Le kdo bi hotel celo zimo žuliti španski paradajz, ki pravzaprav nima okusa po paradajzu in orjaško papriko (ki nikoli ne zgnije), ki zraste na tri metre visokem "drevesu", katero raste iz male posodice s premerom cca 15 cm?! Jaz že ne. Paradajz, papriko, malancane in bučke jem takrat ko je čas za to: poleti.
Zeleno ponavadi narežem na kocke in popečem, dodajam pa jo vsem mogočim jedem, od solat do juh in omak za testenine, pa še kaj bi se našlo... No, ampak včeraj se mi je zaluštala surova zelenjava, zato sem si zamislila naslednjo kombinacijo: zelena + korenček + mascarpone + začimbe. Nikarte vihat nosov, bom vse lepo razložila. V hladilniku se je sicer valjala neka stara majoneza in ker nisem kakšna posebna ljubiteljica le-te, sploh pa ne stare in ker se je rok, v katerem je treba porabiti mascarpone, nezadržno približeval, sem se odločila, da močan zelenin okus ukrotim kar s tem sirom, ki sploh ni sladek, kakor se vam nemara zdi (najverjetneje se vam tako zdi zato, ker ga ponavadi jeste vkomponiranega v jed, ki se imenuje tiramisu). Skratka, recept je takle:
Solata iz zelene z mascarponejem
Na pult naložite:
- Pol srednje velikega gomolja zelene
- dva korenčka
- sir mascarpone (en lonček, iz katerega boste kasneje zajeli tri zvrhane žlice)
- jabolčni kis, oljčno olje, sol, malo muškatnega oreščka, malo ingverja
- pest nasekljanih orehov
- ribežen, nož, desko za rezanje, skledo za solato in veliko žlico za mešanje solate
Zeleno in korenje naribate na tavelik nastavek, dodate mascarpone ter začimbe in zmešate, po vrhu pa posujete nasekljane orehe. Solata je zelo nasitna, dovolj pa jo je za tri jedce. Danes zvečer sem jo spet naredila in jo nameravala shraniti, da bi jo jutri vzela v službo za malico, a je žal ni nič ostalo. Meni se zdi ta pogruntacija z mascarponejem, zmešanim s kisom, limoninim sokom in soljo, precej zanimiv nadomestek za majonezo. Če solato naredite za kosilo in jo slučajno kaj ostane, jo za večerjo lahko modificirate tako, da povrhu narežete še toplo, v mehko kuhano jajce, katerega posujete s citronskim poprom, čez pa kanete nekaj kapljic limone. To je šele dobro!
Knjiga, ki sem jo nameravala omeniti že v prejšnjem postu, je te dni na vrhu kupa na nočni omarici (ja, pred spanjem prebiram tudi kuharske knjige). Gre za knjigo 1001 Foods, ki v bistvu ni kuharska knjiga v pravem pomenu besede. Gre bolj za nabor 1001 svetovno znanih jedi in opise le-teh, pri približno 70% jedi pa so zraven podani tudi recepti. Tako se pred spanjem spoznavam s tem, kako je recimo nastala znamenita Pavlova, cedim sline ob melanzane alla Parmigiana, quiche Lorraine, custard tart in podobnih jedeh, ki jih kuhajo po svetu.
No, ob prebiranju te fine knjige sem potem premišljevala o tem, kaj pravzaprav kuhajo pri nas. V veliki večini naših "restavracij". Eh, ampak to je že vsebina za drug post in ta vsebina se spet navezuje na nek dogodek...
Zakaj iz gomoljne zelene in korenja? Zato, ker v hladilniku ni bilo druge zelenjave, jaz pa sem rabila nekaj, kar bi fino nalegalo na frišne mehke naravne telečje zrezke. Zrezek je lahko še tako dober, ampak če ni zraven malo zelenjave, vsakemu, še tako dobremu zrezku nekaj manjka.
Pri kuhanju se vedno ravnam po letnih časih, se pravi, da v lonec namečem sestavine, ki so v določenem letnem času na razpolago. Pozimi je to črna redkev, fižol, leča, čičerika, zelje (tudi kislo), gomoljna zelena, korenček, koleraba, buče hokkaido, pa radič in motovilec. Le kdo bi hotel celo zimo žuliti španski paradajz, ki pravzaprav nima okusa po paradajzu in orjaško papriko (ki nikoli ne zgnije), ki zraste na tri metre visokem "drevesu", katero raste iz male posodice s premerom cca 15 cm?! Jaz že ne. Paradajz, papriko, malancane in bučke jem takrat ko je čas za to: poleti.
Zeleno ponavadi narežem na kocke in popečem, dodajam pa jo vsem mogočim jedem, od solat do juh in omak za testenine, pa še kaj bi se našlo... No, ampak včeraj se mi je zaluštala surova zelenjava, zato sem si zamislila naslednjo kombinacijo: zelena + korenček + mascarpone + začimbe. Nikarte vihat nosov, bom vse lepo razložila. V hladilniku se je sicer valjala neka stara majoneza in ker nisem kakšna posebna ljubiteljica le-te, sploh pa ne stare in ker se je rok, v katerem je treba porabiti mascarpone, nezadržno približeval, sem se odločila, da močan zelenin okus ukrotim kar s tem sirom, ki sploh ni sladek, kakor se vam nemara zdi (najverjetneje se vam tako zdi zato, ker ga ponavadi jeste vkomponiranega v jed, ki se imenuje tiramisu). Skratka, recept je takle:
Solata iz zelene z mascarponejem
Na pult naložite:
- Pol srednje velikega gomolja zelene
- dva korenčka
- sir mascarpone (en lonček, iz katerega boste kasneje zajeli tri zvrhane žlice)
- jabolčni kis, oljčno olje, sol, malo muškatnega oreščka, malo ingverja
- pest nasekljanih orehov
- ribežen, nož, desko za rezanje, skledo za solato in veliko žlico za mešanje solate
Zeleno in korenje naribate na tavelik nastavek, dodate mascarpone ter začimbe in zmešate, po vrhu pa posujete nasekljane orehe. Solata je zelo nasitna, dovolj pa jo je za tri jedce. Danes zvečer sem jo spet naredila in jo nameravala shraniti, da bi jo jutri vzela v službo za malico, a je žal ni nič ostalo. Meni se zdi ta pogruntacija z mascarponejem, zmešanim s kisom, limoninim sokom in soljo, precej zanimiv nadomestek za majonezo. Če solato naredite za kosilo in jo slučajno kaj ostane, jo za večerjo lahko modificirate tako, da povrhu narežete še toplo, v mehko kuhano jajce, katerega posujete s citronskim poprom, čez pa kanete nekaj kapljic limone. To je šele dobro!
Knjiga, ki sem jo nameravala omeniti že v prejšnjem postu, je te dni na vrhu kupa na nočni omarici (ja, pred spanjem prebiram tudi kuharske knjige). Gre za knjigo 1001 Foods, ki v bistvu ni kuharska knjiga v pravem pomenu besede. Gre bolj za nabor 1001 svetovno znanih jedi in opise le-teh, pri približno 70% jedi pa so zraven podani tudi recepti. Tako se pred spanjem spoznavam s tem, kako je recimo nastala znamenita Pavlova, cedim sline ob melanzane alla Parmigiana, quiche Lorraine, custard tart in podobnih jedeh, ki jih kuhajo po svetu.
No, ob prebiranju te fine knjige sem potem premišljevala o tem, kaj pravzaprav kuhajo pri nas. V veliki večini naših "restavracij". Eh, ampak to je že vsebina za drug post in ta vsebina se spet navezuje na nek dogodek...
nedelja, februar 22, 2009
Nedelja v pižami
_
Preden me je vrglo iz Firefoxa, je bilo na tem mestu precej dolgo besedilo z opisom odlične kuharske knjige in receptom za zelo dobro solato, ki sem si ga sama izmislila. Firefoxu se zahvalite, ker tega besedila ni več, jaz si grem skuhat čaj. Danes nemara ni dan za pisanje postov...
petek, februar 13, 2009
četrtek, februar 12, 2009
sreda, februar 11, 2009
Oprostite, ampak saj ne delam na telefonski liniji!
Človek takole po dveh dneh neprestanega ležanja pokliče na delovno mesto in pove, da še ni čisto zdrav, da naj ga naslednji dan še ne pričakujejo, da pa morda pride v petek. Glas na drugi strani "telefonske žice" pa reče: "Saj glas imaš pa že dober!" Ko odložim slušalko, me spreleti naslednja misel: "Pa saj vendar ne delam na telefonski liniji!"
V glavi se mi vrti in boli me želodec. No ja, ampak glas imam pa dober, to pa!
P.S. Da ne bo pomote, s šefom se drugače odlično razumeva, ampak včasih pa človek res ne ve ali bi kakšen stavek raje vzel z rezervo ali pač ne.
V glavi se mi vrti in boli me želodec. No ja, ampak glas imam pa dober, to pa!
P.S. Da ne bo pomote, s šefom se drugače odlično razumeva, ampak včasih pa človek res ne ve ali bi kakšen stavek raje vzel z rezervo ali pač ne.
PreprostoČrna
Še dobro, da niso črne tudi moje misli. Ja, kljub vsemu se pa včasih le vprašam ali morda obstaja še kakšna druga barva. Odgovor je vedno znova enak: Ne!
Poklic: iskalec
Po vsej verjetnosti je spodaj spisano posledica dvodnevih viroznih vročinskih blodenj, ko sem se prebijala skozi labirinte "splohnevemčesa", v glavnem pa so bili to neki nametani predmeti, skoznje katere sem rila kot črv (najbrž početje precej simbolno nakazuje na mojo težnjo k ozdravitvi). No, ko sem se danes zbudila in ugotovila, da so kosti in drobovje še vedno na svojem mestu, sem šla, s sicer še rahlo bolečimi majavimi nogami, precej rahlim želodčkom in kovinskim okusom v ustih, prevetrit svoje omare.
Ob prevetrovanju mi je padel na misel sila zanimiv poklic, za katerega pravzaprav še nisem opazila, da bi ga kdo opravljal. Poklicu se reče iskalec, je pa to nekaj podobnega kot profesionalni vlomilec - človek, ki zna odklepati vse ključavnice tega sveta, človek katerega pokličemo, kadar izgubimo ključ ali ko se zaklenemo ven. Ta poklicni vlomilec svojega znanja oz. poklica seveda ne sme zlorabiti v slabe namene. No, tako sem jaz izumila poklic iskalec. Iskalec bi ljudem pomagal iskati razne, na videz sicer sila nepomembne, predmete, kot so naprimer neprebrane knjige, katere nam je nekdo posodil pred letom dni, pa jih zdaj želi nazaj ali pa računi potrebni za predložitev reklamacij, pa razni kabli za nafilat "ne vem kaj", pa valjčki za čiščenje oblačil in podobne reči. Izvzete bi bile recimo reči kot je naprimer zlatnina, kreditne kartice in denar - da ne bi prišlo do kakšnih zlorab. Sicer ne vem kdo bi bil primerna oseba za tak poklic, v mislih sem imela kakšno gospo s kristali ali kaj podobnega. Človek bi pač poklical nekoga, ki bi potem pogledal med neke raztresene kristale ali v kakšno, posebno v ta namen narejeno napravo - medij iz katerega bi ta človek to razbral me niti tako zelo ne zanima. Tako bi nesrečni iskalec, po tem ko bi si skoraj poruval vse lase na glavi in se priporočil celotnemu zboru svetnikov, poklical telefonsko številko iskalnega servisa in zadeva bi bila rešena v nekaj minutah. Pogovor bi izgledal nekako takole:
Drrrn drrrn... (zvoni telefon)
Oseba A: Ja prosim, podjetje Iščete d.o.o., Marijana pri telefonu
Oseba B: Dober dan, tukaj pa Slavka iz Zgornje Kungote. Gospa imam en velik problem, pa sem se spomnila na vas. Glejte, nikakor ne uspem najti črne dokolenke z vzorcem spiral, čeprav sem že trikrat preiskala celo stanovanje. Bi mi morda lahko vi pomagali?!
Oseba A: Ni problema, povejte mi prosim vaš naslov:
Oseba B: (Pove svoj naslov.)
Oseba A: Prosim če počakate par minut, prosim ostanite na liniji...
Oseba A: (čez približno pet minut) Kakšen ste rekli da je vzorec na dokolenki?
Oseba B: V obliki spiral.
Oseba A: Počakajte malo... Aha, jo že imam! Nesrečna dokolenka je v pristala v cevi vašega sesalca!
Oseba B: Joj, povsod sem pogledala samo tja pa res ne! Najlepša hvala!
Oseba A: Ni za kaj, račun vam bomo poslali po pošti.
Oseba B: Najlepša hvala!
No, meni bi nadvse prav prišlo, če bi obstajal takle praktičen iskalec, katerega bi človek lahko poklical v stiski. Zadnje čase opažam, da je v naši deželi ogromno nekih vedeževalk - moda bi bil izziv, da bi se katera izmed njih prekvalificirala v iskalko?! Sveti Anton Padovanski bi si prav gotovo zelo oddahnil - kako naporno mora biti zanj, takole cele dneve le iskati in iskati. Že res da je svetnik, ampak vsemogočen pa tudi on ni.
Sprašujem se ali bi tudi drugim ljudem prišlo nadvse prav, da bi v svoji iskalni stiski lahko poklicali kakšnega iskalca?! Morda pa sem le ena izmed redkih, ki jo je doletela ta čast, da ima tako konfuzno življenje, da cele dneve nekaj išče?!
Ob prevetrovanju mi je padel na misel sila zanimiv poklic, za katerega pravzaprav še nisem opazila, da bi ga kdo opravljal. Poklicu se reče iskalec, je pa to nekaj podobnega kot profesionalni vlomilec - človek, ki zna odklepati vse ključavnice tega sveta, človek katerega pokličemo, kadar izgubimo ključ ali ko se zaklenemo ven. Ta poklicni vlomilec svojega znanja oz. poklica seveda ne sme zlorabiti v slabe namene. No, tako sem jaz izumila poklic iskalec. Iskalec bi ljudem pomagal iskati razne, na videz sicer sila nepomembne, predmete, kot so naprimer neprebrane knjige, katere nam je nekdo posodil pred letom dni, pa jih zdaj želi nazaj ali pa računi potrebni za predložitev reklamacij, pa razni kabli za nafilat "ne vem kaj", pa valjčki za čiščenje oblačil in podobne reči. Izvzete bi bile recimo reči kot je naprimer zlatnina, kreditne kartice in denar - da ne bi prišlo do kakšnih zlorab. Sicer ne vem kdo bi bil primerna oseba za tak poklic, v mislih sem imela kakšno gospo s kristali ali kaj podobnega. Človek bi pač poklical nekoga, ki bi potem pogledal med neke raztresene kristale ali v kakšno, posebno v ta namen narejeno napravo - medij iz katerega bi ta človek to razbral me niti tako zelo ne zanima. Tako bi nesrečni iskalec, po tem ko bi si skoraj poruval vse lase na glavi in se priporočil celotnemu zboru svetnikov, poklical telefonsko številko iskalnega servisa in zadeva bi bila rešena v nekaj minutah. Pogovor bi izgledal nekako takole:
Drrrn drrrn... (zvoni telefon)
Oseba A: Ja prosim, podjetje Iščete d.o.o., Marijana pri telefonu
Oseba B: Dober dan, tukaj pa Slavka iz Zgornje Kungote. Gospa imam en velik problem, pa sem se spomnila na vas. Glejte, nikakor ne uspem najti črne dokolenke z vzorcem spiral, čeprav sem že trikrat preiskala celo stanovanje. Bi mi morda lahko vi pomagali?!
Oseba A: Ni problema, povejte mi prosim vaš naslov:
Oseba B: (Pove svoj naslov.)
Oseba A: Prosim če počakate par minut, prosim ostanite na liniji...
Oseba A: (čez približno pet minut) Kakšen ste rekli da je vzorec na dokolenki?
Oseba B: V obliki spiral.
Oseba A: Počakajte malo... Aha, jo že imam! Nesrečna dokolenka je v pristala v cevi vašega sesalca!
Oseba B: Joj, povsod sem pogledala samo tja pa res ne! Najlepša hvala!
Oseba A: Ni za kaj, račun vam bomo poslali po pošti.
Oseba B: Najlepša hvala!
No, meni bi nadvse prav prišlo, če bi obstajal takle praktičen iskalec, katerega bi človek lahko poklical v stiski. Zadnje čase opažam, da je v naši deželi ogromno nekih vedeževalk - moda bi bil izziv, da bi se katera izmed njih prekvalificirala v iskalko?! Sveti Anton Padovanski bi si prav gotovo zelo oddahnil - kako naporno mora biti zanj, takole cele dneve le iskati in iskati. Že res da je svetnik, ampak vsemogočen pa tudi on ni.
Sprašujem se ali bi tudi drugim ljudem prišlo nadvse prav, da bi v svoji iskalni stiski lahko poklicali kakšnega iskalca?! Morda pa sem le ena izmed redkih, ki jo je doletela ta čast, da ima tako konfuzno življenje, da cele dneve nekaj išče?!
nedelja, februar 08, 2009
Kultura
Ena izmed prvih reči, katere mati nauči svojega otroka, so besede: prosim, hvala, dober dan in nasvidenje. Velika večina mater svoje otroke nauči tudi, da je potrebno stranišče po uporabi zapustiti čisto, pa da se, ko se kašlja ali kiha, pred usta položi roko. To so nekako osnove, ki naj bi jih ljudje obvladali. Predvsem zadnje čase opažam, da temu ni tako. No, najverjetneje so mamice svojo nalogo opravile, vendar so njihovi potomci te osnove obnašanja preprosto pozabili.
Naj navedem nekaj primerov, ki so se zgodili v zadnjem času:
Z N. se odpraviva na telovadbo in pred njeno hišo ugotoviva, da naju je nekdo zaparkiral. Ne preostane nama drugega, kot da nekaj minut stojiva pri avtu ina čakava, da se morda le pojavi oseba, ki naju je zaparkirala. Ni bilo potrebno dolgo čakati. Kmalu se prikaže gospa v krznenem plašču in stopi k precej velikemu bavarskemu vozilu, ki nama je zapiral pot. "Je vaš?" vpraša prijateljica, ženska s precej mrkim izrazom na obrazu pa, namesto da bi se opravičila: "Ja. Kam pa greste?" Če bi bil človek neotesan, kot ta, v pelc mantelj odeta gospa, bi ji najverjetneje zabrusil : "Kaj te pa briga, neotesanka!"
Naslednji primer je čakanje v nabito polni čakalnici pri zdravniku. Svoje čase je bila navada, da je vsak, ob prihodu in odhodu v čakalnico in iz nje pozdravil čakajoče. Dandanes temu ni tako. Če že kdo pozdravi, mu odzdravi le peščica sotrpinov, pa še tisti bolj ali manj mrmrjajoče.
Zadnje čase se je v trgovinah precej razpasla navada, da ljudje s svojimi nakupovalnimi vozički rinejo v riti ostalih nakupovalcev. Ta "pojdi mi s poti" je meni kar precej nadležen. Ne vem zakaj ljudje mislijo da bodo, če ti bodo v vrsti z vozičkom rinili v riti sonakupovalcev, prišli prej na vrsto. Ne maram da neznanci posegajo v moj osebni krog. Danes se mi je, medtem ko sem precej dolgo stala v vrsti, nek moški kar nekajkrat zadel ob torbico. Najprej je stal za menoj, potem pa se je kar naenkrat znašel ob meni. Godrnjaje mi je, z besedami "Samo tole imam" pod nos pomolil neko sredstvo za osmrajevanje prostora, Air wick ali nekaj podobnega in se skušal zriniti mimo mene. Kadar opazim, da ima nekdo v košarici le eno stvar, sama pa imam poln voziček robe, človeka z besedami: "Izvolite naprej!" samoiniciativno spustim mimo. Tudi če me nekdo nagovori z besedami: "Oprostite, ampak samo tole imam, me prosim spustite naprej? nikoli ne odklonim. Ne maram pa, da so neke reči ljudem same po sebi umevne in da jim je tako zelo odveč uporaba besede prosim. S strupenim pogledom in z besedami: "Poglejte, vsi čakamo in tudi vi boste lepo počakali. Se torej lahko prosim postavite v vrsto za menoj!" sem ga postavila na mesto, ki mu je pripadalo. "Saj stojim za vami." je izjavil precej ponižno in precej stopil korak nazaj.
Da ne omenjam, da ljudje ob kihanju in kašljanju ne dajo roke na usta, pa da nekateri niso sposobni v roke vzeti metlice in iz sekreta počistiti ostankov svojega produkta, da je vikanje postalo precej nadležen nebodigatreba in da se velika večina ljudi ne zna niti predstaviti po telefonu.
Pred časom mi je prijateljica, ki živi v tujini in se nekajkrat na leto vrača domov, potožila, da se je v nekaj letih obnašanje ljudi pri nas zelo spremenilo - na slabše. Pravi, da se to najbolj očitno kaže predvsem na cesti (ko ljudje hupajo "za vsak drek") in da prej pri nas ni bilo toliko mrkogledih ljudi. Je življenje res tako pasje, da smo upravičeno pozabili na osnovne manire?! Po mojem ne.
Ker je danes kulturni dan in ker kultura ni le umetnost - ni le beseda, kip, knjiga, muzika, slika, podoba na ekranu, ampak je kultura tudi in predvsem to da smo kulturni, se pravi, da se vedemo civilizirano, bi na tem mestu citirala sklepne besede iz včerajšnjega govora Prešernove nagrajenke, gospe Štefke Drolc: "Brez kulture ne bomo obstali!", pa tudi če je bil ta stavek mišljen v nekoliko drugačnem kontekstu. Brez temelja ni hiše.
Naj navedem nekaj primerov, ki so se zgodili v zadnjem času:
Z N. se odpraviva na telovadbo in pred njeno hišo ugotoviva, da naju je nekdo zaparkiral. Ne preostane nama drugega, kot da nekaj minut stojiva pri avtu ina čakava, da se morda le pojavi oseba, ki naju je zaparkirala. Ni bilo potrebno dolgo čakati. Kmalu se prikaže gospa v krznenem plašču in stopi k precej velikemu bavarskemu vozilu, ki nama je zapiral pot. "Je vaš?" vpraša prijateljica, ženska s precej mrkim izrazom na obrazu pa, namesto da bi se opravičila: "Ja. Kam pa greste?" Če bi bil človek neotesan, kot ta, v pelc mantelj odeta gospa, bi ji najverjetneje zabrusil : "Kaj te pa briga, neotesanka!"
Naslednji primer je čakanje v nabito polni čakalnici pri zdravniku. Svoje čase je bila navada, da je vsak, ob prihodu in odhodu v čakalnico in iz nje pozdravil čakajoče. Dandanes temu ni tako. Če že kdo pozdravi, mu odzdravi le peščica sotrpinov, pa še tisti bolj ali manj mrmrjajoče.
Zadnje čase se je v trgovinah precej razpasla navada, da ljudje s svojimi nakupovalnimi vozički rinejo v riti ostalih nakupovalcev. Ta "pojdi mi s poti" je meni kar precej nadležen. Ne vem zakaj ljudje mislijo da bodo, če ti bodo v vrsti z vozičkom rinili v riti sonakupovalcev, prišli prej na vrsto. Ne maram da neznanci posegajo v moj osebni krog. Danes se mi je, medtem ko sem precej dolgo stala v vrsti, nek moški kar nekajkrat zadel ob torbico. Najprej je stal za menoj, potem pa se je kar naenkrat znašel ob meni. Godrnjaje mi je, z besedami "Samo tole imam" pod nos pomolil neko sredstvo za osmrajevanje prostora, Air wick ali nekaj podobnega in se skušal zriniti mimo mene. Kadar opazim, da ima nekdo v košarici le eno stvar, sama pa imam poln voziček robe, človeka z besedami: "Izvolite naprej!" samoiniciativno spustim mimo. Tudi če me nekdo nagovori z besedami: "Oprostite, ampak samo tole imam, me prosim spustite naprej? nikoli ne odklonim. Ne maram pa, da so neke reči ljudem same po sebi umevne in da jim je tako zelo odveč uporaba besede prosim. S strupenim pogledom in z besedami: "Poglejte, vsi čakamo in tudi vi boste lepo počakali. Se torej lahko prosim postavite v vrsto za menoj!" sem ga postavila na mesto, ki mu je pripadalo. "Saj stojim za vami." je izjavil precej ponižno in precej stopil korak nazaj.
Da ne omenjam, da ljudje ob kihanju in kašljanju ne dajo roke na usta, pa da nekateri niso sposobni v roke vzeti metlice in iz sekreta počistiti ostankov svojega produkta, da je vikanje postalo precej nadležen nebodigatreba in da se velika večina ljudi ne zna niti predstaviti po telefonu.
Pred časom mi je prijateljica, ki živi v tujini in se nekajkrat na leto vrača domov, potožila, da se je v nekaj letih obnašanje ljudi pri nas zelo spremenilo - na slabše. Pravi, da se to najbolj očitno kaže predvsem na cesti (ko ljudje hupajo "za vsak drek") in da prej pri nas ni bilo toliko mrkogledih ljudi. Je življenje res tako pasje, da smo upravičeno pozabili na osnovne manire?! Po mojem ne.
Ker je danes kulturni dan in ker kultura ni le umetnost - ni le beseda, kip, knjiga, muzika, slika, podoba na ekranu, ampak je kultura tudi in predvsem to da smo kulturni, se pravi, da se vedemo civilizirano, bi na tem mestu citirala sklepne besede iz včerajšnjega govora Prešernove nagrajenke, gospe Štefke Drolc: "Brez kulture ne bomo obstali!", pa tudi če je bil ta stavek mišljen v nekoliko drugačnem kontekstu. Brez temelja ni hiše.
sobota, februar 07, 2009
Podelitev prešernovih nagrad
Današnja podelitev prešernovih nagrad se mi je zdela precej podobna kakšnemu precej specifičnemu slovenskemu filmu - bila je namreč rahlo bizarna. Pa ne na način kakršnega smo vajeni, prireditev je namreč iztirila iz do sedaj utečenih tirnic. Morda so se s tem tipom proslave snovalci želeli približati nekim "navadnim ljudem", kot nas je tiste, ki se ne bomo udeležili slavnostne zakuske v preddverju Cankarjevega doma, poimenoval nek novinar POP-tvja. No, korpulenten novinar naj naslednjič takšne izjave podaja v svojem imenu, sama se vsekakor nimam za navadno, pa čeprav me ni bilo ne v dvorani in ne na zakuski.
Skratka, voditelja Janez Škof in Jernej Šugman sta se trudila z nekimi, za moj okus precej ponesrečenimi, komičnimi vložki. Da ne bo pomote, vedno z veseljem gledam tako Šugmana kot tudi Škofa, slednjega predvsem na glasbenih odrih, kadar nastopa s svojimi Čompami in tuli v mikrofon da je veselje. Ampak ko sta na odru drug drugega po obrazih mazala s tortami, tulila in se pulila za trobento, sta bila kar čudni kreaturi. Precej bizarna je bila tudi scenografija z vodo, po kateri sta topotala. Voda bi me sicer morda še prepričala, če bi le-ta imela kakšen namen. Saj ne rečem, ples na krasno glasbo iz Wong Kar Wajevega In the mood for love je bil, izveden v vodi, prava paša za oči. No, če le ne bi bila Šugman in Škof poprej v taisto vodo ne zagnala cele smetanove torte in vsebine steklenice šampanjca. Tako so morale uboge plesalke čofotati po tortnih koščkih pomešanih s šampanjcem. Precej neapetitlih, vsaj za moj okus.
Prvo izmed nagrajencev, simpatično sopranistko Sabino Cvilak, je ob prevzemu nagrade kamera pokazala zgolj za nekaj sekund, ostale morda za sekundo dlje. In nisem še doživela, da bi na kakšni podelitvi nagrad nagrajencem ne podelili cvetja. Ne vem no, ampak meni se zdi, da bi taki dami, kot je Štefka Drolc, v naročje kar pasal en precej velik šopek cvetja. Morda pa ukinitev cvetja sovpada z varčevalnimi metodami na vladi, kdo bi vedel.
Nagrade pa... po mojem mnenju so si jih vsi nagrajenci zaslužili. Čestitke!
Skratka, voditelja Janez Škof in Jernej Šugman sta se trudila z nekimi, za moj okus precej ponesrečenimi, komičnimi vložki. Da ne bo pomote, vedno z veseljem gledam tako Šugmana kot tudi Škofa, slednjega predvsem na glasbenih odrih, kadar nastopa s svojimi Čompami in tuli v mikrofon da je veselje. Ampak ko sta na odru drug drugega po obrazih mazala s tortami, tulila in se pulila za trobento, sta bila kar čudni kreaturi. Precej bizarna je bila tudi scenografija z vodo, po kateri sta topotala. Voda bi me sicer morda še prepričala, če bi le-ta imela kakšen namen. Saj ne rečem, ples na krasno glasbo iz Wong Kar Wajevega In the mood for love je bil, izveden v vodi, prava paša za oči. No, če le ne bi bila Šugman in Škof poprej v taisto vodo ne zagnala cele smetanove torte in vsebine steklenice šampanjca. Tako so morale uboge plesalke čofotati po tortnih koščkih pomešanih s šampanjcem. Precej neapetitlih, vsaj za moj okus.
Prvo izmed nagrajencev, simpatično sopranistko Sabino Cvilak, je ob prevzemu nagrade kamera pokazala zgolj za nekaj sekund, ostale morda za sekundo dlje. In nisem še doživela, da bi na kakšni podelitvi nagrad nagrajencem ne podelili cvetja. Ne vem no, ampak meni se zdi, da bi taki dami, kot je Štefka Drolc, v naročje kar pasal en precej velik šopek cvetja. Morda pa ukinitev cvetja sovpada z varčevalnimi metodami na vladi, kdo bi vedel.
Nagrade pa... po mojem mnenju so si jih vsi nagrajenci zaslužili. Čestitke!
ponedeljek, februar 02, 2009
Snih je...
Namesto na telovadbo se ta večer raje odpravim na sprehod s prijateljico. Brodiva po napol plundri in občudujeva s snegom prekrita drevesa. Po daljšem kofetu potem počasi vzamem pot pod noge. Nikoli ne odpiram dežnika "za vsak drek", sploh pa ne danes, ko tako lepo sneži. Sneg se oprijema plašča, kape in šala, torbica je na srečo vodoodporna, škornji pač ne. Na osvetljenem nabrežju se sneg blešči še toliko bolj. Ulice so kot izumrle, če lahko citiram znanca: "Kot da bi bil na pohodu Razparač in bi se celo mesto poskrilo. Skozi volnene rokavice pritiska mraz, sneg, ki pade na obraz se tali in polzi v majhnih potočkih, a to mi ne prepreči da ne bi iz torbice ne izvlekla fotoaparata in naredila par meglenih fotografij. Tudi Prešeren in Julija imata na obrazih sneg, vendar se le-ta ne tali. S pingvinu podobno hojo, po s porfidom tlakovanem pločniku počasi odpuzam naprej.
Stopim v stanovanje. Tiho je, skozi okno nekaj časa zrem v nedolžno belino. Temna noč se zdi, prekrita z belino, precej svetlejša kot sicer. Odprem hladilnik - "Pojej!" piše na škatli, v kateri je kos precej čokoladne torte. Pojem torto, prižgem računalnik, v nabiralniku čaka mail: nekoga zanima kdo sem. Sem dama, ki v prostem času zbiram besede, jih s ščipalkami pripenjam na vrvico za sušenje perila, katero potem razobesim med mojim in vašim oknom. Ko se besede posušijo, jih zamenjam z drugimi. Moje okno je tisto kjer gori luč.
Stopim v stanovanje. Tiho je, skozi okno nekaj časa zrem v nedolžno belino. Temna noč se zdi, prekrita z belino, precej svetlejša kot sicer. Odprem hladilnik - "Pojej!" piše na škatli, v kateri je kos precej čokoladne torte. Pojem torto, prižgem računalnik, v nabiralniku čaka mail: nekoga zanima kdo sem. Sem dama, ki v prostem času zbiram besede, jih s ščipalkami pripenjam na vrvico za sušenje perila, katero potem razobesim med mojim in vašim oknom. Ko se besede posušijo, jih zamenjam z drugimi. Moje okno je tisto kjer gori luč.
Naročite se na:
Objave (Atom)