Ogrlici iz kuhane volne

Ena zame in ena za Malči - mojo najljubšo prijateljico, ki jutri praznuje. Volnaste bunkice in tekstilni trak sem kupila v trgovini. Bunkice sem na trak nanizala s pomočjo šivanke za tapetnike. Samo deset minut dela!

Najboljši čas za izlet?

V soboto zgodaj popoldan. Vreme: sije sonce. Cilj: Bled.

Bled, slabo uro kasneje. Vreme: deževno. Usedeva se pod napušč, pijeva kafe s smetano in poslušava škrebljanje dežja. Nikjer nikogar. Ugotovim, da mi je ta turistični kraj najbolj všeč ravno takrat, ko pada dež!

Doma, dve uri kasneje. Pogled skozi okno: sonce!

Pozor, pomlad!

Testeni zajčki dopetajčki

Tile na zgornji sliki so bili fotkani pred mesecem dni pred neko pekarno v Villachu. Tile spodaj so moj wanna be približek. Malce neenakomerno kosmati so (se vidi da po profesiji nisem pek-arica) - ofucani, ker so imeli naporne praznike in namesto rozin imajo za oči klinčke, kar jih naredi malo čudaške, ampak kaj čmo, če pa ni bilo nič drugega pri roki. Recept je sila preprost: umesite testo za kruh, po prvem hajanju naredite kačice, ki jih zvijete tako da nastane zajčja glava, pomažete z jajcem, posujete s sezamom in to je to!

Nekaj smo jih razdali danes, nekaj jih še čaka na jutri. Namesto modrih pirhov. ;)

Velikonočni fruštek in ostale jajčarske zadeve

Kot sem že omenila v predprejšnjem postu, velikonočni fruštek ni več to kar je nekoč bil. Babica se je rahlo postarala, vedno manj volje ima za pedenanje svojih dveh vsega preobžrtih vnukov, danes nama je z bratom precej povedala, da pravzaprav ne ve kaj bova jedla, ker itak ničesar ne jeva (da, res je, ne jeva velikonočne šunke in ne, nisem vegetarjanka, zakaj vprašate?!). Ponudila nama je potico, katero smo ji prinesli, pa sva jo prijazno odklonila, saj jo lahko jeva doma. Vse kar mi je uspelo pohrustati, je bilo pol 200 gramskega Lindtovega zajca, zategadelj mi je bilo potem malček slabo. Se je pa fino že navsezgodaj nabasati s čokolado, ker posledično človek izgubi tek za cel dan. Morda bi bila to dobra shujševalna?!
Velika ugotovitev današnjega jutra je bilo dejstvo, da hrana nima več takega okusa kot bi ga morala imeti. Kupljena jajca (baje) nimajo okusa po jajcih, kupljeno meso tudi nima okusa po prekajenem mesu. Ob (kupljeni) potici, ki jo je babica dobila v dar od sosede, so naša mati pripomnili, da bi bilo vseeno, če bi namesto le-te na mizi imeli fotografijo le-te. Lepo za videt, a brez okusa. Ob njeni pripombi mi je na misel prišla podoba velikonočnega fruštka čez recimo 20 let: na mizi fotografije velikonočnih jedi, ob vsaki fotki pa skodelica s prgiščem kapsul z okusom jedi s fotografije. Da, zavedam se, moja domišljija od časa do časa zaide v precej bizarne loge...
Za popoldansko malico (kosilo smo danes izpustili) si bom privoščila jajčno solatko z drobnjakom, ki je prva reč, ki spomladi zraste na vrtu. Cel keč omenjene jedi je ravno v drobnjaku. A lots of njega + kis, olje in sol!

Narastek

Hecno, bejba na škatli od barve za lase ima na glavi narastek!

Prazniki

Ljudi slišim (in berem) jamrati glede praznikov. Vsi imajo preveč dela, posledično so razdražljivi, zato se često spričkajo. Gospodinje obvezno en dan prej vzamejo dopust, pa še vseeno jamrajo da so same za vse, potrebno je namreč presesati bajto, pomiti šipe, prepoditi pajke, zamesiti potico, skuhati meso in nevemkajševse. Nekaterim dela velik problem obpraznično druženje s sorodniki kateri jim niso povšeči; Hoditi morajo na obiske ali pa (kar je morda še huje) obiski pridejo k njim.
Najbolj hecno pri vsej stvari je to, da ljudje drug drugemu prinašajo jajca in pomaranče, te izmenjave se dogajajo v nedogled, tako da najbrž obstaja velika možnost, da po treh dneh dobiš nazaj svoje jajce in pomarančo, torej bi bilo vseeno če bi že v štartu obdržal vsak svojo gajbico pomaranč in pehar jajc - brez kakršnihkoli naporov bi bil končen rezultat isti.
V naši hiši je navada da se barva jajca, katerih pa kot brezverci nikoli ne nesemo v žegen. Včasih kateri od obiskov (ki ni sorodnik katerega ne želimo videti) v menjavo prinese kakšnega žegnanega, tako da potem tudi v naši hiši zaveje Kristusov duh. Ob nedeljah sledi tradicionalni velikonočni fruštek pri babici, ki pa, odkar dedija ni več, ni več to kar je bil, a tradicijo je vseeno potrebno negovati.
Mene tozadevno prazniki ne frustrirajo. Mirno sedim v svoji duplini, lasišče imam pomazano z nečim na čigar škatlici je pisalo blond (upam da produkt ne bo modre barve!), po monitorju pa razporejam postelje, omare, kavče, regale, sekrete in umivalnike - ob tem si govorim, da nič ni nemogoče. Tega sem se navadila od bivše sodelavke M. M., čeprav tegale po vsej verjetnosti ne bereš, hvala za moto, kateri mi pri vsakdanjem delu pride še kako prav!

iFeelBlue

Sem že kdaj omenila da ne maram modre barve?! Najbrž že. Modre ne maram, posledično, z izjemo kavbojk, ne posedujem modrih zadev.
Najbrž vsi razen slepih in slabovidnih ter barvno slepih (za katere pa ne verjamem da so lastniki tovarn, ki proizvajajo barve za pirhe) prepoznamo razliko med modro in vijolično. Torej: če kupim dva paketka vijolične (dva zato, ker je bil en od ovitkov roza barve, na njem pa je napis vijola) pričakujem, da bodo pirhi obarvani v teh dveh barvah (različnih proizvajalcev!!) vijolični. Napak! Pirhi pobarvani v barvi iz prvega paketka so temnomodri. Zato sem odprla še drugi paketek. Pirhi pobarvani z barvo iz paketka številka dve so enake barve kot tisti iz paketka ena. Posledično imamo doma en pehar jajc, od katerih jih je polovica temno modre barve. Počutim se nategnjeno!

Ti si moja čokolada...

Če v Google odtipkate besedno zvezo kakavova zrnca, boste med drugim izvedeli, da je bilo okoli leta 1500 100 kakavovih zrn vrednih enega sužnja, 10 zrn pa uslogo prostitutke ali enega zajca. No, danes sem za 10 dekagramov zrnc odštela 2.30 eura, kar se mi v primerjavi s sužnji in prostituiranjem zdi zelo ugodno.
Ob odhodu iz službe je želodec požrešno krulil, seveda sem ga poskušala ignorirati (ponavadi mi uspe in jem šele doma), tokrat pa sem bila namenjena v neko bio trgovinico, kamor sem šla firbcat, če imajo kakšne natur barve za pirhe. Barv niso imeli, so pa imeli na prodajnem pultu veliko skledo nečesa fižolu podobnega, ta fižolčkasta zrnca so oddajala sila zanimiv vonj. Prijazna trgovka mi je razložila, da so to kakavova zrna, ki človeku dajo energijo, obenem pa so tudi odličen antioksidant. Ne vem če bi lahko trdila da mi je bil začetni okus ravno všeč, ker je zadeva kar precej grenka. Ampak bolj ko si zadevo žvečil, bolj se je razvijal okus. Pa sem jih vzela deset dekagramov. Med potjo domov sem tako lakoto premagovala izmenično z jabolki topaz in kakavovimi zrni, slednja so res zelo hranljiva - že po nekaj zrnih čutiš občutek sitosti.
Kar hočem povedati je to, da ima kakav res neko posebno moč in da je kot droga, ki te zaziblje v prijeten občutek. Kako bi sicer drugače razložila neustavljivo željo po še, če pa je zadeva precej grenka, pa že ko si zmerno do pretežno sit, še kar segaš po njej?!
Imam novo drogo, jutri jo grem spet iskat!!

Nasveti za hišo in dom II.

Vem da se ponavljam, ampak spet hočem povedati, kako dober vir zabave zna biti Statcounter - no, v mislih imam ključne besede, preko katerih ste/so naključni prejšnji teden vstopili semkaj:
"Zakaj fant ne pokliče?" Fant ne pokliče, ker je navaden pizdun - to vam lahko povem brez da bi vedela kako vaš fant izgleda, ali ima ušesa tesno ob glavi ali pač ne. Jutri vam bo skušal naplesti zgodbico o tem da je spal, da je njegova mama zbolela in jo je moral peljati v bolnico ali kaj podobnega. To seveda ni res. Takega fanta se je potrebno čimprej odkrižati!
"Kako prerezati žile?" (o tem smo v rubriki Nasveti za hišo in dom že govorili) Podolgem, vsekakor. Baje je blagodejno, če se ob tem dejanju uležeš v toplo vodo. Ampak sama tega ne bom nikoli izvedela. Se imam preveč rada. Namesto da si prerežete žile, raje komu zavijte vrat!
"Kako pozdraviti otroške gliste?" (podoben problem smo v rubriki Nasveti za hišo in dom že obravnavali) Najprej pozdravite otroka, ki je gostitelj bolnih glist. Ko bo zdrav gostitelj, se bodo tudi gliste pozdravile.
"Bolečina". Tu ni kaj dosti za povedati. Pride in je. Je kot velik težak balon, ki se prisesa nekam tja kjer imamo srce. Bukowski je o bolečini dejal takole: "Bolečina je čudna stvar. Mačka, ki ujame ptico, prometna nesreča, požar... Bolečina se natihoma prikrade - BUM - in že je tu, nekje globoko v tebi. Neznansko resnična je. In če te nekdo opazuje, se mu s to svojo bolečino v sebi zazdiš malo premaknjen. Kot da bi se iznenada spremenil v popolnega idiota. Nobenega zdravila ni za to bolečino. Izginila bo šele tedaj, ko boš srečala nekoga, ki te bo razumel in zato tudi vedel kako naj ti pomaga."

Glede na napisano v zadnjem odstavku svetujem, da z rezanjem žil zaenkrat še malo počakate. Preden pa na vrata potrka Zdravilec bolečine, se lahko kratkočasite z branjem Toka zavesti, pijete melisin čaj (pomirja), gledate mehiške nadaljevanke in se sprašujete o tem, kaj pravkar počne vaš Zdravilec bolečine, katerega utegnete kaj kmalu spoznati.

Zmačkano rdeče

Ob zgodnji jutranji uri (zame) drugače pa ob popoldanski, zazvoni telefon. Glas na drugi strani sprašuje po mojem splošnem počutju, odgovarjam zaspano, kot se spodobi za nekoga, ki je ob zgodnji jutranji uri prilezel v spalno duplino, kjer je potem dosanjal za 9 ur odmerjenih sanj. Glas na drugi strani pravi, da tako dolgo poležavanje nima smisla, ter da naj vzamem pot pod noge in se odvlečem proti tržnici, kjer naj kupim cvet amarilisa. Naroči mi k točno kateri prodajalki cvetja moram iti, kaj moram reči ter da cvet stane 6 eurov in da se morda lahko pogodim za 4. Da jo morda še ujamem, ampak da je treba precej vzeti pot pod noge, pa da se gre na tržnico lahko tudi brez make-upa. Slednjega imam na sebi še od prejšnjega dne - zmerno do pretežno razpackanega sicer.
Ko mi po dolgem času uspe po polžje prilesti do tržnice, branjevci že pospravljajo svoje štante. Ekspresno kupim pol kile bučk ter kilogram rdečih pomaranč, potem pa krenem proti stojnicam z rožami. Takoj najdem gospo h kateri sem bila usmerjena in ji povem da me pošilja brat, ki je sicer njena stalna stranka. "A res, kakšen pa je?" "Velik, suh, svetlolas..." "Ne spomnim se, imam veliko strank, veš! Kako mu je ime?" povem ime in ona: "Aha!", ob tem iz vaze izvleče tri amarilise. "Ne ne, enega mi je naročil" se branim. "Veš kaj, dala ti jih bom šest za dobro ceno: 10 eurov!" "Ne ne!" se spet branim "vzela bom samo enega, saj jih ne rabim šest." "No poglej, eden stane 7 eurov, jaz ti jih dam šest za 10, če nimaš denarja, boš drugič dala. Moje ime je Marina, ko boš naslednjič prišla po rože, pridi vedno k meni." Ob tem se brani denarja, skoraj na silo ji v roke potisnem tistih pet eurov, ki so mi še ostali. "Boš drugič dala, boš drugič dala." Cvetje je tako težko, da mi ga komaj uspe pritovoriti do stanovanja.
Popoldne preživim na balkonu, z rdečimi pomarančami odganjam mačka, na mizi pa imam rdeče rože gospe Marine, ki je od danes naprej ena izmed "mojih" branjevk.

Maraton

15 ur na delovnem mestu! In še vedno ima trajati...

Vrnite mi televizijo!

Televizije ne gledam kaj dosti. Na sporedu imam podčrtanega Hri-barja, občasno gledam Studio city in pa kakšen sredin film. Zadnjič (v sredo) je bilo na sporedu Omizje, s sila zanimivo temo in prav tako zanimivimi gosti. Tema oddaje je bila podoba Ljubljane leta 2025, gostje so bili podžupan Koželj, profesor Vodopivec, Boštjan Vuga, Podrecca in mislim da Ovsec (a me ne držat za besedo). Ko sem naslednjega dne kolegom razlagala, kako dobra oddaja da je to bila, so me vprašali o čem so govorili, pa sem zmrznila, kajti spomnila se nisem ničesar, oziroma spomnila sem se samo določenih fragmentov. Zakaj neki?! Utrujena kot sem bila, sem zraven povečini spala, se občasno zbudila, poslušala z enim ušesom in gledala z enim očesom. Še pred koncem oddaje sem ugotovila, da tako gledanje ne pelje nikamor in tako sem jezna odjadrala proti postelji. Zadeva je bila na sporedu okoli pol polnoči in je ob pol enih še vedno imela trajati. Mi lahko prosim nekdo pove, kdo od potencialnih gledalcev take oddaje v sredo ob pol enih ponoči sedi pred televizijo?! Če mene vprašate, v sredo ob pol enih ponoči pred televizijo sedijo upokojenci, katere muči nespečnost, njih pa prav nič ne zanima ali bo leta 2025 v Ljubljani stalo petnajst nebotičnikov ali pa pač nobeden.
Enako je z oddajo Hri-bar. Oddaja ima izbran tako neposrečen termin, da mi je zadnje čase skoraj ne uspe gledati, ker mi uspe zaspati še preden se v studiu prikaže gost.
Ob nedeljah je na sporedu dokaj zanimiva oddaja o umetnosti, z naslovom Ars 360. Na sporedu je okoli enajstih zvečer. Ob petkih je na sporedu Polnočni klub. Na sporedu je prav tako ob enajstih zvečer.
Pred dobrim mesecem sem na nek petkov večer, pardon: noč, naletela na sila zanimiv italijanski film, katerega sem spet prespala, saj je bil na sporedu okoli polnoči. Zadnjič sem uspela pogledati ponovitev, a tudi ta je bil na sporedu tako pozno, da se je zaključil tam okoli enih zjutraj.
Kaj pa imamo na sporedu v prime-timeu?! Ob petkih lahko gledamo oddajo Na zdravje , v nedeljo Zvezde pojejo, ob torkih ob osmih je na sporedu Piramida...
Jasno je, da oblast, ki si je podredila javni zavod, želi narod čimbolj podebiliti, zato komaj čakam volitve, da tej desničarski drhali končno odnese stolčke izpod mesnatih riti in da se bodo na teh stolčkih nekaj časa (upam da dolgo) lahko redili drugi, za katere sicer trdim, da niso dosti boljši, jim pa štejem v plus da so inteligentni, razgledani, da se znajo obnašat, se znajo oblečt, da znajo kaj povedat in da imajo posluh za umetnost.
Vrnite mi televizijo!

Izlagalnica

"Izlagalnica" - zanimiva arhaična beseda, na katero sem pravar naletela ob prelistavanju neke niti ne tako zelo zanimive knjige. Ugibajte!

Psihološki profili uporabnikov bazenov

- Packi. Packi v bazen, ki je namenjen odraslim plavalcem, vlačijo nekajmesečne dojenčke - brez plenic seveda. Čeprav me ne bo nihče prepričal, da bi bilo kaj bolj apetitlih, če bi dojenček imel pleničke, ker le-te v vodi ne zadržijo drekca pekca in lulanja. Ga ne. Ker so pleničke. Otroci sodijo v bazen za otroke in basta.
- Egoisti. Egoisti plavajo zadenjski ali pa kravl, ne ozirajo se na ostale kopalce, saj vedo da se jim bodo le-ti sami odmaknili.
- Zavistneži. Zavistnež se, medtem ko stojite pod slapom ki vas masira po hrbtu, postavi pred vas, ter s tem da vedeti da se čimprej odstranite z masažne točke.
- Ljudomrzneži. To sem jaz in še nekaj mojih somišljenikov.

P.S. Ko bom frizerka, si bom omislila svoj bazen. 500m2! ;)

Volga

Če vam je všeč mešanica elektronske glasbe in etna, potem v ponedeljek vsekakor ne smete zamuditi nastopa ruske skupine Volga. 03.03 ob 22h V Channel Zero!

Ko bom velika bom frizerka!

V ponedeljek imamo službeni foto šuting. Kar pomeni, da si res ne morem privoščit, da bi imela na glavi sračje gnezdo, katerega bi naši potencialni naročniki ugledali ob kliku na stran našega biroja - zavoljo mojega sračjega gnezda bi mi imeli manj naročnikov, kar pomeni manj dobička, stagnacija podjetja, čemur bi sledilo "odpuščanje" pogodbenih sodelavcev. To je bilo treba na vsak način preprečiti!
Zato sem šla k frizerju špičke postrižt. Spičke postrižt pomeni, da sem približno pet minut sedela na stolu za pranje glave + dodatnih pet na stolu za strižbo, za kar sem plačala 20 ojrov! No, to glede na splošne frizerseke cene niti ni tako zelo veliko. A meni se vseeno zdi veliko. Izračunala sem, da bi kot frizerka zaslužila veliko več kot pa zaslužim v svojem poklicu. Ko bom velika bom frizerka!

P.S. Pred petimi minutami me je brat obvestil, da njegova prijateljica, kateri sem pred meseci postrigla špičke sprašuje, če bi se lahko zmenili da ji spet malo skrajšam lase. No, jaz špičke postrižem za tablico čokolade iz Rustike...