sobota, marec 15, 2008

Zmačkano rdeče

Ob zgodnji jutranji uri (zame) drugače pa ob popoldanski, zazvoni telefon. Glas na drugi strani sprašuje po mojem splošnem počutju, odgovarjam zaspano, kot se spodobi za nekoga, ki je ob zgodnji jutranji uri prilezel v spalno duplino, kjer je potem dosanjal za 9 ur odmerjenih sanj. Glas na drugi strani pravi, da tako dolgo poležavanje nima smisla, ter da naj vzamem pot pod noge in se odvlečem proti tržnici, kjer naj kupim cvet amarilisa. Naroči mi k točno kateri prodajalki cvetja moram iti, kaj moram reči ter da cvet stane 6 eurov in da se morda lahko pogodim za 4. Da jo morda še ujamem, ampak da je treba precej vzeti pot pod noge, pa da se gre na tržnico lahko tudi brez make-upa. Slednjega imam na sebi še od prejšnjega dne - zmerno do pretežno razpackanega sicer.
Ko mi po dolgem času uspe po polžje prilesti do tržnice, branjevci že pospravljajo svoje štante. Ekspresno kupim pol kile bučk ter kilogram rdečih pomaranč, potem pa krenem proti stojnicam z rožami. Takoj najdem gospo h kateri sem bila usmerjena in ji povem da me pošilja brat, ki je sicer njena stalna stranka. "A res, kakšen pa je?" "Velik, suh, svetlolas..." "Ne spomnim se, imam veliko strank, veš! Kako mu je ime?" povem ime in ona: "Aha!", ob tem iz vaze izvleče tri amarilise. "Ne ne, enega mi je naročil" se branim. "Veš kaj, dala ti jih bom šest za dobro ceno: 10 eurov!" "Ne ne!" se spet branim "vzela bom samo enega, saj jih ne rabim šest." "No poglej, eden stane 7 eurov, jaz ti jih dam šest za 10, če nimaš denarja, boš drugič dala. Moje ime je Marina, ko boš naslednjič prišla po rože, pridi vedno k meni." Ob tem se brani denarja, skoraj na silo ji v roke potisnem tistih pet eurov, ki so mi še ostali. "Boš drugič dala, boš drugič dala." Cvetje je tako težko, da mi ga komaj uspe pritovoriti do stanovanja.
Popoldne preživim na balkonu, z rdečimi pomarančami odganjam mačka, na mizi pa imam rdeče rože gospe Marine, ki je od danes naprej ena izmed "mojih" branjevk.

7 komentarjev:

Marijan pravi ...

Ob branju Tvojega pisma se mi utrnejo tri misli.

Prodajalka rož nedvomno obvlada svoj posel in natančno ve, kako pridobiti novo stranko.

Gospa Marina pa je nedvomno tudi polna življenja in ljubi svoj poklic, verjetno je človek kar ne more ne imeti rad!

Tudi meni je obisk tržnice vsako sobotno dopoldne prešel v navado in seveda sem si našel "svoje" branjevke. Je pa zanimiv tale odnos med branjevko in stranko, nekako ne morem doumeti, kdo je čigav, ali sem jaz "njen" ali je ona "moja", kdo si je koga izbral. Podoben odnos sem doživljal, ko smo s sodelavci leta dolgo hodili na kavo v Market k Jožici. Gospa Jožica ni bila kakšna markantna oseba, vendar je imela topel in prijazen odnos do strank. Vedno nasmejana in dobre volje, kava je bila vedno enako dobra, najbolj zanimivo pa je bilo to, kako si je zapomnila želje strank. Ob 500 (petsto) skuhanih kavah na dan! Primer. Moj dober prijatelj je šel nekoč z mano na kavo, pa sva šla k Jožici, ker še nikdar ni bil tam. Naročil si je kavo s sladoledom in to čokoladnim. Pa mine pol leta in se slučajno spet srečava v mestu in greva na kavo. K Jožici. In gospa Jožica mene nič ne vpraša, kot ponavadi se samo pozdravimo, potem pa le reče, če bo kolega spet kavo s čokoladnim sladoledom. On gleda njo, gleda mene in nič mu ni jasno. "Ja, seveda, s čokoladnim sladoledom!" Tako je bilo takrat, zgodba z lokalom in Jožico pa se je kasneje končala v smislu sodobnega podjetništva. Lokal so po nekajletnem životarjenju prodali in zaprli, zaposlene pa odpustili. Več tukaj:

http://bor.czp-vecer.si/VECER2000_XP/2007/11/03/2007-11-03_STR-19-19_MX-01_IZD-01-02-03-04-05-06_PAG-MARIBOR.PDF

LP M.




P.S. ne znam ustvariti linka, spletni naslov je pa predolg za eno vrstico. :-) Per partes bi izgledal takole:
http://bor.czp-vecer.si/VECER2000_XP/
2007/11/03/2007-11-03_STR-19-19_MX-01_
IZD-01-02-03-04-05-06_PAG-MARIBOR.PDF

-onka pravi ...

Evo ga: link

-onka pravi ...

Marijan, tvoja zgodba me je spomnila na gospo Miro, ki je včasih, ko sem še zahajala v Kinoteko, stregla v lokalu Marilyn. Gospa Mira je vedno vedela kaj kdo pije, tudi če je nekdo enkrat zraven kave zaprosil za cimet, je gospa Mira le-tega naslednjič vprašala ali mu poleg kave prinese tudi cimet. Enkrat je prišla k mizi in rekla. "Takole se zmenimo: vi pridete noter in ko se zagledamo, drug drugemu pokimamo, kar pomeni da naročate to kar ponavadi." Od takrat dalje smo si vedno kimali in se ob tem drug drugemu prijazno nasmehnili. Kasneje so Kinoteko prenovili, pa nisem nikoli več zavila tjakaj - sem namreč človek nostalgije, pa še staro gardo so zamenjali desničarji... Ampak včasih ko grem tam mimo, si rečem da moram enkrat stopiti v lokal, da preverim, če gospa Mira še uraduje tamkaj.

Marijan pravi ...

Lepa izkušnja! Le pojdi čimprej in poglej, če je gospa Mira še tam. Meni se je namreč že nekajkrat zgodilo, da sem iz dneva v dan odlašal, potem pa pride dan, ko nekoga iz takšnega ali drugačnega razloga ni več. In se včasih eno lepo poznanstvo kar prekine in je izgubljeno za zmeraj, ostane le grenkoba v srcu!

Od dramatiziranja, nostalgije in desničarjev pa k lepšim stvarem: kljub temu, da si me samo nahranila z ribo, ne pa naučila loviti rib, hvala Ti! (za postavljen link) :-)

LP M.

-onka pravi ...

Marijan, tule je rib, kolikor jih hočeš!

Lili pravi ...

ful hvala za link, kako narediti link na komentarjih. drugače sem ti pa hotla povedat še to, da najbrž mire ni več v kinoteki, tam dela zdaj moja prijateljica, preko študenta, pa baje še en fant. ja pa saša fajn punca, tako da lahko še vedno greš na kavo.:-)

-onka pravi ...

Lili, hvala za informacijo! Morda je že čas, da po dolgem času spet stopim v Kinoteko! :-)