Prazniki

Ljudi slišim (in berem) jamrati glede praznikov. Vsi imajo preveč dela, posledično so razdražljivi, zato se često spričkajo. Gospodinje obvezno en dan prej vzamejo dopust, pa še vseeno jamrajo da so same za vse, potrebno je namreč presesati bajto, pomiti šipe, prepoditi pajke, zamesiti potico, skuhati meso in nevemkajševse. Nekaterim dela velik problem obpraznično druženje s sorodniki kateri jim niso povšeči; Hoditi morajo na obiske ali pa (kar je morda še huje) obiski pridejo k njim.
Najbolj hecno pri vsej stvari je to, da ljudje drug drugemu prinašajo jajca in pomaranče, te izmenjave se dogajajo v nedogled, tako da najbrž obstaja velika možnost, da po treh dneh dobiš nazaj svoje jajce in pomarančo, torej bi bilo vseeno če bi že v štartu obdržal vsak svojo gajbico pomaranč in pehar jajc - brez kakršnihkoli naporov bi bil končen rezultat isti.
V naši hiši je navada da se barva jajca, katerih pa kot brezverci nikoli ne nesemo v žegen. Včasih kateri od obiskov (ki ni sorodnik katerega ne želimo videti) v menjavo prinese kakšnega žegnanega, tako da potem tudi v naši hiši zaveje Kristusov duh. Ob nedeljah sledi tradicionalni velikonočni fruštek pri babici, ki pa, odkar dedija ni več, ni več to kar je bil, a tradicijo je vseeno potrebno negovati.
Mene tozadevno prazniki ne frustrirajo. Mirno sedim v svoji duplini, lasišče imam pomazano z nečim na čigar škatlici je pisalo blond (upam da produkt ne bo modre barve!), po monitorju pa razporejam postelje, omare, kavče, regale, sekrete in umivalnike - ob tem si govorim, da nič ni nemogoče. Tega sem se navadila od bivše sodelavke M. M., čeprav tegale po vsej verjetnosti ne bereš, hvala za moto, kateri mi pri vsakdanjem delu pride še kako prav!