Odštevam

_

_Za božično-novoletno darilo sem si podarila meglo. Samo še trikrat grem spat...

Slikca sposojena od tule.

Voščilo

_

_

Lepo preživite praznike!

V prihajajočem letu pa bodite čimbolj nahumorjeni, kreativni, zadovoljni, zdravi, zaljubljeni, predvsem pa nikomur ne dovolite da vam hodi po prstih!

_

Zlovoljna

_

No takole je to, ko se človek preveč veseli prostih pred+post+prazničnih dni. Ko ti en dan preden naj bi zaključil svoje letošnje službene obveznosti delodajalec zabiča, naj ti ob tako globokem kašlju niti na misel ne pride, da bi se naslednji dan prikazal na delovnem mestu, ti preostane le še to, da se uležeš v posteljo in nato naslednje dva dni resignirano strmiš v strop, namesto radosti predprazničnega Dunaja okušaš radosti pitja raznoraznih čajnih zvarkov in namesto veselja gojiš cinizem. Ugotovila sem, da je en dan bolščanja v televizijski ekran zame več kot dovolj - najboljše od vsega so kljub vsemu otroške nadaljevanke in filmi, vse ostalo je za bruhat slabo! Danes (tretji dan) sem se celo pustila zvabiti na sprehod v gozd - take vrste sprehod, da se pelješ z avtom - da ne bo pomote. Je pasalo vseeno.

Zdaj grem pečt piškote, morda z njimi celo koga razveselim!

Nostalgično

_

Karmen, slikano posebno zate! Ena izmed meni trenutno najlepših izložb. Ko so bili Miklavž, Dedek Mraz in Božiček še mladi, so kupovali takele igrače in bonbone ter piškote v takihle škatlah...

Fotografija nastala: pred izložbo antike na trubarjevi.

Prekleti kadilci!

Tole bo ena na račun kadilcev iz ust kadilke, ki od včeraj naprej deli mnenje z nekadilci. Nisem si mislila da bom tole kdaj napisala...

Odkar je v lokalih prepovedano kajenje niti ne trpim kaj preveč. Če je opcija sedim zunaj, če je ni sedim notri in pozabim na čik. Malo zoprno je kadar gre človek na žur do jutranjih ur, ker cigareti in alkohol fino plešejo z roko v roki, a kaj češ, človek pač nikoli ne more imeti vsega.

Pa sta me včeraj vražji par odvlekla v nek prostor, ki ima (ne boste verjeli) štiri stene in strop in v tistem prostoru se je kadilo da je bilo veselje. Se usedem, veselo prižgem prvi čik, zraven lokam pivo, prižgem drugi čik, pa nato še tretjega in tako naprej, ampak jih niti bilo tako zelo veliko. Po približno treh urah so me začele peči oči in prav zavoljo tega sem si želela čimprej domov. Pa ne samo zaradi pekočih oči, temveč tudi zaradi smradu za katerega se mi je zdelo da leze v vsako od mojih kožnih por. Ob prihodu domov na balkon odvržem cunje katerih se ne pere za vsak drek (beri: bundo), ostalo pa nemudoma roma v koš za umazano perilo. Nato pa se mi danes dogodi, da medtem ko v trgovini plačujem, zavoham da nekaj neznansko smrdi in še v isti sapi ugotovim, da je vir smradu pravzaprav moja torbica! Ko me je popoldan na Valejinem blogu Hirkani pobarala češ, kako je bilo včeraj na pivu, je bil moj komentar: "Bilo je zanimivo, ampak torbica mi še danes smrdi!"

Da ne omenjam da sem (po dveh pivih in pol!!) danes zjutraj imela mačka - najbrž tudi zaradi pasivnega kajenja, tako da sem se zjutraj v službo privlekla s polovično brzino in s tako brzino tudi "delovala" tekom dneva.

Od danes naprej sem načeloma proti kajenju v zaprtem prostoru - razen če ni prostor primerno prisilno prezračevan. Obenem pa menim, da bi morala biti gostincem vseeno dana pravica, da se odločijo za kadilski ali nekadilski lokal, kadilski seveda pod pogojem, da je smrdljiv zrak primerno odsesan.

Ponaredek!!

_

Očitno je včerajšnji post sprožil apetite po še več jelenčkih v izložbah. No, tale je prav gotovo postavljen "s konceptom", ampak morate priznati da ni pol toliko lep kot njegov gejevski brat!

Dekor ob katerem se oko vzradosti...

_Ljubljana je letos še posebej radodarno okrašena. Ko človek zvečer zavije od mestne hiše proti prešercu, je od vsepovsod slišati radostne vzklike in škljocanje fotoaparatov, ki v svoje objektive lovijo spermije in raznorazne nebesne svode. Piko na i pa urbanemu decemberskemu okrasju dajo umetelno okrašene izložbe in posredno tudi razstavljeni produkti v le-teh (glej spodnjo fotografijo!). In tako se je danes budno kameleonsko oko vzradostilo ob pogledu na simpatičnega jelenčka, ki je z rahlo okrvavljenim gobčkom s svojimi steklenimi očesci izza izložbe neke pekarne strmel v mimoidoče. Morate priznati da je (če odmislimo okrvavljen gobček) res čeden! Če bi ga v velikosti šestnajstih metrov postavili na sredi prešerca, bi prav gotovo presegel lepoto diha jemajoče boksarske boginje Snežke. Verjamem, da si marsikdo izmed vas želi posedovati takle nadvse ljubek in očesu prijeten dekor. Predstavljajte si, kako lepo bi jelenček na božični večer nalegal poleg kamina, v katerem bi tiho prasketala brezova polena, pred kaminom bi bila pogrnjena bela preproga, na preprogi pa dekle v negližeju iz spodnje fotografije (sicer nisem prepričana ali se dotična zadeva res imenuje negliže, ker se na negližeje ne spoznam kaj prida), ki moškemu s katerim deli posteljo (ali pa je tudi ne deli, to na tem mestu ni tako zelo pomembno) nežno zašepeta v uho: "Dragi, bodi moj jelenček!"

Oh ta romantični december!

Včasih se ne prepoznam

_

Človek je kot hiša. Opeke, ki so položene na temelje in zaprte s streho. Na začetku brez fasade in vsebine, tiste vsebine ki se potem sčasoma nabere v njej. Te vsebine je vedno več in vedno bolj raznolika je, nabasana po vseh kotih, tako da sčasoma za nekatere od predmetov pozabiš kje so, pa se potem zgodi da jih kdaj pa kdaj spet najdeš in privlečeš na plano - nekatere od njih je ob redni inventuri potrebno zabrisati proč, ker drugače pač ne gre. Potrebno je biti kolikor toliko selektiven, ker se v nasprotnem primeru lahko kaj hitro dogodi, da stene pod težo vsebine začno pokati. Hiša ima izolacijo in bolj kot je le-ta debela, bolj prijetneje je v hiši kadar hoče vanjo zaglodati potuhnjen mraz. Za razliko od tiste ki obdaja hišo, se ta ki obdaja človeka z leti vedno bolj in bolj debeli. Ujeti smo nekam na toplo, kjer kupčkamo vsebino, jo občasno razstavljamo na prafaktorje, sem ter tja odpremo okno, malo prezračimo in obenem določene fragmente odvržemo na plano. Potem si skuhamo čaj, usedemo se v udoben naslonjač in si sami pri sebi rečemo: "Kako lepo pospravljeno imam danes!" Škoda ker v tv reklamah ne oglašujejo praška za vsakodnevno mentalno higieno. Upam si trditi, da bi omenjeni prašek razprodali še preden bi se pojavil na policah!

"Sem to res jaz?" je rekla A, ko je izvedela, da je njena mama na smrt bolna in da je njeno življenje limitirano na mogoče leto dni in še kak dan več, če bo šlo po sreči - če je to sploh sreča. "Sem to res jaz, ko ob njeni diagnozi pomislim: ja bolna je in umrla bo in ob tem ne čutim ničesar." "Ti nisi taka" ji rečem. "Veš, ne prepoznam se." odvrne. "I-ju sem povedala za svoje misli, pa je rekel, da bo vse to enkrat prišlo za menoj, da se bom lepega dne peljala skozi mesto in bo nekaj v meni eksplodiralo in se bom zjokala." "Morda." odvrnem in ob tem ne vem kaj naj si mislim.

Pa kaj si nismo vsi malo podobni?! Kako me gane, ko na cesti vidim povoženo žival, pa brezdomca, ki spi pod toplimi izpuhi prezračevalnega sistema trgovine, se zjočem ob dobri knjigi ali filmu, medtem pa včasih pozabljam na ljudi ki so mi blizu in me potrebujejo, jaz pa za njih nimam ne časa ne energije. Je to zato, ker sama v obdobjih kadar mi je res hudo ne računam na nikogar in nikogar ne obremenjujem s svojimi problemi?! Je to zato, ker se je moja izolacija tako zelo odebelila? Je postala predebela, da bi me skozi njo zadela bucika iz "zunanjega sveta"?!

Ne prepoznam se, ko na ulici srečam osebo, ki mi je nekoč, kljub temu da živiva in sva že takrat živeli v vzporednih svetovih, pomenila zelo veliko, prijateljico s katero sva zaradi bizarnega naključja in vpletenosti tretje osebe pred časom prekinili stike, pa jo mrtvo hladno pozdravim in povsem mirno odbrzim naprej - pa ne tako, kot na videz "mrtvo hladno" pozdraviš nekoga, ki ti je nekoč nekaj pomenil, pa te ob tem v predelu prsnega koša nekaj čudno zbode in s tem opomni, da srce ni le kos mesa. Ne, v tem primeru mrtvo hladno pomeni dobesedno mrtvo hladno. In potem še nekaj dni premišljujem: "Sem to res jaz? Ne prepoznam se", kljub temu, da vem, da sem se v izolacijski plašč odela zato, ker sem to osebo prizadela, pa tudi zato, ker si je taista oseba na svojo kožo nadela sloj, ki je neprimerno debelejši od mojega, v njegovem varnem zavetju pa pestuje zgodbo kakršno je želela slišati. Ta oseba verjame zgolj v smer enostranskega dialoga - v tem primeru torej monologa. Ko človek zapre svoja okna in vrata, mu preostane samo še monolog...

Moja vrata so načeloma vedno odprta. Kar se pa izolacije tiče, se pa včasih sprašujem naslednje: le kako dolga bi morala biti tista bucika, ki bi se me bila sploh še sposobna dotakniti?

Kosilnica v pisarni

Da, točno tako kot piše v naslovu - ne boste verjeli, ampak v naši pisarni - točneje v sejni sobi (ki je ena taka zelo zelo mini soba, v kateri se nahajajo en regal s policami, ena omara, miza in štirje stoli) imamo kosilnico! Zakaj bi človek v sejni sobi, pa še decembra (če je mesec na tem mestu sploh še relevanten podatek?!), imel spravljeno kosilnico?! Odgovor na vprašanje je še bolj butast kot vprašanje samo. Ne boste verjeli, ampak kosilnico imamo v sejni sobi zato, da je nebi ukradel dimnikar! Kdor ne verjame, naj izvoli prebrati še enkrat!

Na tem mestu je potrebna razlaga: Te dni nas bo obiskal dimnikar. Ker se dostop do dimnika, v katerega bo dimnikar vtaknil svojo firbčno betico, nahaja v prostoru, v katerem ima naša najemodajalka spravljeno kosilnico, je bila le-ta (najemodajalka, ne pa kosilnica) v velikih skrbeh ali naj nam sploh zaupa ključ od dotičnega prostora ali pač ne, saj obstaja možnost, da dimnikar pobaše kosilnico. No, ta problem smo rešili, zato se kosilnica trenutno nahaja v naših službenih prostorih - varno spravljena tako pred dimnikarjevimi črnimi tatinskimi kremplji, kot tudi pred našimi obiskovalci - najbrž ni potrebno posebej razlagati zakaj: kdo od vas pa bi si želel svojim strankam razlagati o tem, da dimnikarji kradejo kosilnice?! Ne vem no, ampak še nikoli nisem videla nobenega dimnikarja, ki bi pod roko nosil kosilnico. Je morda kdo od vas že kdaj slišal, da pri njih obstaja ustaljena praksa, da ob obisku dimnika sunejo tudi kosilnico?! Ker če je to res, potem se v bodoče ob dimnikarjevih obiskih ne bom grabila za gumb, temveč bom raje zagrabila za kosilnico!

5 neprijetnih človeških

Našla pri Pozicionirani.

1. Daleč najbolj neprijetni so mi lažnivci in hinavci.
2. Sledijo jim važiči.
3. Tudi dolgočasneži niso posebno prijetni, ampak so še vedno boljši od zgoraj omenjenih.

Vse ostalo lahko nekako toleriram!

Aja, motijo me ljudje, ki po pločnikih hodijo prepočasi (sem niso vključeni starejši ljudje, da ne bo pomote). Iritirajo me ljudje, ki se po svetu vlečejo "kot megle". Ampak to ne spada v zgoraj omenjeno kategorijo petih naj-neprijetnejših (ker se jih še vseeno da tolerirati). Bi pa včasih kakšnemu počasnežu malo podkurila pod nogami. Posebno me motijo tisti, ki z ogromnimi nakupovalnimi vozički zasanjano tavajo po trgovinah. Brrr!!

Požrtija

Danes smo se s sodelavci po službeni dolžnosti udeležili otvoritve novega - povečanega - trgovskega centra. No, vse je enkrat prvič in zame je bilo danes prvič, ker ponavadi na take pasje procesije ne hodim. Kaj si bom najbolj zapomnila? Ničesar drugega kot gručo "sestradanih" ljudi (recimo da jih je bilo tam okrog 30 - v sklopu enega lokala, ne celega centra, da ne bo pomote), ki so široko razprtih oči in z jeziki do tal (kot psi, ki čakajo na kosti) stali pred natakarjem, ki urno vrtel nož in z velike posušene prašičeve noge rezal koščke, katere je nato polagal v njihove roke. "Jej saj je zastonj! Jej, pa četudi potem bruhaš!"