Včasih in danes

h

Gospo Bernardo Jeklin so enkrat v nekem intervjuju vprašali, v čem se ji zdi bistvena razlika med včasih in danes. In gospa je odgovorila, da se ji bistvena razlika zdi v tem, da je včasih nove čevlje postavila zraven postelje in jih nato še cel teden z veseljem ogledovala, danes pa kupi več parov naenkrat, vrečko z nakupljenimi čevlji pa postavi v kot in nanjo pozabi.
Enkrat se mi je prijateljica potožila, da si čustveno praznino zafila s kupovanjem instant cunjic, ki jih po prihodu domov flikne v najbližji kot, nato pa jih po nekaj dneh nerazpakirane zopet najde. "The thrill is gone" bi rekla BB King in Tracy Chapman...
Zgodbe o mojih odisejadah povezanih s škrpeti se ponavljajo kot stare plošče. Ampak tale zgodba ima srečen konec. Še obstajajo ljubezni na prvi pogled. Zgodilo se je prejšnji teden med hudim nalivom, ko sem vsa premočena hitela po trubarjevi. Kar posrkalo me je v notranjost trgovine - sklenila sem kupiti neke čevlje za vsak dan: take, ki se že na prvi pogled ne trudijo biti lepi, še manj pa všečni, vzljubimo jih prav zaradi njihove, skoraj bi reki, grdote. Moja mati je enkrat kupila nekaj podobnega, pa jih je fotr označil z besedo "tružni", kakor bi nemara označil tudi tole mojo pridobitev. In zraven "tružnih" so stali tejle štiklci s fotke in čakali, da nekdo pride mimo in jih pograbi. Ampak potrebovala sem nekaj "za vsak dan" in "tružni" so bili kot nalašč za to. Vendar nisem mogla mimo tega, da nebi poskusila še štiklov, ki pa jih načeloma ne kupujem, saj jih nisem vajena in ponavadi nato vsa žuljava in krevljasta prav nedamsko krevsam naokoli. Ampak ko sem jih imela enkrat na nogi, je bilo konec. Za vse prestane muke - ko sem celo leto divjala okrog in iskala nekaj, kar bi sedlo na mojo razvajeno nogo in bilo poleg tega še všečno mojemu razvajenemu okusu - sem si sklenila poplačati z nakupom dveh parov naenkrat. Z mislijo, da bodo eni za nosit, uni ta drugi pa za gledat, če ne drugega (glede na mojo razvajeno šapo ni dvakrat za rečt da ne bo tako).
Zdaj stojijo poleg postelje in bolj kot jih gledam, bolj so mi všeč. Ne, ni vedno tako, da nove stvari fliknemo v kot in nanje pozabimo. Še vedno se zgodi, da jih postavimo poleg postelje in se jih po nedolžno otroško veselimo!