Na računalnike se ne spoznam kaj prida, čeprav si iz oči v oči zremo po več kot osem ur na dan. Znam copy/paste in milijon tistih programov, ki pritičejo mojemu delu, ostalo pa me ne zanima kaj dosti. Dokler dela dela, ko ne dela več, pokličem kakšno od svojih žrtev - računalniških mojstrov in po navodilu poklikam vse kar je treba, da potem spet dela.
Moja stara kripa je tako zabasana, da se niti spodobnega programa ne da več gor inštalirat. Zato sem iskala žrtev, ki bi vse kar je noter nabasano vrgla dol in na novo nabasala gor vse potrebno. In večina mojstrov je rekla, da se jim s takimi starimi kripami pač ne da več ukvarjati. Seveda bi si kupila en spodoben prenosnik, a tak, ki pritiče mojim potrebam je zame trenutno malček predrag, kakšnih jajc pa nebi kupovala - kaj naj potem počnem z dvojimi jajci?!
Tako sem pred dnevi fehtala znanca, ki se je pri meni oglasil zato, da je petkrat kliknil in je internet spet delal, če bi malo pošaril po drobovju mojega kompjutra. "Ni govora!" je bil njegov odgovor. "Glej, takole bova naredila: Jaz ti bom naročil eno tako majhno škatlico, ki jo boš postavila zraven kompjutra in delal bo ko šus. Pošlji mi seznam svojih želja (beri: katere programe bi želela imeti inštalirane), jaz pa ti bom naročil želeno. Potem me boš peljala na kosilo. Ali pa ne, v kino me boš peljala!" "Ok, deal!"
Danes me kliče in pove, da mi je zrihtal eno majhno luškano škatlico, samo povedati moram kakšne barve naj bi bil ta međik box. "Srebrn!" Lična majhna srebrna škatlica bo krasno nalegala zraven mojega orumenelega sfukanega kompjutra. "A ti boš meni dal to škatlico in vse kar bo gor, bo koj ko bom zadevo priklopila delalo?!" naivno vprašam. "Seveda!" odvrne. "It's međik!"
Veselim se majhne srebrne škatlice, veselim se, da bodo stvari spet korektno delale in veselim se, da mi ne bo treba sproti pucati in da bom v škatlico lahko nabasala kar mi bo srce poželelo!
Sreča je v majhnih stvareh! ;-)
Ni komentarjev:
Objavite komentar