Čičerika mix

h

Jed je pravzaprav izpeljanka iz enega indijskega recepta, katerega sem pobrala ne spomnim se več kje. Takle mix si naredim za kosilce, kar ostane, pa naslednji dan vzamem s sabo za malico. Osnovni recept je sila preprost: na prepraženo čebulo fliknete paradižnik in indijske začimbe (predvsem veliko currya), v vse to pa kuhano čičeriko. Lahko kupite čičo v pločevinki, ali pa jo skuhate sami - v tem primeru jo je potrebno vsaj pol dneva prej namočiti. Kuhate jo cca. pol ure.
Moja priredba recepta pa je takale: na olju popražite na kocke narezano gomoljno zeleno, bučke in paradižnik, dodate indijske začimbe, na vse to pa fliknete čičeriko. Posebej popečete na kocke narezan tofu, ki ga zalijete s svetlo sojino omako. Tofujeve kocke potresete čez čičeriko.
Na koncu naj izdam, da nisem taka gurmanska svetnica, kot si verjetno predstavljate. Danes se namreč ukvarjam z mislijo kakšnega okusa neki bi bili špageti z nutello...

Lep dan

Kakšen dan! Že drugič v moji kratki službeni karieri se mi je zgodilo da sem zaspala! Sicer pri nas ni zacementirano kdaj naj bi se človek prikazal na delovnem mestu, naj bi se pa to vsekakor zgodilo tam nekje med osmo in deveto. Ponavadi prihajam ob osmih, to pa zato, da jo ob štirih lahko kaj hitro ucvrem. In danes sem oči odprla, ko je ura kazala dvajset čez osem. Nekako mi je celo uspelo, da sem točno ob deveti in deset minut zasedla službeno mi mesto! Nato pa me je doletelo tisto kar najbolj sovražim: prenašanje sličic iz programa v program: cel dan. Od vseh pln psd jpg ai in indd, resolucij in dimenzij se mi je že kar mešalo v glavi. Zapovrh vsega je računalnik javljal da je "virtual memory low" in tudi obnašal se je v stilu "enkrat danes enkrat jutri". Za povrh vsega me med vsem tistim prenašanjem sličic s čudnimi končnicami, oseba, ki sedi poleg mene gnjavi, da sem mu za osebno tajnico in tipkarico (ker on pač ne zna slovensko - ja kaj, naj se pa nauči), sam pa me za zahvalo že tretji dan posiljuje s Tulijom Iglesiasom (ne vem kaj je huje Tulio ali Robbie Williams). Da ne rečem, da me medtem ko se sklanjam proti računalniku našega dj-ja skoraj pobere zavoljo postanega vonja po česnu, ki ga le-ta oddaja. Za povrh vsega se vsako jutro polije še z enormnimi količinami parfuma. Pa bog ne daj da bi človek vrata odprl, ker potem bi od mraza vse pobralo. A zadušimo se pa lahko?! Vsa tečna se od tam poberem točno ob peti in deset minut.
Takole na poti domov premišljujem o polnozrnatih kruhkih za tolst, katere potem neuspešno iščem v treh trgovinah zapored in na koncu dobim v četrti. Čakam v vrsti... čakam... čakam. Pridem domov... čakam da se bo računalnik nakonektal na internet. Po desetih minutah me mine potrpljenje in ga od silnega navala jeze skoraj vržem skozi okno, vendar se pravočasno spomnim da to nebi bilo dobro, ker dotična zadeva sploh ni moja, zato hudiča raje reštartam. Za povrh vsega je pa zdajle še deževati začelo. Optimist sem, ker mislim da se bom na današnjem koncertu imela fino. Mogoče pa vendar... Komaj čakam da se poberem odtod, nekje spijem flašo pira in prižgem čik!

Včasih in danes

h

Gospo Bernardo Jeklin so enkrat v nekem intervjuju vprašali, v čem se ji zdi bistvena razlika med včasih in danes. In gospa je odgovorila, da se ji bistvena razlika zdi v tem, da je včasih nove čevlje postavila zraven postelje in jih nato še cel teden z veseljem ogledovala, danes pa kupi več parov naenkrat, vrečko z nakupljenimi čevlji pa postavi v kot in nanjo pozabi.
Enkrat se mi je prijateljica potožila, da si čustveno praznino zafila s kupovanjem instant cunjic, ki jih po prihodu domov flikne v najbližji kot, nato pa jih po nekaj dneh nerazpakirane zopet najde. "The thrill is gone" bi rekla BB King in Tracy Chapman...
Zgodbe o mojih odisejadah povezanih s škrpeti se ponavljajo kot stare plošče. Ampak tale zgodba ima srečen konec. Še obstajajo ljubezni na prvi pogled. Zgodilo se je prejšnji teden med hudim nalivom, ko sem vsa premočena hitela po trubarjevi. Kar posrkalo me je v notranjost trgovine - sklenila sem kupiti neke čevlje za vsak dan: take, ki se že na prvi pogled ne trudijo biti lepi, še manj pa všečni, vzljubimo jih prav zaradi njihove, skoraj bi reki, grdote. Moja mati je enkrat kupila nekaj podobnega, pa jih je fotr označil z besedo "tružni", kakor bi nemara označil tudi tole mojo pridobitev. In zraven "tružnih" so stali tejle štiklci s fotke in čakali, da nekdo pride mimo in jih pograbi. Ampak potrebovala sem nekaj "za vsak dan" in "tružni" so bili kot nalašč za to. Vendar nisem mogla mimo tega, da nebi poskusila še štiklov, ki pa jih načeloma ne kupujem, saj jih nisem vajena in ponavadi nato vsa žuljava in krevljasta prav nedamsko krevsam naokoli. Ampak ko sem jih imela enkrat na nogi, je bilo konec. Za vse prestane muke - ko sem celo leto divjala okrog in iskala nekaj, kar bi sedlo na mojo razvajeno nogo in bilo poleg tega še všečno mojemu razvajenemu okusu - sem si sklenila poplačati z nakupom dveh parov naenkrat. Z mislijo, da bodo eni za nosit, uni ta drugi pa za gledat, če ne drugega (glede na mojo razvajeno šapo ni dvakrat za rečt da ne bo tako).
Zdaj stojijo poleg postelje in bolj kot jih gledam, bolj so mi všeč. Ne, ni vedno tako, da nove stvari fliknemo v kot in nanje pozabimo. Še vedno se zgodi, da jih postavimo poleg postelje in se jih po nedolžno otroško veselimo!

Pika na i

h

Tale ne preveč posrečena fotka je nastala prejšnji teden kot posledica moje fascinacije nad odrom pri Kavarni pločnik. Celo poletje sem v mimohodu občudovala njihov krasen barski pult iz Kerrocka, tale domiselno urejen oder pa je samo še pika na i. Ne, nočem vedeti kakšen kofe strežejo na pločniku...

Prismoda

Našla sem blog, ob katerega vsebini sem se tako neizmerno zabavala, da mi je ob branju uspelo dišečo basmati rižoto spremeniti v prismodo z vonjem po pečeni koruzi. Jedro jedi sem sicer uspela pravočasno rešiti, vendar je bila zategadelj porcija bolj švohistična.
Jackie, tale post prosim vzemi kot kompliment tvojemu pisanju!

Kavarniški snob

K

Klele se je avtor pred časom razpisovali o kofetu. Na napisano sem imela namen podati komentar, saj se je med komentatorji razvila burna debata, a sem se odločila, da bomo kar tukaj spet eno rekli o kofetu. Smo pred časom že govorili na to temo, a nič ne de...
Večkrat sem že povedala, da nisem kakšen strasten kofetar. Brez kofeta bi lahko čisto mirno in zadovoljno živela do konca svojih dni, a to še ne pomeni da kave ne pijem. Pijem jo enkrat na dan - ponavadi v družbi sodelavcev. Doma je že nekaj časa ne kuham več.
Vsak dan visimo v enem in istem kafiču, v katerem smo postali skoraj inventar. Predvsem jaz, ker v istem kafiču včasih pristanem tudi sredi noči in tam tolčem viskije (moj sov(r)iskač je nedavno tega ugotovil, da se ga človek z viskijem elegantno napije, sama dodajam, da je temu res tako). Na vrtu "zijalnice" kjer ponavadi kafetkamo je vedno senca. In ker imamo v službenih prostorih mrzlo, smo se pred nekaj dnevi želeli malo pomrtinčkati in zavili tja nekam na Igriško, ne vem kako se reče lokalu - če ima tak zanikrn pajzl sploh kakšno ime?! K mizi se privleče mozoljast zelenec in izdahne nekakšen: "Aaaa?!" Poleg tega je še nemarno žvečil. Če v rokah nebi držal pladnja, bi si človek utegnil misliti, da gre za retardiranca, ki je pobegnil z zaprtega oddelka ustanove "saj veste katere". Da ne govorim o tem, da je trajalo pol ure, da je pritovoril tiste kafete... Da bi mu človek vrat zavil! O okusu kafeta itak nebi, ker v Ljubljani pač ne obstaja pajzelj, kjer bi to dišečo rjavo brozgo znali korektno pripraviti... Ok, v Caffetinu morda, vendar tega ne morem z gotovostjo trditi, ker se tja še nisem uspela posesti. Ampak se mi zdi, da ga najbrž znajo, ker vedno kadar grem tam mimo zelo lepo diši.
No, da se vrnem tja, kjer kofe strežejo z bebavim izrazom na obrazu: Naslednji dan smo si spet zaželeli posedanja na soncu, vendar smo raje zavili v bližnjo vegi restavracijo na slice pizze. Nikomur od nas namreč ni bila ljuba misel da bi šel spet tja, dasiravno je kava cenejša kot v "zijalnici", pa še osončenje je tam mnogo boljše...
Res je, pri naših natakarjih ni olike. Po večini te tikajo, skoraj nikjer h kofetu ne prinesejo vode, tudi če jo naročiš, jih moraš včasih večkrat opomniti, da bi poleg kofeta želel imeti tudi vodo - kar je samo po sebi umevno - da se voda streže zraven, ampak očitno mislijo, da jim tega pač ni treba vedeti, ker jim je odveč pomivati kozarce. Kava je pošastno draga, v primerjavi s tem kaj dobiš. Ja, ponavadi dobiš kislo brozgo.
Da ne omenim, da se včasih kakšne skodelice drži masten odtis ustnic. Zgodi se redko, a vendarle. Če se mi to zgodi, postanem zelo zoprna: ker, če plačam neko uslugo, želim da je le-ta opravljena korektno, torej želim, da je pijača postrežena tako kot je treba, ter da je kafetarski inventar brezhiben in miza čista. Zaradi tega med znanci veljam za tečko: veljam za nekoga, "ki se usaja za vsak drek" - za neke vrste snoba. In se bom še naprej usajala "za vsak drek". Kot sem že rekla, se usajam tudi takrat, ko miza ni čista. Najprej naročim in počakam, da mi prinesejo naročeno, nato pa natakarja lepo poprosim, če lahko pobriše mizo - v tem vrstnem redu zato, da mi kakšen od njih nebi pljunil v kafe - človek mora biti previden, kadar ima opravka z natakarji...

V rodnem mi mestu - Kamniku imamo nek pajzelj, o katerega interierju na tem mestu nebi izgubljala besed (da, pri kofetu je tudi interier zelo pomemben - zame zadnje čase sicer malo manj, ker se s kofetom nalivam zunaj, a vseeno...). Lastnica tega pajzlja je svoja leta živela in stregla v Švici. Malo posebna je ta gospa. Kljub temu, da je interier grozljiv, da je lastnica hecna, ter da pripravljajo kafe, ki bi ga na spisku dobrih kofetov človek uvrstil tja nekam proti koncu druge polovice spiska, vseeno svetujem, da se ob priliki oglasite pri njih. De Cecco se reče lokalu (vzporedna zgodba: Preden je šla gospa v Švico se je sicer pisala Golob, po prihodu nazaj pa DeCecco, a o tem se ne govori na glas). Zdaj se boste najbrž vprašali, zakaj za hudiča bi človek hodil v lokal, ki je očesu neprijeten, lastnica je malo hecna, pa še dobrega kofeta ne premorejo. Odgovor je preprost: Ker ga gospa zna postreči. Kavo boste dobili postreženo na (dizajnersko sicer ne preveč posrečenemu) pladenjčku, pod skodelico bo papirnati podkladek, zraven kave pa kozarec vode, četudi ga niste naročili. Tako delajo v Švici. Tudi pivo vam gospa postreže tako kot je treba: ob tem ko na mizo postavi steklenico, jo obrne tako, da je etiketa obrnjena proti vam. Pod steklenico dobite tudi podkladek. Vam rečem, če pridete v Kamnik, se morate obvezno oglasiti "pri Tončki".

Po vsem napisanem bom zaključila takole: rada sem lepo in dobro postrežena in za svoj denar vedno želim dobiti to kar mi pripada. Kisle obraze in kisel kofe naj pa gostinci obdržijo zase!

Poznonočni pripis: Pogled z druge strani šanka najdete pri Striti.

Ironično

...Ko greš na slice pizze v vegi restavracijo (ne, nisem vegetarjanka, zakaj sprašujete?) in poskušaš nadležno oso, ki se hoče polastiti grižljaja, potolči s časopisom, ki je na mizi - časopis pa se imenuje "Osvobodite živali" ali nekaj podobnega - saj smo vendar v vegi restavraciji!! Osa je sicer za las ušla bridkemu koncu, ampak bi bila, v kolikor nebi pravočasno odletela stran, do smrti potolčena prav z dotičnim časopisom. Zdaj lahko samo še čakam, da se nad temle postom začnejo usajat kakšni nasilni varuhi živali... No ja, še pes ima rad mir pri jedi. Človek tudi.

Treskanje

Zunaj treska, jaz pa počnem tisto, česar se ne sme: sedim na postelji in jem kosilo ( mhm, večerja je v bistvu) in obenem brskam po kompjutru. Človek naj bi jedel v miru, da hrana lepo počasi zdrkne v želodček... Ampak prav to zame pomeni "v miru" - da zraven brskam po netu, berem ali počnem karkoli že. Hranjenje je obred - ampak zame samo kadar jem v družbi. Kadar jem sama se dolgočasim, zato zraven vedno počnem še taužnt reči. Aja, kaj sem sploh hotela povedat: zunaj grmi in treska. No in včasih so nas učili, da je, kadar grmi in treska, potrebno izključiti televizor in računalnik. Televizorja tukaj, kjer se trenutno nahajam ni, torej mi ga ni potrebno izključiti. Pri računalniku pa nastane problem: ali lahko trešči, če imaš net na wireless?! Evo, pri takih stvareh se meni pamet neha...

Moja babi je frajerka!

Babi je pri 79-ih letih dobila svoje prve adidaske! Take za pozimi, podložene z mucko, in z "izrastki" na podplatih, da ji ne bo drselo.
In pri 79-ih je prvič gledala košarko. "Kaj si pa gledala včeraj po televiziji?" "Tekmo!" "Kakšno tekmo? Nisi gledala oddaje "Na zdravje?" "Ne. Me je zanimalo za kaj se gre, ko so vsi toliko okrog te tekme govoril. Veš, potem sem pa začela gledati in me je noter potegnilo in nisem mogla nehati. Vsakič ko so naši dali koš sem bila tako vesela! Potem sem šla spat, da nebi ob spanje prišla, ampak sem, preden sem zaspala prižgala radio, da sem slišala rezultat. Sem bila tako jezna, ker naši niso zmagali! Pa toliko košev so dali! Ti povem, krvavo zaslužijo tisti denar!"

Ob tem sem se spomnila, kako sta včasih z dedijem gledala boks - naš dedi je namreč oboževal boks. Izbrala sta si vsak svojega tekmovalca - babi ponavadi kakšnega kremežljavega in nebogljenega, dedi pa tistega drugega, ki je bil "bolj pri sebi" in potem sta navijala vsak za svojega. Babi je ponavadi takole pripovedovala povzetek igre: "Moj je bil tak manjši in suh v rdečih hlačah, dedijev pa velik črnc v modrih hlačah. Veš kako je bil moj ubogi, tisti v modrih hlačah ga je tako premlatil!" V glavnem: dedi je gledal zaradi igre same, babi pa zato, da si je vedno izbrala nekoga, da se ji je smilil... Take so pač babice - babičaste. In moja babica je najbolj babičasta babica na svetu!

Kontrast

K

(Iz)kup(i)ček

Takle (iz)kup(i)ček si pridelate, če nekaj mesecev ne odpirate pošte. Pošta nikoli ne pomeni ničesar dobrega (razen kadar vam vrnejo rezervacijo od Vzajemne, ampak na to vas itak opozorijo mediji), zato je kljub temu, da me ob vsaki vrnitvi domov čaka lično zložena na kupčku, ne odpiram. Tisti, ki pošiljajo pošto, od mene vedno nekaj pričakujejo ali pa mi sporočajo to kar itak že vem - stanje na računu recimo. Zdajle moram plačati položnico, da mi jutri ne odklopijo telefona. Nič ne profitiraš, če ne odpiraš pošte - navsezadnje imaš veliko dela že s tem, da iz (iz)kup(i)čka potegneš tapravo ...

Računalniške

Na računalnike se ne spoznam kaj prida, čeprav si iz oči v oči zremo po več kot osem ur na dan. Znam copy/paste in milijon tistih programov, ki pritičejo mojemu delu, ostalo pa me ne zanima kaj dosti. Dokler dela dela, ko ne dela več, pokličem kakšno od svojih žrtev - računalniških mojstrov in po navodilu poklikam vse kar je treba, da potem spet dela.

Moja stara kripa je tako zabasana, da se niti spodobnega programa ne da več gor inštalirat. Zato sem iskala žrtev, ki bi vse kar je noter nabasano vrgla dol in na novo nabasala gor vse potrebno. In večina mojstrov je rekla, da se jim s takimi starimi kripami pač ne da več ukvarjati. Seveda bi si kupila en spodoben prenosnik, a tak, ki pritiče mojim potrebam je zame trenutno malček predrag, kakšnih jajc pa nebi kupovala - kaj naj potem počnem z dvojimi jajci?!

Tako sem pred dnevi fehtala znanca, ki se je pri meni oglasil zato, da je petkrat kliknil in je internet spet delal, če bi malo pošaril po drobovju mojega kompjutra. "Ni govora!" je bil njegov odgovor. "Glej, takole bova naredila: Jaz ti bom naročil eno tako majhno škatlico, ki jo boš postavila zraven kompjutra in delal bo ko šus. Pošlji mi seznam svojih želja (beri: katere programe bi želela imeti inštalirane), jaz pa ti bom naročil želeno. Potem me boš peljala na kosilo. Ali pa ne, v kino me boš peljala!" "Ok, deal!"

Danes me kliče in pove, da mi je zrihtal eno majhno luškano škatlico, samo povedati moram kakšne barve naj bi bil ta međik box. "Srebrn!" Lična majhna srebrna škatlica bo krasno nalegala zraven mojega orumenelega sfukanega kompjutra. "A ti boš meni dal to škatlico in vse kar bo gor, bo koj ko bom zadevo priklopila delalo?!" naivno vprašam. "Seveda!" odvrne. "It's međik!"

Veselim se majhne srebrne škatlice, veselim se, da bodo stvari spet korektno delale in veselim se, da mi ne bo treba sproti pucati in da bom v škatlico lahko nabasala kar mi bo srce poželelo!

Sreča je v majhnih stvareh! ;-)

Vkup naklamfani

Za danes popoldne sem bila z omiljeno blogersko prijateljico zmenjena za kafe. Opoldne pokliče blogerski prijatelj in vabi na posedanje, vendar moram vsled tega, da sem se istočasno vrnila s kofetkanja s sodelavci, srečanje prestaviti. Ker se spomnim, da tudi on rad prebira omenjeno blogersko kolegico, na kafe povabim še njega. Omiljeni blogerski kolegici torej sporočim, da nas bo več. Nakar se spomnim, da mi je neka druga blogerska prijateljica pred časom rekla, naj jo ob priložnosti, ko bom srečala prvo blogersko kolegico povabim zraven, zatorej jo pokličem in povem, da sem zmenjena z Vale ter, da naj se nam v primeru, da se nahaja v mestu pridruži. "O, a ti si tudi zmenjena z Vale?!" se začudi Karmen, ki se kot naročeno pravkar pelje proti mestu, "Tudi Ermin je domenjen z Vale - pravkar sva govorila in mi je povedal!" Hehe, vsi smo zmenjeni z Vale, se smejem sama pri sebi. "Seveda vem, da je Ermin zmenjen z Vale, saj sem ga jaz povabila!" odvrnem v smehu. Točno pet minut pred 16 odvihram iz službe, nakar se med potjo spomnim, da sem Vale pozabila povedati, da bo tam tudi Karmen, pa niti ne poznata se ne, tako da ni dvakrat za rečt, da bosta sedeli vsaka za svojo mizo. Seveda se minutko kasneje spomnim, da sem Karmen povedala, da bo Vale spoznala po tem, da bo imela oblečen motoristični "kurbinezjon". Pokličem Vale, ki pa mi pove, da s "presenečenjem" že sedita za mizo. No v redu, privihram torej tja, kasneje se nam pridruži Ermin, nazadnje pa še Ključna podrobnost - kot se za ključno podrobnost spodobi: da pride nazadnje. Prav hecno smo se vkup naklamfali. Medtem ko smo se imeli razhajati, smo ugotovili, da se pravzaprav nismo sploh nič pogovarjali o stvari, ki nas druži - o bloganju namreč.

Bilo je prijetno. Nihče ni jamral, kenede Ermin?!

Življenje je za en drek!

Ste naveličani svojega partnerja? Radi bi ga prevarali z drugim, pa si ne upate? Tisti drugi bi bil dober samo za seks, ta, ki ga imate, pa za vse ostalo in ste v dilemi za katerega se odločiti? Radi bi zanosili s svojim partnerjem, pa ne veste ali si otroka sploh želite. Menite, da je življenje grozno naporno in vsega ste naveličani. Če ste na vsa vprašanja odgovorili pritrdilno, je z vami nekaj resno narobe. Predlagam, da se naročite pri psihiatru ali pa si s krhko glažavno prerežete zapestje. Mene pa prosim pustite pri miru. Moj službeni odmor traja pol ure in želim ga preživeti kolikor je mogoče kvalitetno - v družbi ljudi, ki se jim kdaj pa kdaj le zazdi, da življenje ni "za en drek" in ki so sposobni pogledati malo dlje od točke, kjer se konča ograja njihovega vrtička. "Življenje samo po sebi ni tako strašno zapleteno," rečem "življenje je zapleteno zato, ker si takega naredimo." Nič ne rečeš, samo debelo me gledaš...

Ladu - kroglice iz čičerikine moke

Moja različica indijske slaščice se glasi takole:

200g čičerikine moke

175g masla

50g kokosove moke

10g sezama

130 g sladkorja v prahu

5 kapljic eteričnega olja pomaranče

ščepec muškatnega oreščka

V stopljeno maslo umešamo moko in pražimo (mešamo!) toliko časa, da zmes zadiši in postane rjava (cca. 10 minut). Nato v maso umešamo sladkor, kasneje pa še kokos in začimbe/dišave. Z začimbami/dišavami se lahko poigramo in fliknemo noter kar nam pač paše... Ko se zmes ohladi naredimo majhne kroglice. Njihova poglavitna lastnost je, da jih hipoma zmanjka!

Kapitalizem z napako

Jesen me je ujela nepripravljeno: s tremi kupi poletnih mikic, tremi pari prevelikih kavbojk, z oguljenimi Le coq sportif, z nekaj muzejskimi eksponati in nekaj kosi oblačil tipa "kupljeno in nikoli oblečeno". Če sem še prejšnji teden trmasto furala bombažne hlače hlamudrače in bolero jaknico, mi je ta teden nepreklicno odzvonilo.

Danes mi torej ni preostalo drugega, kot da zlezem v kombinacijo muzejskega eksponata in neprištevnega nakupa. Da bi malo razbila togost oblačilne konstrukcije, sem jakno ozaljšala s priponko, s katere mrko strmi obraz Bele Lugosija. Nič ni pomagalo - še vedno sem se počutila kot tajnica direktorja naftne družbe. Reakcija sodelavcev: "Zakaj si pa danes tako zrihtana?" "Zato, ker nimam ničesar drugega za oblečt!"

Posledično je bilo treba naredit en krog: v slabi uri sem oblezla striktno kar vse po vrsti brez izjeme: od Zare, Benettona, (celo) Fuj-Orsaya, (celo)Tkanine, Esprita, Max Mare, do Almire Sadar - neuspešno. Če niste zaprisežen klasik - če se torej ne oblačite v bluzice, vam preostane samo še to, da svoje telo stlačite v oblačilno kreacijo tipa "v pričakovanju" - rezultat navleke oblačilnega kosa je prikazan na zgornji sliki - nevšečno. V teh Zarah in H&M-ih se človek počuti, kot da bi pomotoma zašel v trgovino za nosečnice. Tudi če bi imela mere 90-60-90, v tehle capah ne bi mogla izgledati kaj prida ženstveno. Prav tako neuspešno je bilo iskanje krila - v večina trgovinah jesensko-zimskih še niso dobili (jih bodo pa baje "vsak čas" - no, čas bi že bil), če pa že, so pa krojena tako, da v njih izgledaš kot narodna noša, ali pa so občutno prekratka. Ali pa imajo vzorce: "Da vam tele rožice niso všeč?! Pa tako luštne so!" "Ne, ne maram vzorcev."V Benettonu so imeli na ogled tri, pri Sadarci dve (+ veliko poletnih, a kaj bi človek zdaj počel z njimi), V Max Mari so mi prav tako tri prinesli iz skladišča. Slednja so bila po videzu sodeč iz leta 1995 - morda sem v svoji neposrečeni oblačilni kombinaciji res dajala vtis, kot da bom v trenutku slabosti kupila, karkoli mi bodo že pač ponudili, pa četudi bo to rjavo plišasto krilo. Upam, da se bo kmalu otoplilo, da bom imela malo časovne rezerve za iskanje šivanke v kopici sena. Kako naporno je življenje urbanega človeka!

Žepnice

ŽTo, da imajo na ljubljanski železniški postaji namontiran avtomat, ki omogoča nakup Žepnic, se mi zdi super ideja. Na splošno opažam, da ljudje na vlaku v glavnem ne berejo kaj dosti. Marsikdo se niti ne spomni, da bi lahko v roke vzel kakšno knjigo, pa ga bo morda tale aparat speljal na to idejo. Sama rada kupujem žepnice in to iz dveh razlogov: ker so poceni in ker v torbici ne zavzamejo veliko prostora, pa še lahke so. Ampak tale avtomat je večinoma prazen, za kar obstajata dve možni razlagi: ali ga pozabijo napolniti ali pa knjige izpljune tako hitro, da jih ne utegnejo sproti nadomestiti z novimi?!

Danes mi je v oči padla izbira knjig, v avtomatu sta bila namreč po dva niza le-teh, z različnima naslovoma. Naslova zgornjega niza se ne spomnim - nekaj od Agate Christie je bilo, tele knjigice na fotki so tudi njene, njih naslov pa je Skrivnost modrega vlaka. Če izbor sugerirajo Slovenske železnice, bi v repertoar lahko dodali še vsaj Umor na Orient expressu!

Od žepnic trenutno berem Austerjevega Leviatana. Všeč!

Kompas

Prizorišče: Trgovina z navtičnimi pripomočki
Oseba A: Dober dan! Khm, pri vas sem zadnjič kupila tale obesek za ključe (kompas). No, obesek naj bi bil darilo, vendar ga ne morem podariti naprej, ker sem medtem ugotovila, da ne deluje kot bi moral.
Oseba B: Aja, pa saj ni mišljeno da bi deloval. To je samo obesek.
Oseba A: (sama pri sebi: "WTF"!) No no, to ni samo obesek, to je kompas. Če kupim kompas, pričakujem, da bo korektno deloval in ker tale ne kaže kot bi moral, želim da mi ga zamenjate.
Oseba B: Ja no, ampak res ni mišljeno, da naj bi pravilno kazal. To tako je... To je samo obesek. Ne bomo vam ga zamenjali.
Oseba A: No poglej (ti mula predrzna), tule so navodila kako se z njim rokuje, torej je po vsej verjetnosti kljub vsemu mišljeno, da naj bi predmet imel neko dvojno funkcijo. Glede na to, da se s tabo ne morem ničesar zmeniti, želim da pokličeš svojega nadrejenega.
Oseba B (predrzna mula): se počasi odmaje... In primaje nazaj s svojim šefom. Ta zraven neuporabnega predmeta postavi tri enake predmete iz police, ki kažejo vsi v isto (in seveda različno smeri dotičnega) smer in predmet brez besed zamenja. Predrzna mula se medtem poklapano odmaje neznanokam. Nauk zgodbe: Človek mora biti zoprn in vztrajen. Vedno in povsod. Se mi še ni zgodilo, da bi me trgovec prepričeval da je napačno pričakovati, da naj bi kupljena zadeva dejansko delovala.

Gotovo ste se vprašali, kaj za vraga v štacuni z navtičnimi pripomočki išče bejba, ki se še nikoli v življenju ni potopila nižje od težišča svoje riti?! Čevlje sem našla tam. Nekega jutra sem šla mimo in v izložbi zagledala svoje dream shoes!! Samo niso imeli številke...

Legende

k

Tele škatle s kuharčki so legendarne. Ob njih imam vedno asociacijo na stare kredence, v katerih stojijo tele škatlice, v njih pa so sladkor, piškoti in proja. Danes sem po obveznem jutranjem kafetu zavila na kamniški bolšjak in pri Čarliju kupila komplet kuharčkov. Zdaj jih imam že pet. V eni od škatel shranjujem prazne vrečke, v drugi rafijo, v tele tri pa še ne vem kaj bo padlo. Morda tudi kakšni piškoti, sladkor in proja. Ampak najprvo jih bo treba fajn poribat z Arfom, malo se mi namreč gravžajo...

"Za povrh" sem si smela izbrati še dve reviji. Eno kičasto italijansko iz leta 1960, ter Manekena iz 1959. Poslikala par modelov, morda najdete kakšne vzporednice z dandanašnjo modo?!

Poredni maček

m

Prejšnje dni, ko smo finiširali natečaj, se je en večer v naše prostore pritihotapil tale napol potepuški, napol udomačeni maček. Najprej se je lepo namestil na predalnik z načrti, nato pa jo kar naenkrat, z najvišjim nadstropjem delovne makete v gobcu, jadrno ucvrl skozi vrata. Zunaj je "plen" odvrgel na tla, odgriznil vogal, si na stiroporčku malo pobrusil kremplje in jo popihal naprej. Mislim, da mački arhitekture ne cenijo kaj dosti. Pa saj je očigledno tudi večina ljudi ne. Za nekatere smo itak samo nujno zlo.