En deci pesticida prosim!

V današnjih Odmevih (priporočam ogled arhiva) smo med drugim izvedeli, da bo vlada jutri obravnavala zakon o fitofarmacevtskih sredstvih, kar bo privedlo do sprememb dostopnosti le-teh na trgu. Drugače povedano: fitofarmacevtska sredstva, katera so do sedaj prodajali v zato specializiranih trgovinah, v velikih pakiranjih, s posebnimi navodili, namenjena pa so bila kmetom z velikimi obdelovalnimi površinami, bodo od sedaj naprej dostopna tudi v manjših embalažah na prostem trgu. Tako bodo po novem dostopna tudi vrtičkarjem, ki pridelujejo sadje in zelenjavo za osebne potrebe. Lahko jih boste kupili v cvetličarnah in celo v supermarketih!! Super ne?! Mogoče bom v navalu besa kupila celo več plastenk in jih kateremu od naših vrlih politikov zlila v solato namesto polivke! Baje itak niso nevarni. Pesticidi namreč, ne politiki. Slednji so nevarni. Nemara celo bolj kot pesticidi. No, ne vsi...

V oddaji so se soočali: samostojni raziskovalec Anton Komat (btw. priporočam njegovo knjigo z naslovom Nespametni bodo žejni), poslanec dr. Pavel Gantar ter dve dami, katerih imen se ne spomnim, a nič zato, saj nista povedali nič takega, zaradi česar bi ju bilo potrebno posebej omenjati. Vsaj s pozitivnega stališča ne.

V čem je cel štos? Slovenija je po uporabi fitofarmacevtskih sredstev v Evropi na četrtem mestu. Dostop do teh kemikalij (za katere snovalci zakona pravijo, da so okolju neškodljive, strokovnjaki pa se s tem ne strinjajo) bo samo še povečal onesnaževanje podtalnice in nasploh onesnaženje okolja. Na sprejetje zakona so se odzvali tudi slovenski čebelarji (ker bo z še večjo uporabo kemičnih sredstev ogoroženo tudi življenje čebel). Gospa gostja v oddaji je modro pripomnila, da imajo v Avstriji enak zakon, ter da imajo tudi tam čebele. Med drugim je gospa tudi povedala, da intenzivno kmetijstvo ni mogoče brez uporabe pesticidov. Če se ne motim, govorimo o vrtičkarstvu, kar pa nima velike zveze z intenzivno pridelavo. Ali pač?!

Videli smo tudi prispevek iz Pomurja, kjer je bilo prikazano, kako zelo je to območje onesnaženo. Če vas do sedaj še ni zaskrbelo, vas bo mogoče ob temle dejtvu: V določenih delih pomurske regije je voda tako onesnažena, da je za pitje neprimerna, zato jo nosečnicam delijo v plastenkah.

V glavnem: gospod Komat pravi, da je sprejetje tega zakona enako, kot če bi z bencinom gasili požar, ter da se je treba zavedati, da v Sloveniji vsako leto za rakom zboli 10.000 ljudi, kar je med drugim tudi posledica zastrupljenega okolja ter uživanje nekvalitetne (s pesticidi in herbicidi bogate) hrane. Ter da je nepravično, da peščica ljudi odloča o zdravju večine.

Bo pa tale zakon sila prikladen za neosveščene pridelovalce, kajti fitofarmacevtskih sredstev jim kaj kmalu ne bo več potrebno kupovati, lahko si jih bodo natočili kar direkt iz pipe. Na zdravje!

Dame in gospodje v parlamentu, jutri vam želim veliko modrosti!!

Za radovedne ali beri tudi: Ateistek, Mladina

Katera je najbolj zarezala?

“Umetnost predstavlja poslednje zavetišče svobode, in če se skrčijo meje svobode tudi za umetnost, potem smo še korak do tega, da bodo vsi mislili isto. Kjer mislijo vsi isto, ne misli nihče.“ dr. Aleš Debeljak

Ta je po mojem mnenju najbolj zarezala. Seveda širše množice mislijo drugače. To me niti ne čudi, ker "Kjer mislijo vsi isto, ne misli nihče." Ampak važno da smo najboljši, ne?! Bob leta 2006

Znate reči NE?

Najbrž se vam je že kdaj zgodilo, da vam je nekdo rekel: "Joj, jaz imam pa eno veliko prošnjo!" Predvidevam da. Kadar zaslišim ta stavek, ponavadi v trenutku zadobim rdeče pike in čir na želodcu, ker stavek, ki običajno sledi, ne obeta ničesar dobrega. Občutek me ponavadi ne vara, kar se je izkazalo tudi v nadaljnje opisanem primeru. Prejšnji teden sva se s prijateljico dobili kofetu. Prvi stavek po tem ko sva se usedli za mizo je bil: "Imam eno prošnjo. No ja, ne jaz, temveč ena moja prijateljica. Ti imaš enega prijatelja v Zgornji Kungoti, ne?" "Ne nimam, moja prijateljica prijateljuje z nekom iz Zgornje Kungote." "Mislim ja, no, a veš, ena moja prijateljica bi rabila uslugo od nekoga iz ZK, pa sem se spomnila da ti tam nekoga poznaš. Saj ni nič takega, samo na urad bi moral iti, dvigniti neke dokumente ter jih nato priporočeno poslati tej moji prijateljici. Tej osebi to nebi vzelo niti pol ure časa, veš. Seveda bi prijateljica uslugo plačala - ker je pošta "od vrat do vrat" zanjo preveč draga, veš, bi se raje takole z nekom zmenila, če bi bil seveda pripravljen to it iskat..." Na koncu jezika imam stavek, da nisem pripravljena ničesar urejati za osebo X, ker je ne poznam, še posebej pa ne zato, ker bi morala to uslugo narediti oseba Y, katere ravno tako ne poznam. Poleg vsega mi je res čudno, da nekomu sploh pade na misel prositi za karkoli nekoga, ki ga sploh ne pozna. A ker ne znam reči NE, rečem, da sicer lahko povprašam in bomo videli kaj bo, saj koneckoncev beseda ni konj. En dan kasneje me pokliče oseba X in po nekaj uvodnih stavkih v stilu: "Ej res sori, ker morim, ampak sej verjetno veš za kaj gre in bla bla bla bla". Med drugim pove, da ne gre samo za to, da je dokumente potrebno dvigniti. Ne, najprej jih je potrebno odnesti tja in opraviti vse formalnosti, potem pa dvigniti in priporočeno poslati. Mhm?! Nakar začne barantati za ceno, ki naj bi jo plačala osebi Y. Z mano, ki pri celi stvari nimam ničesar, baranta za ceno usluge, ki jo je en dan prej določila sama! WTF! Nenadoma se počutim kot arabski trgovec na bazarju. Pa kaj mi je tega treba bilo?! Kaj imam jaz od tega?! A me res ne bo nikoli izučilo, da naj se ne grem posrednika neznanim ljudem?!! Po hitrem postopku vljudno zaključim pogovor. Kasneje premišljujem, s kakšnim stavkom naj odpravim osebo X: "Oprosti, ne bo šlo, ker se oseba Y trenutno ne nahaja v Zgornji Kungoti." ali: "Ne bo šlo, oseba Y ni pripravljena nase prevzeti nobene odgovornosti." Ne, ničesar mi ni treba pojasnjevati. Brez kančka slabe vesti pošljem sms: "Ne bo šlo, žal boš morala najti koga drugega."

Yes! Uspelo mi je! Znam reči ne! In to celo brez odvečnega pojasnjevanja zakaj.

P.S. Beri: Zgornja Kungota je zgolj prispodoba za neko evropsko velemesto. Usluga o kateri je govora v tem postu, se imenuje: posredovanje pri pridobivanju vizumov. Za nepodučene: baje vam pri Kompasu to naredijo za cca. 40 eurov.

Opozorilo

Previdnost pri obisku Kmečkega turizma Blaž na Dobenem. V torek 17.10. ob 14 uri, me je na levo roko, v zapestju ugriznil pes. Ko sem prišel do začetka hiše me je zgrabil za roko. Potacal je tudi Toneta. Zgoraj je bilo do krvi. To pišem, da bo vsak previden, da ne bo še koga ugriznil. Janez G. ...
(lokalni časopis Mengšan, januar 2007)

Lokalni časopisi znajo biti včasih tudi odličen vir zabave. Vsaj mene je tole opozorilo pošteno nasmejalo. Naš Kamniški vobčan ni nikoli tako zabaven, mengšani nas na tem področju očigledno prekašajo!

Skomine po zimskem

Cvetoči grmi japonske kutine, magnolije v popkih, zvončki na Barju... Vedno se veselim pomladi. Ampak ne, če pride dva meseca prehitro! To ne velja. Počutim se ogoljufano!

Hočem sneg! Zahtevam sneg! In to ne kakršenkoli. Biti mora trd, škripa naj pod nogami in se lesketa v soncu! V istem kompletu mora biti suh mraz - tako suh da reže! Obula bom štumfe iz domače volne, na glavo poveznila lisičjo kučmo, okoli vratu zavezala najbolj dolg šal in se odpravila v zasnežen gozd poslušat tišino. Zasnežena narava je namreč najbolj tiha. Ko bom rdečih lic prišla domov, si bom skuhala hibiskusov čaj!

September januarja

v četrtek na metelkovi. Jaz bom tam. Pa vi?

Ni me strah...

zobozdravnice ker:

- Se na njen stol pridem dobesedno spočit, namreč tako lepo dela, da sploh ne vem, da imajo moji zobje živce!

- Vedno kaj novega izvem

- Kadar se čudno mršči, to še ne pomeni da je res kaj hudega - včasih samo malo pretirava

- baje "z grifom" puli zobe - to na srečo vem samo iz pripovedovanja drugih.

Prejšnji četrtek sem se po dolgem času spet namalala na tisti stol in medtem, ko sem razklenjenih čeljusti ždela tam gor in se je bela zmes na mojem zobu imela sušiti, je zobozdravnica zalistala časopis ter naglas brala: "Ženske imajo za potrebe čustvenih razmišljanj v možganih osempasovnico, medtem, ko imajo moški za isti namen v možganih samo čisto navadno vaško cesto." "Mhm, to je res. Veliko moških je takih, a ne?!" Asistentka N. naglas premišljuje: "Ja res. Hm, vaško cesto? Ne vaško cesto, makedam imajo!"

In potem, ko je plomba že narejena in premišljujem ali bom po polurnem zijanju sploh še sposobna skleniti skupaj svojo čeljust, zaslišim zgrožen vzklik: "N., poglejte no kakšna luknja! Kakšna luknja! Kako da tega nisem videla že prej? Kako sem mogla to spregledati?!" Kot običajno mižim, vendar v tem primeru odprem oči in zagledam dva para zaskrbljenih oči, ki strmita v mojo štirico levo zgoraj in v trenutku se vidim: škrbasto oz. z zlatim zobom, mostičkom, štiftom, prevleko ali čemerkoli že... In potem sveder zavrta in en dva tri, luknjice ni več. Nato reče: "Čisto plitvo plombico sem naredila, nisem hotela dosti vrtati, ker je zob lep in zdrav. Če bo slučajno ven padla pa pridi nazaj." "Čisto majhna luknjica?! Pa sem mislila, da mi manjka že pol zoba. Sklenem čeljust, iz denarnice povlečem tistih 25eurov ("ta bele" so se spet podražile!!) in se veselih misli odpravim domov - za eno leto imam mir!

Eurokalkulator

Analogen. Praktičen. Glavno pa je, da se ne pokvari!

Song of Sand

Nils Petter Molvaer. Krasno-čudovita fuzija ki privzdigne...

Nebodigatreba

Moji občutki ob razkopavanju grajskega hriba, ki se je začelo pred cca. enim letom so bili negativni. Predvsem zato, ker so uničili pogled z moje razgledne točke. Da ne govorim o tistih 7,2 milijona evrov, kolikor je bila vredna investicija. In sem sama pri sebi sklenila, da z vzpenjačo se pa že ne bom peljala - vsaj dokler bom tja gor lahko prilezla peš.

No, pa se takole zgodi, da te nekdo povabi in v trenutku se v tebi prebudi firbec in skozi tebe reče: "No, pa pojdimo pogledat!" Hm, kaj naj rečem. Vseeno me vožnja ni prepričala - premalo časa se pelješ - eno minuto samo. Že ta podatek pove, da je vzpenjača pravzaprav nepotrebna. Sorry!

Kar se tiče pogleda z arhitekturnega vidika, moram projektant(e/a?) pohvaliti, ker je zadeva narejena s posluhom. Še posebno so mi všeč "katakombe" pri zgornjem izhodu.

Se mi pa zdi, da bi bilo dobro, ako bi oskrbniki gradu sanirali vonj fekalij, ki obiskovalca spremlja vse od pritličja pa do vhoda v bar - če se že gremo turizem, ne?! Tudi ni ravno apetitlih sedeti v baru in srebati jasminov čaj, na vsake toliko časa pa v zraku namesto jasminove zavohati urinsko noto... Bljak!

Še en večer

"Kako bih volio da si tu..." Cedilce z že enkrat potunkano sencho yamato ponovno namočim v vodo, ki bi po vseh pravilih čajne umetnosti morala biti ohlajena na 70 stopinj celzija. Kdor me pozna ve, da kljub temu, da sem huda konzumerka čaja, pač nebi nikoli s termometrom šarila po piskerčku. Je dober vseeno. Med mojim opletanjem (desnosučna spirala) s cedilčkom po vedno bolj rumeni vodici, ki to več ni, znanec po msn-ju daje navodila, kako naj dokument iz enega programa uvozim v drugega - bolj malo upanja mi da - njegov kolega je rekel, da se vektorskega programa ne da uvozit v InDesign. Hm vem ja, zato pa sprašujem... Torej mi preostane "ta butasta" verzija: najprej naprintam glavo iz InDesigna in nato papir še enkrat poženem skozi Archicad. Znajdi se kdor se more!

"My baby just cares for me..." Zmišljujem si razne pisarije: načela prostorskega razvoja mesta (tu bi rada povedala nekaj sočnih, a se moram zadržat), nakladam nekaj o stihijski gradnji, ki se kot rakavo tkivo vrašča v hrib poleg "moje" parcele. Raznorodne gmote povsod do koder mi seže oko. No, pa ni tako samo v Kamniku. Povsod po Sloveniji je enako. Vsa naselja so copy-paste. Včeraj sva se z D-jem vozila po moravški dolini. Ne morem se odločit ali se mi zdijo grše socialistične kocke ali nove hermetično zaprte tortičaste gmote v mentol zeleni/živo rumeni/strupeno oranžni - a lahko ne dobim vitaminoze prosim?! Potem so tu še stolpiči in stolpički teh novodobnih graščakov - pri vsakem stolpiču preverim, če so se Zlatolaskine kite že dosegle tla... Na vsake toliko časa zagledam kakšno idilično staro hiško, ki ukleščena stoji poleg bahaške nove in čaka da se sesede sama vase... D me pelje pogledat hišo svoje stare mame, kjer je kot otrok preživljal počitniške dni. Ljubka lesena hiška z majhnimi okenci. Pravi, da je še vse tako kot je bilo - vključno s staro klopco (ogrodje spačkovega sedeža) pod drevesom. Prestavim se v nek drug čas - v čas, ki ga ne poznam. Predstavljam si D-ja, ki se brezskrbno kotali po hribu, s prijatelji pleza po drevesih, pa staro mamo, ki na pragu reže dišeč domač kruh, otroke, ki spijo na senu. V nosnicah začutim vonj po senu... Nostalgija je lepa - tudi če ni tvoja.
Peljeva se naprej - ali pa nazaj, saj ne vem kam, povsod se pride... Človek ne more spregledati zanimivih dekoracij v agrarnem eksterierju: skoraj vsaka tretja hiša ima namreč na dvorišču inštalacijo - naščeperjenega orla, ki grozljivo gleda. Ptice res izgledajo kot prave, lepo pobarvane - realistične pač. Kmalu razrešiva uganko odkod vsem enake dekoracije: pri eni od hiš namreč opaziva celo dvorišče orlov. Pa ne samo orlov!! Imajo tudi večje število Sneguljčič, pa umetelne fontane, leve in nasploh same zanimive stvari. Čudno, da pri nobeni od videnih hiš nimajo Sneguljke - izgleda da so v modi orli. Sklenem da bom, ko bom imela svoj vrt, kupila sedem Sneguljčic in enega palčka. Obljubim! Če slučajno pozabim, me prosim držite za besedo! Izmisliva si zgodbico o prodaji orlov: Prodajalec nabaše orle v prtljažnik in se odpravi v vaško gostilno, kjer počaka, da gostje v svoje riti zmečejo zadostne količine alkohola. Takrat jih zvabi ven in odpre prtljažnik: "Hlej kaj mam! A niso lepi tejle orli?!" "Uh, ja res so lepi. Kot tapravi so. Prima orli, res!" "Kup enha, za na dvuriše, bo l'pu pasu h tvoj bajt!" "No, pa dej enha orla!" "Še men enha!" "Men tut!" Tako so žene presrečne, ko možje z nočnega potepa prinesejo domov tako krasno dekoracijo. "Sej je useen' kje, pa kolk douh se je ulaču, važn' da bomo mel ukroh bajte l'po!" Aja, pravkar se mi je posvetilo, zakaj na vrtovih ni Sneguljčic!! Zato namreč, ker ženske ne hodijo po gostilnah!

"I wish I knew How it would feel to be free..." Več stvari naenkrat delam. Vmes me zmoti Word, ki mi po vsej sili hoče nekaj sporočiti, čeprav se ga najmanj pet minut nisem dotaknila. Nekaj je posodobil zame - ne vem točno kaj je hotel. Vem samo to, da ga nisem ničesar prosila. In da mi je uničil oštevilčen seznam. Pod milim Bogom se mi ne sanja, kako naj ga prikličem nazaj?! Stolpci so - številk pa ni. V roke vzamem deviško čist priročnik z naslovom: "Kaj zmore Office XP?" Še dobro, da so mati šli v tečaj in dobili tale priročnik, ki mi ga do sedaj še ni bilo treba povohati. Če česa ne maram, je to prav gotovo Word. Ker ima neke svoje fore. Ki so meni povsem tuje. Vedno dela nekaj po svoje in res se mi ne da ukvarjati s tem kako naj ga ukrotim...
No, zdajle bo treba pač zagristi v tale oreh, ne gre drugače. Na tem mestu vas zapuščam...

Slikca sposojena: Postershop

Postnovoletna

Konec praznikov, vrnila sem se iz karantene, moj računalnik pa si je v teh petih dneh oddahnil od vsakodnevnih naporov in topotanja mojih hitrih prstov po tipkovnici... Prav pasalo je odklopiti se - tako iz medmrežja kot tudi iz realnosti...

Preživela točno take novoletne praznike, kot sem si želela: Zrelaksirano uhorizontaljena poleg meni ljube osebe, v njegovi raztrgani trenirki, brez bleščic in odvečne krame na obrazu, brez novoletnega drevesa in ostalih dekorerskih pritiklin, založena z dobrim čtivom, videom, glasbo, pregrešno dobro hrano in pijačo... What more could you wish?!

Novoletni dialog 1.1.2007 malo čez polnoč - objeta ležita na kavču:
On: (naveličano) A to je zdaj novo leto?!
Ona: Ja to ja. Kaj bi pa še rad? Saj imaš vse! Sit si, ravno prav pijan, pa še mene imaš!
On: Prav imaš! Res imam vse! Sploh nisem pomislil na to! (smeh)
Ona: No, zato sem pa jaz tukaj, da ti to povem!