Ni me strah...

zobozdravnice ker:

- Se na njen stol pridem dobesedno spočit, namreč tako lepo dela, da sploh ne vem, da imajo moji zobje živce!

- Vedno kaj novega izvem

- Kadar se čudno mršči, to še ne pomeni da je res kaj hudega - včasih samo malo pretirava

- baje "z grifom" puli zobe - to na srečo vem samo iz pripovedovanja drugih.

Prejšnji četrtek sem se po dolgem času spet namalala na tisti stol in medtem, ko sem razklenjenih čeljusti ždela tam gor in se je bela zmes na mojem zobu imela sušiti, je zobozdravnica zalistala časopis ter naglas brala: "Ženske imajo za potrebe čustvenih razmišljanj v možganih osempasovnico, medtem, ko imajo moški za isti namen v možganih samo čisto navadno vaško cesto." "Mhm, to je res. Veliko moških je takih, a ne?!" Asistentka N. naglas premišljuje: "Ja res. Hm, vaško cesto? Ne vaško cesto, makedam imajo!"

In potem, ko je plomba že narejena in premišljujem ali bom po polurnem zijanju sploh še sposobna skleniti skupaj svojo čeljust, zaslišim zgrožen vzklik: "N., poglejte no kakšna luknja! Kakšna luknja! Kako da tega nisem videla že prej? Kako sem mogla to spregledati?!" Kot običajno mižim, vendar v tem primeru odprem oči in zagledam dva para zaskrbljenih oči, ki strmita v mojo štirico levo zgoraj in v trenutku se vidim: škrbasto oz. z zlatim zobom, mostičkom, štiftom, prevleko ali čemerkoli že... In potem sveder zavrta in en dva tri, luknjice ni več. Nato reče: "Čisto plitvo plombico sem naredila, nisem hotela dosti vrtati, ker je zob lep in zdrav. Če bo slučajno ven padla pa pridi nazaj." "Čisto majhna luknjica?! Pa sem mislila, da mi manjka že pol zoba. Sklenem čeljust, iz denarnice povlečem tistih 25eurov ("ta bele" so se spet podražile!!) in se veselih misli odpravim domov - za eno leto imam mir!