Najbrž se vam je že kdaj zgodilo, da vam je nekdo rekel: "Joj, jaz imam pa eno veliko prošnjo!" Predvidevam da. Kadar zaslišim ta stavek, ponavadi v trenutku zadobim rdeče pike in čir na želodcu, ker stavek, ki običajno sledi, ne obeta ničesar dobrega. Občutek me ponavadi ne vara, kar se je izkazalo tudi v nadaljnje opisanem primeru. Prejšnji teden sva se s prijateljico dobili kofetu. Prvi stavek po tem ko sva se usedli za mizo je bil: "Imam eno prošnjo. No ja, ne jaz, temveč ena moja prijateljica. Ti imaš enega prijatelja v Zgornji Kungoti, ne?" "Ne nimam, moja prijateljica prijateljuje z nekom iz Zgornje Kungote." "Mislim ja, no, a veš, ena moja prijateljica bi rabila uslugo od nekoga iz ZK, pa sem se spomnila da ti tam nekoga poznaš. Saj ni nič takega, samo na urad bi moral iti, dvigniti neke dokumente ter jih nato priporočeno poslati tej moji prijateljici. Tej osebi to nebi vzelo niti pol ure časa, veš. Seveda bi prijateljica uslugo plačala - ker je pošta "od vrat do vrat" zanjo preveč draga, veš, bi se raje takole z nekom zmenila, če bi bil seveda pripravljen to it iskat..." Na koncu jezika imam stavek, da nisem pripravljena ničesar urejati za osebo X, ker je ne poznam, še posebej pa ne zato, ker bi morala to uslugo narediti oseba Y, katere ravno tako ne poznam. Poleg vsega mi je res čudno, da nekomu sploh pade na misel prositi za karkoli nekoga, ki ga sploh ne pozna. A ker ne znam reči NE, rečem, da sicer lahko povprašam in bomo videli kaj bo, saj koneckoncev beseda ni konj. En dan kasneje me pokliče oseba X in po nekaj uvodnih stavkih v stilu: "Ej res sori, ker morim, ampak sej verjetno veš za kaj gre in bla bla bla bla". Med drugim pove, da ne gre samo za to, da je dokumente potrebno dvigniti. Ne, najprej jih je potrebno odnesti tja in opraviti vse formalnosti, potem pa dvigniti in priporočeno poslati. Mhm?! Nakar začne barantati za ceno, ki naj bi jo plačala osebi Y. Z mano, ki pri celi stvari nimam ničesar, baranta za ceno usluge, ki jo je en dan prej določila sama! WTF! Nenadoma se počutim kot arabski trgovec na bazarju. Pa kaj mi je tega treba bilo?! Kaj imam jaz od tega?! A me res ne bo nikoli izučilo, da naj se ne grem posrednika neznanim ljudem?!! Po hitrem postopku vljudno zaključim pogovor. Kasneje premišljujem, s kakšnim stavkom naj odpravim osebo X: "Oprosti, ne bo šlo, ker se oseba Y trenutno ne nahaja v Zgornji Kungoti." ali: "Ne bo šlo, oseba Y ni pripravljena nase prevzeti nobene odgovornosti." Ne, ničesar mi ni treba pojasnjevati. Brez kančka slabe vesti pošljem sms: "Ne bo šlo, žal boš morala najti koga drugega."
Yes! Uspelo mi je! Znam reči ne! In to celo brez odvečnega pojasnjevanja zakaj.
P.S. Beri: Zgornja Kungota je zgolj prispodoba za neko evropsko velemesto. Usluga o kateri je govora v tem postu, se imenuje: posredovanje pri pridobivanju vizumov. Za nepodučene: baje vam pri Kompasu to naredijo za cca. 40 eurov.
6 komentarjev:
Zdaj znaš reci ne... do naslednjic? :)
Imaš prav. A se bom vseeno poskusila potrudit, da ne bo samo "do naslednjič" :)
uh, ves čas imam podobne probleme:
1."samo en članek mam, mi ga na hitro vneseš v cobiss?" (od xyž bivšega sodelavca)
2.sej tebi gre to hitro, mi prevedeš na hitro 10 strani v angleščino? (potem pa mi pošlje 15 strani zajebanega teksta in sedim in buljim cele večere...na hitro alright!)
3. ti, ki si profesor, moj tamau je dobu cvek pri angli, bi se dobila za par ur, sam tok, da mal obnovita...?
4. dej mi prosim sam na hitro polektoriraj tale članek, sej sem ga sama prevedla v angl., sam na hitro poglej (in potem spet sedim ure in ure in si želim, da bi kar na novo prevedla).
5. moja žena piše diplomo pa rabi prevod abstrakta, bom dal za pjačo, a loh prevedeš (sam meni je moj čas bolj dragocen kot pjače)
itd.
itd.
itd.
Iskreno upam, da sem te do zdaj čimmanjkrat obremenjevala s čim podobnim.
aja, pa še ključna fraza? "Na hitro". Ma ja, z levim prstom. Sej mam preveč cajta :-)))
Tale je tudi dobra: "Ti se spoznaš na barve, ne?! No, boš ti meni nekaj svetovala! Jaz imam tako in tako hišo, tako in tako razporeditev prostorov, tako in tako pohištvo itd... No, kako naj pobarvam stene?" Jaz vse to poslušam "skozi eno uho noter, skozi drugo ven", prikimavam, na koncu pa rečem: "Ne vem."
In ne, nisi me nikoli obremenjevala s čim podobnim. Sicer pa, če kaj rabiš, veš kje me dobiš - zaj nisem tako z******a! Pa vidim da tudi jaz tebe ne obremenjujem preveč - mogoče kdaj pa kdaj povprašam za prevod kakšne čudne besede. Sem skromna, ne?!
En kolega arhitekt ima še hujše izkušnje kot jaz. Prijatelj mu je rekel: "Naredi mi logotip za mojo firmo, pa te častim pijačo!"
Brez besed!
Aja, še sreča,da sem prebral do konca. Ravno sem hotel pripomniti, da tudi jaz poznam nekoga iz Kungote, (če lih kej rabte)(sej ni res, nimam pojma, kje je to, vem samo, da je bil mogoče enkrat Veseli tobogan tam)
---
Moje čestitke!
Reči NE je umetnost, ki je nekateri nikoli ne obvladamo do popolnosti.
Res pa je tudi, da so take male usluge neka neformalna moneta, le da njena vrednost niha od človeka do človeka. Včasih kaka mala usluga ponudniku pomeni dosti manj, kot prejemniku. še pogosteje pa je ravno obratno. Za dobre prijatelje imaš potem nekako odprt račun, za druge pa - trick me once...
Torej: reci NE, vendar vedi, kdaj in zakaj. Včasih je tudi pijača OK razlog. :)
Tudi jaz ne vem kje je Kungota, na misel mi je prišla zgolj zato, ker je od tam bolj nemogoče koga poznat, kot pa v Berlinu, tako da bi človek nehote dobil občutek, da bi bila vrednost usluge neprimerno večja.
Sicer pa pijača kot poplačilo usluge mogoče ni tako slaba opcija: pod pogojem, da uslugodajalec izbere lokal in seveda pijačo - to itak. Jaz bi v tem primeru naprimer pila Moët!
Objavite komentar