Ujeta

Včeraj sem izkusila moderen pekel.

Zjutraj sem iz svoje začasne nepremičnine št. 1 šla prečekirat (in obenem iskat cunje za preoblečt) začasno nepremičnino št. 2. Dež je ravno malo ponehal in se odpravim kar brez dežnika, v japonkah iz tekstila (jasno, drugega itak nimam s sabo, ker se oblačim po letnih časih, in prav mi je, kaj pa nikoli ne gledam vremenske napovedi!!) in potem se plrp plrp po lužastih ulicah primajem do stanovanja št. 2 - seveda, vsa premočena od vlage, ki puhti iz zraka, z žuljem od namočenih japonk, ki režejo med prsti - kaj bi dala ze svoje gumjaste škorenjčke!! Smuknem pod tuš in od tam malo posedet na balkon, s south magic čajčkom, začinjenim s kondenziranim mlekom, nakar se ulije tako, da je nebo čisto belo. Se prestavim noter na posteljo, na široko odprem okno in uživam v hladu, ki ga v sobo prinaša dež. Iz glasbene škatle se izvijajo glasovi nežne elektronike z ušesa in dušo božajočim ženskim vokalom. Uživam. V bistvu čakam, da dež poneha, ker brez dežnika, ustreznega obuvala, pa še ožuljena za povrhu itak ne morem nikamor, pa bi se morala prestaviti ali v knjižnico ali nazaj do stanovanja št. 1, kjer imam za dokončat še par stvari.

Nakar preberem skoraj celo Sobotno (tokrat začuda zopet nadvse berljivo), še enkrat skuham čaj, niti ne kaže da je dež namenil ponehati. Prižgem tv in ne dela - nekaj narobe z anteno, v vhs vstavim kaseto, tudi ne ta dela, oz. ne znam uskladiti tv-ja z videorekorderjem (tv je predpotopen!!). Vse tri CD plošče so že po nekajkrat preposlušane, računalnika ni - se pravi posledično tudi ni interneta.

Zaprem okno. Čez nekaj časa ga spet odprem. Telefoniram vsem možnim ljudem in jih vabim na kavo - so vsi na dopustih. Na tleh opazim mrtvega pajka. Privlečem sesalec in posesam celo stanovanje. V hladilniku najdem skledo solate, na kateri raste plemenita plesen. Plemenito solato odkidam v wc, pomijem posodo. Gledam skozi okno. Še vedno dežuje. Skuham špagete (ne morem v trgovino, hladilnik pa je prazen!!), pojem, pomijem posodo, še vedno nič ne kaže da bo dež ponehal. Za eno uro zaspim, ko se zbudim še vedno dežuje. Zakličem D-ju naj me pride rešit. Se ne oglasi. Zakličem drugič, tretjič, četrtič. Po eni uri končno pokliče nazaj. Potožim, da sem ujeta, da hočem ven, hočem domov v Kamnik, dost mam vsega, če bom tukaj še pet minut, bom zagotovo postala svetovna prvakinja v dolgčasu!!

Čez dvajset minut sem že na poti domov... Home sweet home!