Rogljiči na bokih

Najprej so krivi francozi. Potem pekarna Pečjak. Nato D-jeva roditeljica, ki je redna obiskovalka dotične trgovine, nato zamrzovalna skrinja, ki kljub svoji starosti še vedno korektno deluje. Najbolj je kriv D, ki največkrat okoli enih ali dveh zjutraj vpraša: »A bi jedla rogljičke?« Jaz nisem kriva nič. Rečem namreč: »Ne bom rekla, da jih nebi.«

Sem šla danes zjutraj po ulici in čutila svoje boke, kako drgnejo ob kavbojke (ko bi se vsaj znucali! Se bojim da se bodo kavbojke prej.) in me prešine:« D-jevi francoski rogljiči so se mi obesili na boke!« In ker imam probleme s tem, da si včasih kakšne stvari preveč nazorno predstavljam (in ker se mi je malo vrtelo v glavi, saj sem si ponoči odmerila samo enourno dozo spanja - insomnia is back!), se mi ker naenkrat pred oči prikaže podoba same sebe, z na vsakega od bokov pripopanim francoskim rogljičem. Hecno. »A moment on the lips, a lifetime on the hips!« Ampak kljub temu še vedno mislim, da se splača kdaj pa kdaj (če je huda sila) zajesti kakšen frišen rogljič, pa čeprav je to ob dveh zjutraj. Ker enostavno paše. Takrat so najboljši. In D vpraša zelo korektno: Koliko jih boš, tri ali štiri? In potem mi prinese dva. In sem vesela da sta samo dva, ker to je namreč pol manj kot štiri!! In ju zato brez kančka slabe vesti zmažem!

Takole

Če se je slučajno kdo vprašal kje sem - itak se najbrž ni, a kljub temu:

"Po svetu" se potikam s torbo polno osnovnih življenjskih potrebščin (majce, gate, štumfi, muska moja, knjiga, minimal od kozmetke in malček dekoracij, ki jih izmenično navešam nase). Še vedno delamo pri S. Zavoljo nightshifta zjutraj zelo pozno vstanem, potem nahitro smuknem ob reko posedet in spit kakšno kavico z S, D, K, ali komerkoli že, nato ponavadi s kolesom na trg, sledi kuhanje kosilca, potem spet delat. Okoli dveh, treh zjutraj se nam vsem trem začne mičkeno fecljat - včasih že okrog polnoči, takrat S in M ponavadi gledata forenzike (meni zaenkrat še ne gre tako slabo) - včasih odrecitiramo kakšno čudno molitvico, se sprašujemo o pomenu naprimer besede hozana, na kekse mažemo nutello, oponašamo napol namišljene osebe ali pa (v skrajnem primeru!!) skozi okno opazujemo sosedinega prijatelja, ki napol gol beli in obenem s kladivom tolče po steni (opolnoči!!) ali pa njenega tipa, ki skozi okno meče smeti (!!) in obenem nagravžno riga. Včasih se tipu in bejbi zgodi tepež, med katerim on skozi okno meče njene stvari, ona pa tuli kot žival. Takrat S pokliče policijo. Naslednje jutro bejba pod oknom pobere svoje stvari. Zvečer ju spet vidiš, ko si direkt pred oknom brišeta svoje genitalije - ti dve sceni se izmenično ponavljata- v glavnem se jima bolj ali manj vse dogaja ob oknu. Posledično včasih med odmorom tudi nam. S včasih poskuša pritegniti njuno pozornost ter z roko malo potoklja po žlebu - potem se hihitamo kot Bratec in Kljukec s strehe... V drugem stanovanju gojijo dva najstniška stvora, ki cele noči prilepljena na ekran bulita porniče. Hrbtenice imata že čisto deformirane. To je, bi rekla, slabost starih meščanskih stanovanj, ki so obrnjena na notranjo stran atrija - vsak vse vidi in vse ve. No ja, S ima na srečo - z razliko od ostalih - zavese.

Včasih mi uspe prebegnit ven, na kakšno večerno seanso, v soboto naprimer v Tivoli na Umeka - bilo dokaj zveličavno, če odštejem dejstvo da je bilo preveč ljudi. No, pa spet ne toliko preveč, da nebi z D-jem po naključju trčila drug v drugega. :-) Včasih se zgodi (celo ob kanti za smeti)... "You were meant to be..." je rekla K.

Na vsake toliko časa se pridem v svoj domicil malo poservisirat. Takole potem cel dan zabijem za to, da se bojujem z med tednom naraščenimi dlakami, s škarjami krotim podivjane lase, ki mi silijo na oči, klikam po Kliku, mulim na muli, blogam po bloggerju ter trikrat na dan jem paradižnikovo solato z okusom po paradižniku. Lepo je biti doma - zaradi paradižnika namreč!!

Poslušam: Wolfsheim - A million lovesongs. Njam!!

Velika požrtija

Tako bizarnega filma še niste videli! Klik!

Fuzija da se ti sfuzla

Kljub nič kaj toplemu večeru sem se pustila zvabit na streho Kamnika, kjer sem po dolgem času abstinence končno zadostila svoji potrebi po hrupu. In to ne kakršnemkoli, temveč kvalitetnemu hrupu! In Katalena nas (kot vedno) ni pustila ravnodušnih!! Uigranost benda, fuzija različnih glasbenih stilov, dodelani prehodi, improvizacija ter interpretacija vokalistke te definitivno kozmično privzdignejo. Domov odšla s potešenim ušesnim drobovjem in dušico - upam samo, da ne tudi z volkom v tazadnji!
Se vidimo na trnu!

Rainy day, dream away

Rainy day, dream away

Ah let the sun take a holiday

Flowers bathe an' ah see the children play

Lay back and groove on a rainy day.

(Jimi Hendrix)

V teh dneh s čudno frekvenco (beri: dež in mraz) sem postala ekstremist v:

- nespanju: ta teden mi ni uspelo it spat pred tretjo in odspat več kot štiri ure v enem kosu
- količinah popitega čaja:za zajtrk črni, zatem roiboosh, po kosilu zeleni, tekom popoldneva še par črnih,
- minimalni količini pokajenih cigaret: približno dve na dan!! (yess!!)
- iskanju štiriperesnih deteljic, pa ne namenoma: med enominutnim telefonskim pogovorom našla devet štiri in eno petperesno,

- neješčosti,
- količini opravljenega dela in v pospravljanju.

P.S. A mi lahko prosim nekdo razloži, kaj je treba spremeniti v nastavitvah, da mi po pritisku entra ne bo za celo (prazno) vrstico preskočilo?! Zelo grdo je namreč gledat tele prazne spejse!!

No tajtl

Kriza

Tele moje ponedeljkove izpovedi o dolgočasnih nedeljah se že ponavljajo kot preskakujoča plošča...

Nekam kulturno nepotešena sem zadnje čase in tudi drugače imam že kar močno potrebo po hrupu. Po enem malo večjem koncertu recimo, ne po tem da mi kdo z megafonom zatuli v uho. No ja, včasih za bujenje nebi škodilo tudi to. Danes naprimer.

Včerajšnje dogajanje v Lj (vsaj zame) preverjeno dolgočasno. Festival Sanje se je dogajal v razglašenem muziciranju avstrijske mladine - začuda je bilo kar nekaj publike - v Trnovem se je v precejšnji - meni dokaj nerazumljeni - statičnosti dogajala gledališka predstava - še pivo ni hotelo steči po grlu!! Pristala kje drugje kot na metelkovi, v Jalla jalla in nekako ugotovila, da se kljub vsemu tam še najbolj počutiva "kot doma" - sede na klopci, opazujoč mimo-v-lokal-idoče osebke in njihove pse, ki so si prazno dvorišče okupirali za svoje igrice. Vsaj zlakotnili smo se in se godni za burek odvlekli v Nobel, ki pa je kljub pregrešnim vonjavam tokrat razočaral (mogoče zato, ker je bila nedelja?!) s pretrdo skorjo in neslanim drobovjem. Višek večera je bila zatorej nazajvleka domov, potem pa v posteljo in ogled (spet!!) Amelie!! Božansko.

Danes pa s polno paro in z veliko energije v nov delovni teden! :-(

Slovenija, odkod lepote tvoje?!

Ko se človek vozi takole po Sloveniji, se nekako ne more načuditi lepotam naše arhitekture. Vsepovsod raznorodne gmote, ki se v naravo vsajajo kot rakavo tkivo. Zaradi mene je lahko večina teh čudes čisto legalno zgrajenih ali po nevemkakšnih postopkih legaliziranih, ampak mene to o upravičenosti obstoja takih, za okolje neprimernih objektov ne prepriča.

Ob tem mi pride na misel zgodba o neki črni gradnji, katero je bilo treba po vseh pravilih umetnosti legalizirati. In to nalogo so sprejeli ravno v biroju, kjer sem pred časom pilila svoje znanje. Ta nečastna naloga legalizacije bruhastičnega projekta je doletela ravno mene. Investitor je sredi majcene vasice na hribčku naredil monstrum od arhitekture, neko dvojno garažo z ravno streho - če bi se to sploh lahko imenovalo "ravna streha". In potem smo to lepo zavili v papir ter v legalizaciji zapisali: "Lastnik bo streho ozelenil in stavba se bo lepo vklapljala v okolje." Zraven smo priložili tudi fotomontažo zazelenjene strehe. Ni važno ali jo bo/je zazelenil ali ne, važno je, da je v državno blagajno pritekel denar, ki ga je lastnik plačal za legalizacijo. Na srečo so se moja prizadevanja glede legalizacij pri tem projektu tudi končala. Na tem mestu (no, pa ne samo na tem) se mi je porodilo vprašanje, kako smo se arhitekti v bistvu pripravljeni prostituirati! Ali se potemtakem sploh imamo pravico zgražati nad temi bizarnimi vsadki v prostor?! Sama sebi pljuvam v skledo...

Precej bizarna je recimo zgodba iz Tednika z dne 17. 07. 2006: drugi prispevek govori o "zanimivih" gradnjah, ki se zadnje čase dogajajo po Ljubljani. Naprimer zgodba o nadomestni gradnji na grajskem hribu (ki je btw spomeniško zaščiten!!). Nadomestna gradnja: podrli so neko majhno kmetijo in na tem mestu zdaj gradijo večstanovanjsko hišo, kjer bodo luksuzna stanovanja. Ali pa gostilna Pri Jernejčku, ki je bila spomeniško zaščitena in se je nekako sama od sebe podrla (!!), zdaj na tem mestu raste nekaj precej bolj (nadomestno) velikega. Ali pa Velika čolnarska ulica, kjer naj bi bile enodružinske hiše, pa so si investitorji vzeli pravico načrte prirediti in dozidati nadstropje, tako da so iz enodružinskih hiš nastale večdružinske. Ko odgovornega iz občine povprašajo o tem ali si je ogledal kaj se tam dogaja, vehementno izjavi, da se je peljal mimo, na novinarkino vprašanje ali si je dotične objekte ogledal, pa odgovori, da iz avta pač ni mogel kaj prida videti!! Človek ne more verjet!!

...in potem včeraj izvem, da so pristojni inšpektorji podrli Malo šolo na Metelkovi - objekt, ki je nastal s pomočjo študentov Fakultete za arhitekturo, pod mentorstvom dr. Marte Gruev in vodstvom mag. arh. znan. Petra Gabrijelčiča, s sofinanciranjem Mestne občine Ljubljana. Baje je rušenju prisostvovalo okoli 25 do 30 policajev s psi in konji. Človek ne ve ali bi se smejal ali jokal.

P.S. Ko bom volila ljubljanskega župana, definitivno ne bom volila tistega, ki ima sredi hribčka beli grad s stolpičem, četudi je le-ta zgrajen legalno, pa čeprav me bo v predvolilnem boju s svojimi argumenti najbolj prepričal.

Ujeta

Včeraj sem izkusila moderen pekel.

Zjutraj sem iz svoje začasne nepremičnine št. 1 šla prečekirat (in obenem iskat cunje za preoblečt) začasno nepremičnino št. 2. Dež je ravno malo ponehal in se odpravim kar brez dežnika, v japonkah iz tekstila (jasno, drugega itak nimam s sabo, ker se oblačim po letnih časih, in prav mi je, kaj pa nikoli ne gledam vremenske napovedi!!) in potem se plrp plrp po lužastih ulicah primajem do stanovanja št. 2 - seveda, vsa premočena od vlage, ki puhti iz zraka, z žuljem od namočenih japonk, ki režejo med prsti - kaj bi dala ze svoje gumjaste škorenjčke!! Smuknem pod tuš in od tam malo posedet na balkon, s south magic čajčkom, začinjenim s kondenziranim mlekom, nakar se ulije tako, da je nebo čisto belo. Se prestavim noter na posteljo, na široko odprem okno in uživam v hladu, ki ga v sobo prinaša dež. Iz glasbene škatle se izvijajo glasovi nežne elektronike z ušesa in dušo božajočim ženskim vokalom. Uživam. V bistvu čakam, da dež poneha, ker brez dežnika, ustreznega obuvala, pa še ožuljena za povrhu itak ne morem nikamor, pa bi se morala prestaviti ali v knjižnico ali nazaj do stanovanja št. 1, kjer imam za dokončat še par stvari.

Nakar preberem skoraj celo Sobotno (tokrat začuda zopet nadvse berljivo), še enkrat skuham čaj, niti ne kaže da je dež namenil ponehati. Prižgem tv in ne dela - nekaj narobe z anteno, v vhs vstavim kaseto, tudi ne ta dela, oz. ne znam uskladiti tv-ja z videorekorderjem (tv je predpotopen!!). Vse tri CD plošče so že po nekajkrat preposlušane, računalnika ni - se pravi posledično tudi ni interneta.

Zaprem okno. Čez nekaj časa ga spet odprem. Telefoniram vsem možnim ljudem in jih vabim na kavo - so vsi na dopustih. Na tleh opazim mrtvega pajka. Privlečem sesalec in posesam celo stanovanje. V hladilniku najdem skledo solate, na kateri raste plemenita plesen. Plemenito solato odkidam v wc, pomijem posodo. Gledam skozi okno. Še vedno dežuje. Skuham špagete (ne morem v trgovino, hladilnik pa je prazen!!), pojem, pomijem posodo, še vedno nič ne kaže da bo dež ponehal. Za eno uro zaspim, ko se zbudim še vedno dežuje. Zakličem D-ju naj me pride rešit. Se ne oglasi. Zakličem drugič, tretjič, četrtič. Po eni uri končno pokliče nazaj. Potožim, da sem ujeta, da hočem ven, hočem domov v Kamnik, dost mam vsega, če bom tukaj še pet minut, bom zagotovo postala svetovna prvakinja v dolgčasu!!

Čez dvajset minut sem že na poti domov... Home sweet home!