sreda, september 26, 2007

Lep dan

Kakšen dan! Že drugič v moji kratki službeni karieri se mi je zgodilo da sem zaspala! Sicer pri nas ni zacementirano kdaj naj bi se človek prikazal na delovnem mestu, naj bi se pa to vsekakor zgodilo tam nekje med osmo in deveto. Ponavadi prihajam ob osmih, to pa zato, da jo ob štirih lahko kaj hitro ucvrem. In danes sem oči odprla, ko je ura kazala dvajset čez osem. Nekako mi je celo uspelo, da sem točno ob deveti in deset minut zasedla službeno mi mesto! Nato pa me je doletelo tisto kar najbolj sovražim: prenašanje sličic iz programa v program: cel dan. Od vseh pln psd jpg ai in indd, resolucij in dimenzij se mi je že kar mešalo v glavi. Zapovrh vsega je računalnik javljal da je "virtual memory low" in tudi obnašal se je v stilu "enkrat danes enkrat jutri". Za povrh vsega me med vsem tistim prenašanjem sličic s čudnimi končnicami, oseba, ki sedi poleg mene gnjavi, da sem mu za osebno tajnico in tipkarico (ker on pač ne zna slovensko - ja kaj, naj se pa nauči), sam pa me za zahvalo že tretji dan posiljuje s Tulijom Iglesiasom (ne vem kaj je huje Tulio ali Robbie Williams). Da ne rečem, da me medtem ko se sklanjam proti računalniku našega dj-ja skoraj pobere zavoljo postanega vonja po česnu, ki ga le-ta oddaja. Za povrh vsega se vsako jutro polije še z enormnimi količinami parfuma. Pa bog ne daj da bi človek vrata odprl, ker potem bi od mraza vse pobralo. A zadušimo se pa lahko?! Vsa tečna se od tam poberem točno ob peti in deset minut.
Takole na poti domov premišljujem o polnozrnatih kruhkih za tolst, katere potem neuspešno iščem v treh trgovinah zapored in na koncu dobim v četrti. Čakam v vrsti... čakam... čakam. Pridem domov... čakam da se bo računalnik nakonektal na internet. Po desetih minutah me mine potrpljenje in ga od silnega navala jeze skoraj vržem skozi okno, vendar se pravočasno spomnim da to nebi bilo dobro, ker dotična zadeva sploh ni moja, zato hudiča raje reštartam. Za povrh vsega je pa zdajle še deževati začelo. Optimist sem, ker mislim da se bom na današnjem koncertu imela fino. Mogoče pa vendar... Komaj čakam da se poberem odtod, nekje spijem flašo pira in prižgem čik!

12 komentarjev:

lili pravi ...

pridejo taki dnevi. takrat si tudi jaz želim, da bi kadila, ker bi se po pokajenem čiku ziher pomirila.

Vanja pravi ...

Ma ja čik zmeraj pomaga. Če pa ne moreš, pa predlagam da kaj ob tla vržeš. To tudi pomaga!

Anonimni pravi ...

Slušalke na glavo.

Mislim, v službi.

Tako najbolj elegantno izključiš tečne zunanjce :- )

Vanja pravi ...

Ma ja, pa še nos si bom prelepila s selotejpom! :-)

Anonimni pravi ...

Kaj pa klinček? Boš ustvarila nov modni trend :- )

Vanja pravi ...

Od klinčka nos boli! Morda se tudi sama kakšen večer najem česna!

Anonimni pravi ...

Heh. Česen. To me spomni na eno prfokso z gimnazije, ki je nosntop smrdela ko kuga. Tako sva ji s sošolcem enkrat, ko sva bila napovedana za oralno preverjanje znanja, mizo namazala s česnom, pol pa še vsak pol stroka pojedla (samo svež česen, brez kakih dodatkov). No, stari je pol kapnilo, da naj se malo umiva in problem je bil rešen.

In ja, včeraj je bil res en tak zelo zajeban dan.

In ja ja, prava mera nasilja je zdrava - če pa se s tem kdo ne strinja, pa mora priznati, da ga pa je normalen človek v sedanji ureditvi v določenih situacijah prisiljen uporabiti ,da se zavaruje/ima mir/ pred imboti.

striti pravi ...

reč mu, naj žveči peteršilj. baje pomaga. mendabaje.

Vanja pravi ...

Ivan res je, včasih je potrebno uporabiti nasilje. Sama ponavadi streljam predvsem verbalno, se pa včasih komaj zadržim da koga ne užgem!
Striti, pravijo da pomaga, nisem pa še sprobala. Jutri pri kavi bom rekla da peteršilj zvišuje potenco! ;-)

miss.nymphee pravi ...

Mogoče se ne boš strinjala, ampak jaz bom rekla, da bolj trpim. Vsak ponedeljek, sredo in petek v pisarno pride oseba moškega spola, se nasloni na omaro in prdne. Neslišno. V trenutku celotno pisarno in bližnjo okolico zajame vonj dneva PO velikonočnem zajtrku.

Skrajno za kozlat, skratka...

Hope u feel better. :)

Vanja pravi ...

Se strinjam. Pri nas smo pred časom imeli osebo, ki si je v službo vsak dan prinašala neko čudno brozgo, katere GLAVNA sestavina je bila čebula. To je bil šele vonj!
Vse te smrduhe prduhe bi bilo treba posesti v skupno pisarno, potem naj se pa utapljajo v mešanici vseh teh vonjev. Fuj!
Sicer pa imam jaz posebno srečo da zelo ampak res zelo slabo voham. Ampak ne vedno - kakšen dan se mi voh nepričakovano povrne in takrat trpim...

miss.nymphee pravi ...

Še dobro, da je spet vikend. :)