Ojoj

Danes smo šli "Pod lipco" firbcat, če majo kakšne "črne Alfe z leder zici". No, črnih Alf z leder zici ni blo, je blo pa vse polno črnih stricev v leder jaknah. Ubibože! Saj sem se prej psihično pripravila, ampak kar sem pol tam videla, je bilo pa tu mač!

Ko sem doma nase navlekla kavbojke, sem se malce zasekirala, da "taka pa res ne morem it", saj je bil na stegnu dobro viden odtis blatne pasje šape - posledica pasjega navdušenja pač. No, ko sem se znašla na tistem sejmu, se mi je odtis pasje šape kar naenkrat zdel prava ne-omembe vredna malenkost... Neverjetno, na obrobju Ljubljane je nek drug svet. Lost in time, lost in space -pure Balkan!

Fotoaparat sem pustila doma, ker se moja torbica malce slabo zapira (tud Adidas ni več to, kar je bil). No, po eni strani mi je bilo potem malo žal, ker bi lahko pridelala kar nekaj posrečenih fotk, čeprav bi s tem tvegala, da fotoaparat menja lastnika in s tem postane prodajni artikel...

No, v glavnem: na sejmu je bilo polno čudnih črnih stricev (take ponavadi v kakšnem prispevku na tv Dnevniku vidiš na zatožni klopi, ali pa v kakšni kroniki v cajtngu, pa v filmih tipa Kustorica in Guy Ritchie), po zraku se je širil čuden vonj - mešanica vonja neumite kože, smrdljivih oblačil in vrste cenenih parfumov. Kako mora biti tam šele poleti?! Naredila sva en hiter, ampak res hiter krog in šla naprej. Na bolšjaka. Tu je bil šele hec. Kupiva karto, heh - za tiste smeti gledat moraš kupit karto. No, ja ampak za tako enkratno doživetje se kajpak splača dat tistih 0,80 ojra. Karte trga črn stric, ki ima tudi nohte črne kot krokar. Vstopnico pomoliš tako, da se ja nebi dotaknil tvoje roke, a ti seveda ne uspe. Na vhodu je obvestilo, česa vse se na boljšaku ne sme prodajati, med drugim tudi CD-jev. Potem prideš noter in na prvi stojnici prodajajo same CD-je! Naslednji štant: modrci za stare mame. Celo nerabljeni! Na tem mestu vsem starim mamam, ki v Modni hiši ne dobite primernih modrcev (kot da katera od vas to bere?!) svetujem: pejte na bolšjaka! Naslednja postaja: stojnica z mesom. Meso sicer ni rabljeno, vendar je po barvi sodeč še od prejšnje sobote. In tako naprej... Ni da česa ni, vse imajo: cele kartone rabljenih računalniških mišk, zbirko stotih daljinskih upravljalcev, nešteto kablov, gore rabljenih čevljev (glivice gratis), pancarjev, kitajske plešoče lutke, nagačenega ptiča, ki mu manjka že pol perja, žarnice za tovornjaka, pa še polno stvari, katerih naziva in namena uporabe nisem uspela dognati... Kakšen sejem, to je pravo smetišče! Če bi mi nekdo rekel, naj si zastonj izberem eno stvar, si nemara nebi uspela izbrati ničesar. Bila sem ena redkih predstavnic ženskega spola (po mojem nas je bilo ene 3%), zato sem bila v tisti množici dokaj opazna. D. me je silno razveselil z opazko, da se bo kakšen od udeležencev sejma najverjetneje še zvečer spomnil name. Najbrž mi ni treba posebej poudariti, da sem si kar naenkrat zaželela, da bi bilo odtisov umazanih pasjih tac na mojih kavbojkah še več, saj bi se tako laže infiltrirala v množico in vsekakor bila manj opazna.

Ko se vračava domov razmišljam: "Pa kam gredo vsi ti ljudje? Kje stanujejo?" "V avtomobilih." reče D. "Zanima me, kaj bodo danes jedli za kosilo?" (A me lahko ne zanimajo vedno najbolj bizarne stvari, prosim?!) "Nič, saj so že tam jedli." potrpežljivo odgovarja. Spomnim se na smrdljvi fast food in mine me želja po hrani. "A se zavedaš, kako pomembno je kje se človek rodi? Kaj če bi se rodil 25 km stran v nekem smrdljivem barakarskem zaselku?" vprašam. "Saj oni se imajo čisto fino. Mogoče se imajo celo bolje kot ti." "Nimajo se bolje kot jaz!" " Če bi celo življenje živela tam, bi se čisto dobro počutila." "Nebi se." ugovarjam. "Seveda bi se. Ti bi bila fina ciganka!" "Eh, nebi bila rada fina ciganka!" zaključim pogovor. Raje sem fina dama s torbico, ki ima pokvarjen fršlus in z odtisom pasje tace na stegnu!

Zaključek: Kustorica bi bil pa nad sejmom prav gotovo navdušen!