Kako ne greš k prehranskemu strokovnjaku

"Ko že ravno govoriva o prehrani, naslednji teden grem k prehranskemu strokovanjaku. Ne spomnim se njegovega imena, ampak je eden najboljših v Sloveniji, menda dosega nore rezultate, njegova filozofija je, da vse bolezni izvirajo iz napačne prehrane."
"Ja, s slednjim bi se deloma strinjala."
"Pojdi z mano, predavanje bo pri eni moji znanki v Šiški. Prideš tja, pogledajo tvojo telesno sestavo, vzamejo ti kri in naredijo jedilnik. Čez deset tednov se vrneš in vidiš napredek."
"Hm, nisem prepričana, da je to zame, imam svoj prehranski način, ki mi ustreza, nisem se pripravljena deset tednov držati novega rigoroznega prehranskega režima. Mimogrede, koliko pa to stane?"
"Nič ne stane, zastonj je!"
Ob besedi zastonj mi ponavadi v glavi začne utripati rdeča luč. "Mhm ..."
"Daj, ti bom preposlala mail, lahko greš samo z mano in poslušaš predavanje, gotovo boš kaj novega izvedela. Zraven je priložen vprašalnik, moraš natančno izpolniti in povedati kako se prehranjuješ."
"No, prepošlji, da vidim."
"Pa saj meni v bistvu nič ne fali, mogoče bi mi pasalo izgubiti kakšen centimeter okrog pasu."
"Ampak, kolikor sem razumela, pri tej metodi ne gre za hujšanje?"
"Ne, seveda ne, ampak no, če bi kaj izgubila, ne bi nič škodilo."
"Aja ne, to pa ne."

Torej: izpolneš vprašalnik, kamor vpišeš svoje osebne podatke in ga pošlješ neznancu. Potem ti ta neznanec (zanima me na kakšen način) pregleda telesno sestavo in (v kar sicer dvomim, a recimo, da verjamem pripovedovanju znanke) vzame kri. Popolnoma zastonj. Zakaj že? Ker je dobri samaritan, ki vam, kljub temu, da vas sploh ne pozna, želi vse najboljše? Neee. Ker mi je v glavi še vedno utripala rdeča luč, sem gospoda prehranskega strokovanjaka pogooglala, že prvi zadetek je ob imenu dotičnega izpisal magično besedo H****life. Znanki napišem, da sem ob iskanju naletela na magično besedo na H, da bom zato predavanje preskočila in raje počakala, da dobim informacije o predavanju od nje. Prejmem odgovor: "Kaaaj? Tega pa nisem vedela. Sori."

Kar me je ob celi zgodbi ziritiralo, ni dejstvo, da imajo v podjetju na H izdelano zelo dobro strategijo za pridobivanje novih strank, temveč to, da obstajajo ljudje in veliko je takih, ki nimajo nobenega zdravstvenega problema, poleg tega za svoja leta izgledajo nadpovprečno dobro, so inteligentni, razgledani, a se kljub temu pustijo ujeti v past - pripravljeni so izdati svoje intimne podatke, poleg tega bi se celo strinjali, da jim neznanec vzame kri (kar sicer močno dvomim, da ta gospod počne) in to samo zato, ker je zastonj in ker verjamejo, da bo to zanje dobro. Pa saj tebi je dobro že zdaj.

Znanki sem nato napisala, naj gospoda, ko naleti nanj, usmeri name, da mu bom z veseljem povedala kaj o zdravi prehrani. 

Zgodba o tem, kako se zamenja plinsko jeklenko

Pozvoni, tečem k vratom, skoraj direkt izpod tuša, med potjo komaj uspem nekaj navleči nase. Človek, ki stoji pred vrati najavi, da je po naročilu dostavil plinsko jeklenko. Odprem vrata, precej čukasto gledam in povem, da nismo pričakovali, da bo prišel v desetih minutah (ponavadi traja dve uri), da moža, ki je jeklenko naročil, še ni doma, zato ne more dobiti prazne jeklenke, ker jo je treba še odmontirati. "Gospa, to bom jaz vse uredil ... " Rekoč to, z jeklenko v roki, ne da bi vprašal kam, in kot da je vsak dan v tem stanovanju, zakoraka proti veceju. Komaj utegnem reči "Gospod, v drugo smer". Trenutek kasneje tip vkoraka v kuhinjo. "Glejte, mi imamo malo bolj kompliciran sistem, ne bo šlo, to pri nas montira mož in najbolje bo, da to naredi on, saj bo vsak čas tu." "A, to pa ne, bom to kar jaz." "No, tule je treba odstraniti predal." "Aja, ja tega pa ne znam, ponavadi to ni tako." "Ja pri nas je to tako, namesto vratc imamo predal, zadaj za predalom je jeklenka in to je treba vse odmontirati." "Ja kaj pa zdaj?" "Ja ne vem, pridite kasneje ali pa mi zdaj pač zaračunajte še dodatno jeklenko ." "Ja to pa ne gre, ne morem." Dobro, pokličem svojega deca: "Ti posluš, povej kdaj prideš, sredi kuhinje imamo človeka z bombo." Pove, da potrebuje deset minut. Odložim telefon, po glavi se mi mota vprašanje, kaj naj zdaj naredim, najraje bi zamahnila s čarobno palico, da bi človek izpuhtel v zrak. Ampak ne gre, tip stoji kot vkopan in se oklepa jeklenke, kot da bi ga bilo strah, da mu jo bom izpulila iz rok. Zagrabim ogromen težak predal (z vso šaro v njem vred), ga z "grifom", kot da to počnem vsak dan, pod kotom potegnem z vodil, ter prestavim na tla." "Ja gospa, kako ste pa to naredila?" "Pojma nimam, intuitivno pač." "Gospa, dajte še tega ta zgornjega." Dobro, fliknem ven še ta zgornjega in tipu zabičam: "Zdaj pa takole: "Previdno vzemite jeklenko ven in pazite, da česa ne opraskate, če bo na omari praska, bom začela kričat in to ne bo dobro." "Saj ni nič zato, če se opraska, saj znotraj se ne vidi." mirno reče. Prime me, da bi mu v glavo zalučala jeklenko, vendar tega, ker se nahajava v moji kuhinji, seveda ne storim. "Ne bova razpravljala o tem, kaj vi mislite, omara mora ostati taka kot je, ni važno ali se vidi, ali ne." Dobro, do tu, ko jeklenko vzame ven in jo položi na tla, je še nekako šlo. V tistem, ko zagrabi polno, komaj uspem reči: "Pazite tale rob." in bedak s polno jeklenko pribije v zunanji rob omare. Gospa (jaz) začne kričat, tip pa: "Gospa, saj se nič ne vidi." Privije cev na novo jeklenko, sama primem staro in jo po hitrem postopku odnesem skozi vhodna vrata - niti slučajno mu namreč ne privoščim še enega vogala. "Dobro, jeklenko ste zamenjali, pustite zdaj vse kot je, ne dotikajte se ničesar več." mu zabičam, ko se pripravi, da bo novo jeklenko zabasal v omaro. " "Samo še plačam in motnja bo odpravljena" si zmotno mislim. "Gospa, ste že slišali za varstvo osebnih podatkov?" "Kaj je z varstvom osebnih podatkov?" "Ja tukaj morate podpisat za varstvo osebnih podatkov. Tukaj podpišite." "Dajte mi najprej za prebrat, da bom vedela, kaj podpisujem." "Tega je preveč, ne morete zdaj tega brati." "Prav, potem pa ne bom podpisala." "Ja potem vam pa ne morem izdati računa. Tukaj naredite kljukico," "Kje?" "Tukaj - mi kaže s prstom. Poleg okenčka brez kljukice piše: "Soglašam s tem, da podjetje moje podatke obdeluje blablablabla." "Ne soglašam, tole bo ostalo brez kljukice." "Dobro, saj jaz bi enako naredil." A daj nehi, a nisi prej rekel ravno obratno?! Plačam jeklenko, se prijazno zahvalim za menjavo, v resnici pa si mislim: "Poberi se čim prej!" Ko tip odide, ugotovim, da mi znoj lije v potokih in moram zopet pod tuš. Najbrž je doma povedal, da še nikoli ni srečal tako zoprne babe, jaz pa lahko povem, da še nikoli nisem videla tako nesposobnega tipa, ki ne zna odmontirati enega navadnega predala.

Zdaj se bom sama naučila, kako se montira jeklenko, če to zna ta tip, potem bom znala tudi jaz.

O ležiščih in še več

Ta prosti spis se bo začel v stilu TV reklame Top shop, a zaključek bo povsem drugačen. Zakaj sploh pišem o takih stvareh? Zato, da opozarjam na napake, ki se dogajajo v našem vsakodnevnem življenju, pa nanje sploh nismo pozorni.

Po lanski preboleni gripi (tri tedne ležanja v postelji) sem začutila bolečine v kolenih in križu. Sprva temu nisem pripisovala velikega pomena, vse skupaj sem povezovala s posledicami gripe, a po nekaj mesecih se stanje ni izboljšalo. Imela sem precejšnje težave s hojo po stopnicah, jeseni so se vsemu temu pridružile težave z vratnimi vretenci, posledično so mi drevenele roke. Ko sem se zjutraj zbudila, sem s težavo vstala iz postelje, morala sem se obrniti na bok, ko mi je uspelo zlezti dol, sem se vsa skrčena privlekla iz spalnice. Precej neprijetno, bi človek rekel. Obiskovala sem terapije, na katerih so me enkrat mesečno za silo spravili skupaj, da sem potem nekako zdržala do naslednjega meseca. A problemi so se stopnjevali do takšne mere, da sem decembra prenehala z aerobno vadbo, saj nisem mogla izvajati čisto osnovnih aerobnih vaj, ki jih izvajamo s puncami na telovadbi.

Z možem, ki je imel podobne, a kljub vsemu bolj blage probleme, sva že pred časom ugotavljala, da imava verjetno premehko ležišče, strinjala sva se, da ga bo treba zamenjati, vendar nekako nisva našla pravega časa za izbiro novega. V začetku januarja je mož preboleval precej konkreten prehlad z močnim kašljem, zato sem se v želji po nemotenem spancu umaknila na kavč. Kavč je dokaj kvaliteten, vzmeten je z žepkastim vzmetenjem, precej trd sicer, brez kakšnih posebno mehkih pen. Po enem tednu ležanja na kavču sem se pomladila za nekaj let, beri: bolečine v križu in sklepih so povsem izginile. Takrat se mi je končno posvetilo, od kje izvirajo moje težave. Vas je že kdaj kakšen zdravnik vprašal, na kakšnem ležišču spite? Mene še nikoli. Sicer pa, tudi če bi me, ne bi nič pomagalo, saj ni bilo ležišče to, kar se je izkazalo za vir vsega zla.

Ležišče iz lateksa, ki ga uporabljava, sva takrat izbrala pri znanem slovenskem proizvajalcu ležišč, prepričali so naju naravni materiali in priporočila ljudi, ki so takrat že uporabljali izdelke tega podjetja. Obiskala sva njihov salon, kjer naju je svetovalka povprašala po željah, preizkusila sva eno od ležišč (kot sem sedaj izvedela od svetovalca iz istega podjetja, si čas trajanja tega postopka ni zaslužil poimenovanja "preizkušanje") in se odločila za nakup. Ker sva bila prepričana, da z izdelki tega podjetja ni nič narobe, pač pa je šlo očitno nekaj narobe pri izbiri, sva se pred dnevi podala v enega njihovih salonov, da preizkusiva malo trša ležišča, po možnosti taka z žepkastim vzmetenjem. Prodajalcu sva povedala za svoje izkušnje, razkazal nama je potencialne modele ležišč, primernih za naju in nama zapovedal, da morava vsaj 15 minut ležati na teh ležiščih, da bi lahko približno vedela ali nama izdelek ustreza. Medtem sem opisovala svoje težave, da se zjutraj zbudim z občutkom, kot da spim v luknji, da sem vsa trda, da me vse boli in se zjutraj s težavo skobacam iz postelje. Prodajalec je poslušal, zmajeval z glavo in zaključil, da to ne more biti od ležišča, pa če je to še tako mehko. "Kakšno pa imate letveno podlago?" je vprašal. "Ne vem." "Kje ste jo pa kupili?" "Ne spomnim se, mogoče v Ikei, pojma nimam." "Mogoče imate otroško letveno podlago?" "Pojma nimam, da obstajajo otroške letvene podlage, zakaj bi imela otroško?" "Veste, nekateri ljudje varčujejo pri letvenih podlagah in potem vzamejo slabo letveno podlago, tako s tankimi deščicami in velikim razmakom med njimi. Prepričan sem, da je pri problemih, ki jih opisujete, kriva letvena podlaga in ne ležišče. Mislim, da mogoče sploh ne potrebujete novega ležišča." Zaključi prodajalec. Domenili smo se, da narediva preizkus, ležišče za nekaj noči prestaviva na tla in ugotovila bova, če je spanje na ležišču brez letvene podlage boljše. Prodajalec nama naredi predračun za novo letveno podlago, ležišče in nadvložek, potem pa se odpraviva domov.

Doma poiščeva račun in ugotoviva, da sva letveno podlago pravzaprav kupila pri njih, skupaj z ležiščem. Ležišče dava na tla, pogled na letve razkrije tanke letve in velik razmak med njimi. Pa mi še ni kapnilo, treba je bilo prespati. Prespiva na tleh in naslednje jutro ugotoviva, da ni bilo tako slabo. Zjurtraj ob kavi polistam po njihovem katalogu in ostrmim: na sliki sem namreč, pod nazivom OTROŠKA, zagledala najino letveno podlago: primerna za otroke in osebe z majhno telesno težo.  Lahko si mislite, da sem skoraj skočila iz kože, ko sem to zagledala in ob tem takoj pomislila na vse težave, ki so me pestile v preteklem letu. V trgovino sem poslala mail in počakala en dan. Po preteku enega dne sem poklicala direktorja, mu v prijaznem tonu razložila problem, možakar me je, mirno brez prekinitve poslušal, nato pa odgovoril, da bodo rešili najin problem - dobila bova ustrezno letveno podlago, doplačala pa bova le razliko. V roku treh ur je sledil mail s predračunom in pripisom, da nama bodo, če bova ob preizkusu nove letvene podlage kljub vsemu želela zamenjati ležišče, priznali dodaten popust.

Tako se dela. Pameten direktor prizna napako in reši zadevo. Najslabše za podjetje z dobrimi produkti so slabi prodajalci in tale, ki nama je prodala ležišče in podlago, je bila ena izmed njih, kajti tudi tip vzmetnice ni pravi za naju. Prepričana sem, da bo naslednja vzmetnica, kadar koli že bo, prav tako kupljena pri njih. Imena podjetja namenoma nisem imenovala, bi pa ga, v primeru, da se zadeva ne bi razpletla tako, kot se je.