Skrivnostna kuverta - zgodba, dolga kot jara kača

V babičinem nabiralniku se je na dan, ko je nosil Miklavž, pojavila kuverta z desetimi evri, poleg je bila zataknjena vejica forzicije. Skrivnostni darovalec, gospod B. se je prejšnji teden pojavil na vratih: "Dober dan, oprostite, ste mogoče v vašem nabiralniku pred mesecem dni našli kuverto z desetimi evri?" vpraša gospod. "Seveda sem" odvrne babi in doda, da se je že cel mesec spraševala od kje je skrivnostna kuverta prišla. "Veste kaj, tista kuverta je bila v bistvu namenjena vašemu sosedu Š., pa sem se, ker sem jo prinesel ponoči, pomotoma vrgel v vaš nabiralnik. Ko sem gospoda Š. pred dnevi srečal v mestu, me je obtožil, češ da sem mu še dolžan denar." Ker nobeden od njiju ni imel drobiža, sta se zmenila, da bo gospod po denar prišel enkrat drugič.

Čez nekaj dni babi sreča soseda Š., ki reče: "No, pa smo le našli kuverto, na to bova pila!" Gre v hišo in prinese viski, nato pa pojasni celotno zgodbo: kako je v mestu srečal gospoda B., gospod B. se je ponudil, da bi ga povabil na kavo, pa je doma pozabil denar, nakar se je gospod Š. ponudil, da mu posodi denar, da ga bo gospod B. lahko povabil na kavo. Aaaa?! Čudaško, kajne. Babi pove, da bo zadeva urejena, saj sta se z gospodom B. zmenila, da pride k njej po tistih deset evrov. "Ampak veste kaj, saj vi bi lahko denar dali meni, pa bi mu ga potem jaz nesel." se prijazno ponudi sosed. "Ampak zakaj bi mu vi nesli denar, saj je vaš?!" odvrne babica. "Ja saj to pa res, na to pa sploh nisem pomislil" prizna sosed. Čez nekaj dni babi sosedu odnese denar. "Ah veste kaj, on je meni medtem že dal deset evrov, vi ta denar kar obdržite." reče sosed. "Ja to pa ne, denarja ne morem kar tako obdržati, to ni moj denar. Gospod bo sedaj ob 20€! se zgrozi babi. Gospod Š. zatrdi, da je že v redu in tako se razideta.

"No veš kaj, on naj kar reče kar hoče, ampak ubogi gospod B. je zdaj ob 20€! Zakaj neki bi jaz imela 10€? Naredila bom po svoje in gospodu B. ob priliki nesla denar, saj dobro vem, kje stanuje.

Zgodbe torej še ni konec. Če gospoda ne bo doma in bo babi denar vrgla v nabiralnik, lahko le upamo, da bo ta pravi.

O tem, kako kupiš čevlje

Pred štirimi leti sem kupila čevlje. Jasno, da sem po tistem kupila še kakšne, čeprav, prav dosti jih pa tudi ni bilo. Ampak, ti čevlji, nosila sem jih v snegu, dežju, soncu, na vseh popotovanjih, jeseni, pozimi in spomladi, nosila sem jih k hlačam, h krilom, k oblekam, bundi, plašču, vedno in povsod. Navadni črni Martensi, na videz sicer nič posebnega, ampak strašno udobni, bolj ko sem jih nosila, boljši so bili. No, do neke mere, kajti obsesivno nošenje je tretjo sezono rezultiralo razpoko na usnju. Takrat bi lahko kupila nove, pa jih nisem. Sredi prenove stanovanja, ko sem dan za dnem, iz točke A do točke B in nazaj, krevsljala z zaprašenimi lasmi, v starih kavbojkah, s skajasto taško na rami, se tudi zavoljo luknje na čevlju nisem kaj prida sekirala. Po intenzivnem nošenju v tretji sezoni je bil naluknjan tudi čevelj številka dve. Takrat sem se končno namenila kupiti nove. Ampak niso imeli številke. V redu, bom počakala. Sem jih hotela naročiti v eni od spletnih trgovin, pa tudi tam niso imeli številke. Na vsake toliko časa sem jih pogooglala, našla celo kakšne na znižanju, pa spet ni bilo številke. Sem se jih namenila kupiti spomladi, tu v Transportu, ki je edini slovenski uvoznik za to tvrdko. Pa niso imeli številke, novo pošiljko naj bi dobili šele jeseni. Hecno, kajne, še vedno namreč govorimo o navadnih črnih Martensih, modelu 1460. 

Prejšnji vikend sem jih šla poskusit, v trgovino Transport seveda, vmes so namreč končno dobili mojo številko, vendarle živimo na koncu sveta, kjer je treba še na čevlje čakati pol leta. Nekam čudni so bili, precej tanko usnje, premazano s čudno prevleko, ki usnju prida skoraj lakast videz, podplat rahlo konveksen. Kakopak pozoren kupec hitro ugotovi, da ne gre za isti model, čevlje 1460 so namreč nehali uvažati, nadomestili so jih s tem čudnim modelom, ki je enako izgledal samo dokler ga nisi obul, pa še to ne čisto. Človek bi mislil, da mogoče ta model delajo posebej in le za Slovence. "Daj nehaj, kaj boš s tem, še s pasto za čevlje jih ne boš mogla očistiti" je komentirala znanka, ki je slučajno v isti trgovini partnerju delala družbo pri pomerjanju čevljev. Hecno, ko gre za kakšen predmet, ki mora biti do pikice enak izvirnemu, sem pripravljena iti skoraj na konec sveta. Ko bi bila vsaj  pri vseh stvareh enako trmasta.

Pa mi pred tremi dnevi ista znanka pošlje povezavo na eno od spletnih trgovin, s pripisom, da čevlji sicer niso od iste blagovne znamke, da pa izgledajo enako kot "moji", za nameček so celo za polovico cenejši. Ob takem podatku ponavadi precej sumničavo zastrižem z ušesi. Ampak kljub vsemu, blagovna znamka je bila obetavna, niso bili kar eni "no name" čevlji, poštnina je bila zastonj, poleg tega imam možnost vračila. Čevlje smo naročili v torek. Zadnji črni par v številki 40. V sredo je iz Italije prišlo obvestilo, da je šel paket na pot. V četrtek, torej včeraj, je pozvonil dostavljalec. Čevlji so super, popolna kopija prejšnjih, ampak brez nadležnih  izdajalskih rumenih šivov. Izgledajo "no name", čeprav niso in to mi je všeč. Obdržala jih bom. Misija zaključena. Od zdaj naprej čevlje kupujem le še po internetu. Ali pa v Berlinu. Pika.

O tem, kako kupiš plašč

Oblačil že nekaj časa skoraj ne kupujem več. Eden zadnjih omembe vrednih nakupov sta bila dva črna oblačilna kosa, ki mi ju je prijateljica poleti prinesla iz moje najljubše belgijske trgovine, krilo sem si zašila sama, ker sem malo iz šiviljske forme, sem ga šivala skoraj dva popoldneva, ampak na koncu je izpadlo točno tako, kot sem si ga predstavljala, se pravi, da se je splačalo.

Prejšnji teden mi je, med sprehodom po Trubarjevi, v oči padel zanimiv plašč, ki ga je nosila ena od v nasprotno smer hitečih dam. Tako mi je bil všeč, da sem se obrnila in strmela za njo, česar navadno, kot si lahko mislite, ne počnem. Čez nekaj dni sem na isti ulici zopet videla enak plašč, morda celo na isti osebi, vendar tega ne vem, saj nisem gledala človeka, temveč plašč. No, ko sem ga videla drugič, sem se spet obrnila nazaj in proučevala kako je krojen, saj sem že razmišljala o tem, kako bi se dalo preklemano reč  skopirati. Potem sem na plašč pozabila. V življenju je veliko reči, ki so pomembnejše od enega črnega plašča.

Pa me v soboto med kofeinskim obredom znanka povpraša, kje kupujem oblačila. Mogoče je izgledalo, da nočem povedati, ampak resnično ji nisem znala odgovoriti. Debelo je gledala, ko sem razlagala, da jih praktično ne kupujem, da v Ljubljani itak nimaš nikjer za kupit nič zanimivega, pa da zadnje čase, raje kot kaj za oblečt, kupim kakšno malenkost za dom. Ker očitno nisem izpadla preveč prepričljiva, je moral A. potrditi moje pripovedovanje: ne, jaz skorajda ne kupujem oblačil. Spijemo kavo in odidemo iz lokala.

Samo ena vrata naprej je bilo treba stopiti in potem noter, pa ne vem zakaj sem stopila noter, ampak sem. No, potem sem se znašla tam, v trgovini, kamor nisem stopila že več kot eno leto. Na hitro se sprehodim mimo obešalnikov, nakar se pogled ustavi na plašču, ki je obešen na rahlo izpostavljenem delu. Se mi zdi zanimiv. Gledam, všeč mi je kroj, predvsem ovratnik, ne opazim pa, da je v spodnjem delu še bolj zanimivo krojen. "Bi želeli pomeriti?" vpraša prodajalka in nadaljuje "to je plašč, ki je vsakemu prav". Oblečem plašč, se pogledam v ogledalo in izpustim drobcen krik. Prodajalka  je malo čudno pogledala, najbrž se redko kdaj zgodi, da se nekdo pogleda v ogledalo in spusti krik. Ampak jaz sem ga in to upravičeno, kajti v ogledalu je pred menoj stal plašč iz Trubarjeve. Na meni. "Tale plašč bom kupila!" sem nemudoma odločno naznanila.

Pa smo odšli iz trgovine, A., jaz in plašč. Še nikoli nisem ničesar tako na hitro kupila. Jaz, ki sploh ne kupujem oblačil, kot ste imeli pravkar možnost prebrati.

Kogar zanima, za kateri plašč gre, naj se sprehodi po Trubarjevi, mogoče se srečamo. Lahko me pocuka za rokav in vpraša, kje sem kupila tako lep plašč.

Koncert

Nič ne razmišljaš, kaj boš oblekla, kot da je samoumevno, oblečeš najboljši plašč, z balkona vzameš umazane razpokane martense, jih za silo očediš, na ustnice šminko in greš.

Potem sem stala tam, v oblaku cigaretnega dima, v čisto napačnem plašču, z živordečo šminko na ustnicah, s plastičnim kozarcem viskija v roki in razmišljala o tem, kam je šlo tistih dvajset let in predvsem o tem, kam je šla tista punca v flanelasti karirasti srajici, ki se takrat še ni šminkala in je na vsakem koncertu z očmi iskala visokega preklastega tipa, ki se je medtem menda rahlo zapil in ga google ne najde. 

Demolition group. Za moje pojme eden najboljših slovenskih bendov, enako dober, ali pa še boljši kot pred dvajsetimi leti. Zvok, ki zareže in je surov in mehak obenem. Ko Goran Šalamon izgovori besedo romantika, se najprej zdi kot da se je zmotil, a se ni. "A veš da je on tako star, da ima otroke, toliko stare kot smo mi?!" smo govorili. Zdel se nam je prastar. Hecno, ker se gospod medtem ni prav nič spremenil. Samo malo bolj pri miru stoji ko poje in po koncu koncerta ne odvrže prešvicane majice med občinstvo. Pa malo več govori med komadi.

Odlično je bilo. Za razliko od takrat, grem zdaj domov s taksijem. Za razliko od takrat, po prihodu domov takoj odložim plašč na balkon, odprem pralni stroj in vse kar slečem, vržem direkt noter. Za razliko od takrat, postelja ni prazna in na vrata me pride pozdravit mačka. Za razliko od takrat, je svet zdaj malo bolj nor in ko gremo s prijatelji na kavo, se včasih pogovarjamo o bolezni.

Me pa po koncertu še bolj kot prej zanima, komu sem posodila svoje Demolition group CD-je. Fino bi jih bilo namreč dobiti nazaj.

Naključja so

-

Saj vem, meni se to vseskozi dogaja, ampak vsakič posebej se mi zdi čisto enako čudno in zabavno kot bi bilo prvič.
V petek zvečer v mestu iščem spodobne bele skodelice za espresso in jih nato, ko že opustim misel nanje, naslednje jutro najdem na garažni razprodaji: bele, komplet štirih iz kakovostnega porcelana (sicer od drugega proizvajalca, a neprimerno bolj elegantne), vse skupaj v kompletu za polovično ceno tiste ene, ki sem jo ogledovala prejšnji večer. Za ceno štirih skodelic kav smo tako kupili komplet skodelic.

Ali pa, ko isti dan na sejmu Sila paseš firbec na stojnici pri Fincih in iščeš steklovino, ki so jo lani imeli, letos pa jo iščeš zaman, nato pa slabo uro kasneje, prav tako na garažni razprodaji nabašeš na "usnjene eskimkine hlače", kot je Aalto poimenoval svojo stekleno mojstrovino. Za hecno ceno so šle zaprašene usnjene hlače nemudoma z menoj. Prav posebno veselje imam stikati po stojnicah s staro šaro, saj se na njih praviloma ponuja nešteto priložnosti za fine najdbe.

Odkar imamo doma precej staromoden ročni kavni mlinček, se okoli kave malo bolj zmišljujemo in smo zato posledično tudi bolj izbirčni kadar naročamo kavo v lokalu. Tako sva se včeraj namenila v tisti kafič, kjer prodajajo zelo dobro kavo in kjer nadvse rada srkam kofe tam pri oknu  in opazujem ljudi, ki hodijo mimo, medtem ko mlinčki brnijo in se po majhnem prostoru razširjajo omamni kofeinski hlapi. Na poti nazaj mi je uspelo posneti neskončno število teh skoraj črno-belih fotografij ptic v letu. Siva Ljubljana.

Zvečer sem prejela mail prijatelja, ki že eno leto živi v Londonu. Pravkar so mu za eno leto podaljšali pogodbo za delo, medtem ko on komaj čaka, da do konca izkoristi sivi London in se vrne nazaj v sivo Ljubljano. Pravi, da pogreša svoje ljudi, pa drevesa v Tivoliju. "Ja Ljubljana ima vsaj sto prednosti pred katerim koli drugim mestom! Mogoce je pa res najlepse mesto na svetu?" pravi. "Mogoče se je treba samo za nekaj časa odseliti, da prideš do tega." napišem.

Lepo je to malo mesto, v katerem vsak teden odkrijem kakšen nov kotiček, pa naj bodo to stezice na Golovcu, zgornje nadstropje nove sladolednice, kjer lahko v prijetnem ambientu v miru spijem kavo, ali pa nek čisto drug prostor, ki sem ga našla prejšnji teden in ga imam samo zase.