sobota, maj 03, 2014

Večer

_

Na mizi prazni kozarci, obiski so odšli. Iz dnevne sobe se slišijo zvoki klavirja. Erik Satie. Glasba, ki me vsakič znova prevzame, tokrat v izvedbi Bojana Goriška, zapakirana v najlepši cedepakungi kar sem jih kdaj videla, darilo prijateljice S.. A. pravi, da je posnetek slab, da preveč doni, ker je posneto v cerkvi. Jaz tega ne slišim, zato me ne more motiti. Si mislim, da ima A. res nesrečo, da vedno sliši vse te napake in da je včasih bolje, da si povprečen poslušalec in ne slišiš vseh tistih kiksov, ki zmotijo izurjeno uho. Poslušam trikrat zapored. Medtem počasi prebiram intervju Vesne Milek z Zoranom Garevskim. Ko bom prebrala do konca, se bom še enkrat vrnila na začetek. Zoran govori o modi, o svoji bolezni, o bivanju v hospicu, o odporu družbe do drugačnosti. 

"Z razstavo sem hotel povedati, da smo tudi nekateri, ki imamo štirideset let, smo nasmejani, lepo oblečeni, sedimo v kavarni, pijemo kavo, se smejemo, nekateri ljudje celo mislijo, da smo zvezde, in živimo s posledico bolezni, z urostomo. In da to ni nič takega. Da je to samo pripomoček, tako kot umetni zob. To sem hotel povedati."

V torek sem imela namen iti na modno revijo, ki so jo zanj pripravili njegovi prijatelji. Pa sem si uro in pol pred začetkom premislila. Ko me je naslednji dan ujel dež in sem prišla vedrit k S., me ta vpraša: "Si šla včeraj na revijo?" "Nisem. Sem imela namen iti, pa sem si ob pol sedmih premislila." "A ti tudi? Jaz sem si premislila dvajset do sedmih." "Izgovor je bil, da se mi ne da, ker me je ob odhodu z vrta ujela nevihta in sem po prihodu domov v pižami obsedela v postelji. V resnici nisem šla tja zaradi odpora pred množico. Ker se mi ni dalo gledati vseh teh nafasadiranih ljudi." "Ti, a veš, da jaz tudi. Nisem mogla. Sem razmišljala in na koncu rekla: Ne, ne grem!"  Ko sva se razšli, sem jo povabila na čaj. In danes so prišli, cela familija. Če me ne bi ujel dež in ne bi šla vedrit k njej, se današnji večer ne bi zgodil. To so tisti redki spontani trenutki, ki se zgodijo brez telefona in stotih mailov. In imeli smo se tako fino.

Kaj sem sploh hotela povedati? Ne vem, mogoče ničesar. Želela sem le deliti trenutek.



3 komentarji:

mojcej akvarijska pravi ...

Lep trenutek! Trenutek poezije!

Vanja pravi ...

Včasih se vse skupaj tako poklopi, da je res ena poezija.

Anolopka pravi ...

Lepo