ponedeljek, april 14, 2014

V vsak slovenski dom

Prejšnji teden je v medijih odjeknila novica, da v Slovenijo prihaja Ikea. Šest tisoč ljudi je v nekaj dneh histerično poklikalo lažno spletno stran, ki je obljubljala bon za 100€ v trgovini Ikea Slovenija. Bon za nakup v nakupovalnem centru, ki naj bi luč sveta ugledal v naslednjih dveh letih, napisane besede se nikomur niso zdele sumljive, nihče ni posumil, da gre pravzaprav za krajo podatkov. Medtem ko tole pišem, mi je na misel prišel češki film, posnet po dogodkih, ki so se dejansko zgodili (naslova se ne spomnim), ki govori o tem, kako so uspeli avtorji filma na otvoritev namišljenega nakupovalnega centra zvabiti ogromno, nakupov in ugodnosti lačno množico. Skratka, Ikea v Sloveniji: očitno nismo tako nezanimivi in povsem jasno je, da nam ne gre tako zelo slabo kot nas slepijo dnevni časopisi in zoprni politiki. Če se je gospod Kamprad na svoj ikejski teritorij odločil dodati našo državo, potem mogoče kljub vsemu  še obstaja upanje za nas. Pa ne zaradi Ikee.
Beseda Ikea v kontekstu pogovora zveni skoraj kot osebno ime. Napišem: " ... da v Slovenijo prihaja Ikea" in ne: " ... v Slovenijo prihaja švedska trgovina Ikea" ali: "švedski trgovec Ikea". Ikea je marketinški trik. In to zelo dober. Najboljši. Gospod Kamprad je namreč že dolgo časa nazaj ugotovil, da za dober zaslužek potrebujete maso, ki mora imeti občutek, da vaše produkte nujno potrebuje. Trgovec tako s produkti srednje, vendar povsem zadovoljive kvalitete, cilja na večinsko populacijo s srednje dobrimi prihodki. O popolni uporabniški izkušnji, ki se ob ogledu kataloga začne že doma in konča, ko se po nakupu prijetno siti usedete v avto, verjetno ni treba izgubljati besed. Ikea je namreč  neke vrste božji hram, ki vas zapelje v stanje transa, in vas, ko pridete čez vodo, ne pusti žejnih. Še več, celo siti ste!
Kar se mene tiče, je Ikea popoln fair play. Če seveda spregledamo dejstvo, da so delavci v deželah tretjega sveta, kjer je izdelanih večina produktov, izredno slabo plačani. Torej: Ikea ponuja pošteno kupčijo, kjer že vnaprej veš, da boš za solidno ceno dobil tudi dokaj soliden produkt. Nobenih presežkov sicer, razen tega, da je večina artiklov precej lično oblikovanih. Odtod moje navdušenje nad dejstvom, da v tem pohištvenem templju lahko tudi človek s slabim okusom kupi lepe stvari, kar je povsem v nasprotju z ustaljeno prakso, da gredo cenejši produkti praviloma z roko v roki z grdim in večinoma neuporabnim. Seveda se verjetno vsi zavedamo, da dom, ki bi ga Ikea spremenila v sanjsko domovanje, obstaja samo v katalogu. Naj si med ogledom vzorčno opremljenih prostorov še tako vizualizirate končno sliko vašega doma, ki bo po tem obisku čisto drugačna, vas ob povratku domov, potem ko vsako od nakupljenih reči zložite na svoje mesto (če ga ta sploh ima), spreleti misel, da pravzaprav ni nič drugače. Da bi, kljub prijetni uporabniški izkušnji, za "popolnost" verjetno potrebovali še več "Ikee".
Naj prvi vrže kamen, kdor v preteklosti ni rokoval s kakšnim od naštetih: mizica LACK, regal EXPEDIT, knjižna omara BILLY, predalnik MALM. Pa svečka TINDRA! Ali pa vsaj servetki.
Načeloma sem proti masovni proizvodnji in potrošnji, ter tozadevni "uniformiranosti". Tako kot mogoče  marsikoga izmed vas, tudi mene silijo na bruhanje podrajsane LACK mizice, ki jih lahko vidimo domala povsod, celo v javnih prostorih. Zakaj torej tale zapis? Ker se vsi strinjamo, da je Ikea benigen tumor, ki ga imamo, hočeš nočeš radi, pa čeprav trdimo, da nam gre na živce, pojasnjujemo, da mi pa že ne nakupujemo tam, v naslednji sapi pa že tečemo tja noter, samo po eno svečko, po paketek servetkov, po vrečko najboljšega čipsa ali pa na hot dog. Njihovo pohištvo sem že zdavnaj prerasla, po ostalih rečeh pa še vedno rada posežem - po navadnih belih krožnikih, ki jih lahko dokupuješ posamezno (in se praviloma nikoli ne razbijejo), pa po malenkostih kot je špatula za testo, stiskalec česna, lupilec krompirja, modelčki za piškote, kakšna lončnica in podobno. Mi je pa čisto vseeno ali trgovina, kjer  te malenkosti kupim, stoji v Sloveniji, Avstriji, Italiji ali na Hrvaškem.  Edina stvar, ki bi si jo pri slovenski Ikei želela, je, da v trgovini ne bi bilo slovenskih uslužbencev. Vse si lahko predstavljam, le Ikee, kjer mi bo grdogleda Biljana postregla mesne krogice, apatična Marija sedmih žalosti pa skozi blagajno spravila paketek servetkov, ne. Ampak ... pustimo se presenetiti, gospod Kamprad bo prav gotovo natuhtal kakšno zvijačo in kisle ksihte naših prodajalcev spremenil v malček manj kisle.

7 komentarjev:

Ana pravi ...

Jaz se Ikee veselim. Zarad prčkarij. In zato, ker mogoče to pomeni konec opažnim stenam in jedilnim kotom tapiciranih z blagom v vzorcu bruha in mogoče še celo špičastim ometom notranjih sten in vsega tega brez-okusja. Mogoče že z naslednjo generacijo.

ašaJ pravi ...

Verjetno misliš film Češke sanje (http://www.imdb.com/title/tt0402906/). Fantastičen film. :)

Kar se pa Ikee tiče je pa super, da bo mal bližje. In super je, da obstaja vsaj nekoliko bolj lična nizkocenovna zamenjava za razne rutarje in dipote, pa še logističnih težav ima ikea (verjetno) dosti manj. Thumbs up.

Anita pravi ...

Meni se zdi, da z vsakim prevoženim kilometrom manj izginja tudi čar Ikee.

Res pa ne razumem lahko verjamejo, da jim bo kdo, kar vsem, podaril 100 eur.

adj. pravi ...

Če imamo vse ostalo sranje, se spodobi, da imamo tudi Ikeo. In spodobi se tudi, da jo stlačimo znotraj obvoznice.
Kot tradicionalist pa upam, da leseni opaži in jedilni koti ne bodo izginili zaradi ultralahkih in majavih skandinavskih mizic. Holcarski duh menda le ni tako šibak.

jzf pravi ...

Žebljico na glavico, predvsem tisto o uslužbencih ...

Vanja pravi ...

Jaša, res je, Češke sanje! Nikakor se nisem mogla spomniti.

spela pravi ...

jaaaaa, fenomenalen film! z veseljem bi ga še enkrat pogledala. mi imamo trenutno poleg prčkarij ikeino otroško posteljico, ki ni nek presežek, ampak je bila še najbolj kulturnega izgleda na območju Slovenije in bližnjega zamejstva. Pa Lack, da juniorka riše brez strahu.