Dunaj

Za pohajanje sem imela na voljo le slaba dva dneva, zato sem jo mahnila kar po ustaljenih poteh. Nekaj za oči in nekaj za želodec, nakupovanja sem pa že zdavnaj ozdravljena, tako sem nos pomolila le v dve trgovini z oblačili, eno knjigarno in nekaj trgovinic s hrano in porcelanom na Naschmarktu in jo tako odnesla z minimalnim nakupovalnim izplenom.

V muzejski četrti čas vedno hitro mine. V množici lokalov je priporočljivo preizkusiti vse, nato jih razvrstiš na jutranjega, popoldanskega in tistega za zvečer. Svojega jutranjega imam še iz časov, ko sem na Dunaju odtekla polmaraton. Tam sva takrat z N. naročili ocvrta jajčka z drobnjakom in bučnim oljem, taka si kdaj pa kdaj naredim doma za zajtrk. Corbaci bar sva neke deževne sobote našli z Malči in od takrat naprej se vedno kadar pridem na Dunaj, vrnem v ta lokal in seveda vsakič povem, da je ta moj najljubši dunajski. Slovenske kolegice s sejma, s katerimi smo skupaj pohajale po Dunaju, so se hotele vsak večer znova vračati v Corbaci, tako zelo se jim je dopadel. Predvsem postrežba in hrana, ki diši tako, kot bi prišla iz domače kuhinje. Nama z N. je bilo Corbacija prvi dan šest ur čisto dovolj, zato sva se ostale večere odločili poiskati kaj novega.

Kamor koli in s komer koli grem, si ponavadi "izborim" vsaj uro zase. Tokrat so bile tri, dve sem pustila v Leopold muzeju, eno pa ob melangeu v bližnjem kafiču. Ni boljšega kot kafe, popit v ednini, medtem ko opazuješ ljudi, listaš po knjigah, premišljuješ in sem ter tja potegneš še kakšno črto.

Tista s trebuhom zunaj ... Svojega sem vzela s sabo in ga pridno polnila z dunajskimi dobrotami, ki pa niso bile klobasice, dunajci in zaherca. Te radosti bom raje prihranila za druge čase, za čase ko bom popolno turistično razpoložena in se mi bo po vseh ogledih znamenitosti zahotelo še tipične dunajske hrane. Do takrat pa bom raje vzdihovala in se radostila ob dobrotah bližnjega in daljnjega vzhoda s tržnice in okoliških restavracij.

Spoznanje, da je bolšjak odprt le za vikend, jaz pa sem bila ravno takrat na sejmu, me je spravilo v slabo voljo, ker sem se ga res veselila. Ampak ja, imam vsaj razlog, da se kaj kmalu ponovno spravim tja, saj konec koncev res ni tako zelo daleč.