Stare poti

*

Prijateljica, ki je imela možnost mesec dni preživeti na Dunaju, je nekaj dni pred odhodom dejala, da bo, ko se bo vračala domov, jokala. Meni, ki mi je Dunaj sicer zelo všeč, je bilo štiri dni čisto dovolj. Ljubljano imam nadvse rada, pa čeprav se sem ter tja pritožujem, češ, da je preveč "našminkana" in zato veliko več skriva kot pokaže, pa da je, bolj kot svojim meščanom, prijazna tujcem. Še ena malenkost je, nad katero sem se zamislila zadnji dan, ki sem ga preživela v avstrijski prestolnici: ko bom naslednjič na tem, da se pritožujem čez mrke zoprne ljubljančane, se bom raje ugriznila v jezik. Z dunajsko aroganco se ljubljanska pač ne more primerjati.
V našem malem mestu lahko vse opravke opravim peš. Če se mi ne da iti peš, grem lahko s kolesom. Javnega prevoza skoraj ne uporabljam, prvič, ker mi ni treba, drugič pa, ker res ni zavidanja vreden. Avto uporabiva, kadar se nameniva ven iz mesta, kar se zgodi približno enkrat na teden. Zelenja in narave je tu kolikor hočem, lahko grem na Golovec, na Grad, na Rožnik ali na Šmarno goro. Do vrta imam streljaj, vrtno orodje naložim v voziček, mimogrede še koga srečam, rečem besedo ali dve in se odpravim naprej. Kulture je na razpolago več kot si je lahko privoščim ali imam željo konzumirati, lokalov tudi. In nikoli se ne navličam hoditi po vedno istih poteh. Ker je vsakič kaj drugače.

Včeraj sem tako podaljšano-praznične dni sklenila z dolgim sprehodom skozi mesto in šišenski hrib, ter se na koncu ustavila še na kavi pri prijateljih. Nenapovedano.

Križevniška je čez noč postala najlepša ljubljanska ulica. Izgleda skoraj tako, kot bi se človek sprehajal po eni od provansalskih ulic.

Sumim, da me je vse to zelenje spodbudilo, da sem se po prihodu domov lotila urejanja balkonskega vrta. Še veliko mu manjka, ampak počasi bo. Mimogrede, se komu sanja, kje bi človek lahko kupil kakšne spodobne lonce za rože? Take malo večje, ki niso plastični, so po možnosti iz terakote in čim manj (najbolje nič) dekorirani.