Ležerno

Moja prijateljica trdi, da je ni večje sreče kot je ta, da čez vikend ostaneš doma, bereš knjige, listaš revije in čohaš mačko. Ponavadi se sicer kaj rado zgodi, da ji to ne uspe, saj le nekaj ur za tem, ko izreče ta "čarobni" stavek, povsem slučajno (ali pa tudi neslučajno) nekam odpeketa. A želja ostaja za drugič.

Če ostaneš doma, se lahko lotiš stvari, ki že zelo zelo dolgo niso prišle na vrsto, pa tudi druge, take, ki si jih načrtno ali nenačrtno zanemarjal, uspeš postaviti na svoje mesto. Pa lenariš lahko. Ali pa se lotiš kakšnih zaprašenih nedokončanih projektov. Vse to praviloma počneš ob ugasnjenem računalniku. Po možnosti tudi telefonu. Se mi zdi, da se premalo zavedamo, da je čas, ko nam razne "aparature" ne odžirajo pozornosti, tisti najbolj dragocen. Vsaj malo počasneje teče, če ne drugega.

Katero bitje na tem svetu zna uživati bolj kot to znajo mačke? Ne poznam nobenega.

Večer z vonjem po prihajajočem poletju. Večer, ko ni treba nikamor iti. Odpiraš okna, prižigaš sveče, naliješ pivo. Samo glasba igra, na vsake toliko časa se od nekod zasliši navdušenje ob tem, da je nekdo sredi Španije zabil gol. Rečeš: "A veš, tisti občutek, ki si ga imel, ko si bil star približno deset let. Ko si si predstavljal kakšno naj bi bilo življenje ko boš odrasel. In zdaj je tako."

Stare poti

*

Prijateljica, ki je imela možnost mesec dni preživeti na Dunaju, je nekaj dni pred odhodom dejala, da bo, ko se bo vračala domov, jokala. Meni, ki mi je Dunaj sicer zelo všeč, je bilo štiri dni čisto dovolj. Ljubljano imam nadvse rada, pa čeprav se sem ter tja pritožujem, češ, da je preveč "našminkana" in zato veliko več skriva kot pokaže, pa da je, bolj kot svojim meščanom, prijazna tujcem. Še ena malenkost je, nad katero sem se zamislila zadnji dan, ki sem ga preživela v avstrijski prestolnici: ko bom naslednjič na tem, da se pritožujem čez mrke zoprne ljubljančane, se bom raje ugriznila v jezik. Z dunajsko aroganco se ljubljanska pač ne more primerjati.
V našem malem mestu lahko vse opravke opravim peš. Če se mi ne da iti peš, grem lahko s kolesom. Javnega prevoza skoraj ne uporabljam, prvič, ker mi ni treba, drugič pa, ker res ni zavidanja vreden. Avto uporabiva, kadar se nameniva ven iz mesta, kar se zgodi približno enkrat na teden. Zelenja in narave je tu kolikor hočem, lahko grem na Golovec, na Grad, na Rožnik ali na Šmarno goro. Do vrta imam streljaj, vrtno orodje naložim v voziček, mimogrede še koga srečam, rečem besedo ali dve in se odpravim naprej. Kulture je na razpolago več kot si je lahko privoščim ali imam željo konzumirati, lokalov tudi. In nikoli se ne navličam hoditi po vedno istih poteh. Ker je vsakič kaj drugače.

Včeraj sem tako podaljšano-praznične dni sklenila z dolgim sprehodom skozi mesto in šišenski hrib, ter se na koncu ustavila še na kavi pri prijateljih. Nenapovedano.

Križevniška je čez noč postala najlepša ljubljanska ulica. Izgleda skoraj tako, kot bi se človek sprehajal po eni od provansalskih ulic.

Sumim, da me je vse to zelenje spodbudilo, da sem se po prihodu domov lotila urejanja balkonskega vrta. Še veliko mu manjka, ampak počasi bo. Mimogrede, se komu sanja, kje bi človek lahko kupil kakšne spodobne lonce za rože? Take malo večje, ki niso plastični, so po možnosti iz terakote in čim manj (najbolje nič) dekorirani.

Dunaj

Za pohajanje sem imela na voljo le slaba dva dneva, zato sem jo mahnila kar po ustaljenih poteh. Nekaj za oči in nekaj za želodec, nakupovanja sem pa že zdavnaj ozdravljena, tako sem nos pomolila le v dve trgovini z oblačili, eno knjigarno in nekaj trgovinic s hrano in porcelanom na Naschmarktu in jo tako odnesla z minimalnim nakupovalnim izplenom.

V muzejski četrti čas vedno hitro mine. V množici lokalov je priporočljivo preizkusiti vse, nato jih razvrstiš na jutranjega, popoldanskega in tistega za zvečer. Svojega jutranjega imam še iz časov, ko sem na Dunaju odtekla polmaraton. Tam sva takrat z N. naročili ocvrta jajčka z drobnjakom in bučnim oljem, taka si kdaj pa kdaj naredim doma za zajtrk. Corbaci bar sva neke deževne sobote našli z Malči in od takrat naprej se vedno kadar pridem na Dunaj, vrnem v ta lokal in seveda vsakič povem, da je ta moj najljubši dunajski. Slovenske kolegice s sejma, s katerimi smo skupaj pohajale po Dunaju, so se hotele vsak večer znova vračati v Corbaci, tako zelo se jim je dopadel. Predvsem postrežba in hrana, ki diši tako, kot bi prišla iz domače kuhinje. Nama z N. je bilo Corbacija prvi dan šest ur čisto dovolj, zato sva se ostale večere odločili poiskati kaj novega.

Kamor koli in s komer koli grem, si ponavadi "izborim" vsaj uro zase. Tokrat so bile tri, dve sem pustila v Leopold muzeju, eno pa ob melangeu v bližnjem kafiču. Ni boljšega kot kafe, popit v ednini, medtem ko opazuješ ljudi, listaš po knjigah, premišljuješ in sem ter tja potegneš še kakšno črto.

Tista s trebuhom zunaj ... Svojega sem vzela s sabo in ga pridno polnila z dunajskimi dobrotami, ki pa niso bile klobasice, dunajci in zaherca. Te radosti bom raje prihranila za druge čase, za čase ko bom popolno turistično razpoložena in se mi bo po vseh ogledih znamenitosti zahotelo še tipične dunajske hrane. Do takrat pa bom raje vzdihovala in se radostila ob dobrotah bližnjega in daljnjega vzhoda s tržnice in okoliških restavracij.

Spoznanje, da je bolšjak odprt le za vikend, jaz pa sem bila ravno takrat na sejmu, me je spravilo v slabo voljo, ker sem se ga res veselila. Ampak ja, imam vsaj razlog, da se kaj kmalu ponovno spravim tja, saj konec koncev res ni tako zelo daleč.

Večer

_

Na mizi prazni kozarci, obiski so odšli. Iz dnevne sobe se slišijo zvoki klavirja. Erik Satie. Glasba, ki me vsakič znova prevzame, tokrat v izvedbi Bojana Goriška, zapakirana v najlepši cedepakungi kar sem jih kdaj videla, darilo prijateljice S.. A. pravi, da je posnetek slab, da preveč doni, ker je posneto v cerkvi. Jaz tega ne slišim, zato me ne more motiti. Si mislim, da ima A. res nesrečo, da vedno sliši vse te napake in da je včasih bolje, da si povprečen poslušalec in ne slišiš vseh tistih kiksov, ki zmotijo izurjeno uho. Poslušam trikrat zapored. Medtem počasi prebiram intervju Vesne Milek z Zoranom Garevskim. Ko bom prebrala do konca, se bom še enkrat vrnila na začetek. Zoran govori o modi, o svoji bolezni, o bivanju v hospicu, o odporu družbe do drugačnosti. 

"Z razstavo sem hotel povedati, da smo tudi nekateri, ki imamo štirideset let, smo nasmejani, lepo oblečeni, sedimo v kavarni, pijemo kavo, se smejemo, nekateri ljudje celo mislijo, da smo zvezde, in živimo s posledico bolezni, z urostomo. In da to ni nič takega. Da je to samo pripomoček, tako kot umetni zob. To sem hotel povedati."

V torek sem imela namen iti na modno revijo, ki so jo zanj pripravili njegovi prijatelji. Pa sem si uro in pol pred začetkom premislila. Ko me je naslednji dan ujel dež in sem prišla vedrit k S., me ta vpraša: "Si šla včeraj na revijo?" "Nisem. Sem imela namen iti, pa sem si ob pol sedmih premislila." "A ti tudi? Jaz sem si premislila dvajset do sedmih." "Izgovor je bil, da se mi ne da, ker me je ob odhodu z vrta ujela nevihta in sem po prihodu domov v pižami obsedela v postelji. V resnici nisem šla tja zaradi odpora pred množico. Ker se mi ni dalo gledati vseh teh nafasadiranih ljudi." "Ti, a veš, da jaz tudi. Nisem mogla. Sem razmišljala in na koncu rekla: Ne, ne grem!"  Ko sva se razšli, sem jo povabila na čaj. In danes so prišli, cela familija. Če me ne bi ujel dež in ne bi šla vedrit k njej, se današnji večer ne bi zgodil. To so tisti redki spontani trenutki, ki se zgodijo brez telefona in stotih mailov. In imeli smo se tako fino.

Kaj sem sploh hotela povedati? Ne vem, mogoče ničesar. Želela sem le deliti trenutek.