ponedeljek, september 02, 2013

Sladke radosti nedeljskega popoldneva ali: ena o kuharskih knjigah

- -

Odkar so moje kuharske knjige, ene po več letih gnezdenja v škatlah, druge pa prekladanja po različnih policah, lepo postrojene na polici v kuhinji, često, lahko bi celo rekla precej redno, vržem uč vanje. Verjetno bi lahko lahko še več, ampak s slabo vestjo zaradi misli, da je bila določena od knjig v uporabi malo ali skoraj nič, sem že zdavnaj opravila. Eno od njih sem recimo včeraj odprla šele prvič.
Kadar pridejo obiski, skoraj vsi po vrsti sprašujejo naslednje reči: "Zakaj plin in ne indukcija?", "Zakaj banja in ne tuš?" ter "Zakaj tako ozka postelja (140x200)?". Do danes mi ni še nihče od zagretih "indukcijašev" podal odgovora na vprašanje, zakaj naj bi bila indukcija boljša od plina. Razen tega, da kuhalna plošča hitro razvije toploto ter to izgubi, potem, ko jo ugasneš, kar pa je, popravite me, če se morda motim, tudi lastnost plinskega kuhalnika. Poleg tega mojstri v kuharskih oddajah najpogosteje kuhajo na plin, torej nekaj že mora biti na tem plinu. No ja, kot že veste, sem strašansko starokopitna, torej me z raznimi novotarijam kot je indukcija in podobne reči, ne boste pridobili na svojo stran. Zakaj banja? Zato, ker se v banji lahko kopam ali tuširam, v tuš kabini se pa ne morem kopati, dasiravno mi morda to zapaše točno en dan v letu ali pa tudi ne, pa kaj potem. Všeč mi je, da imam na voljo več možnosti, pa tudi če potem kakšne od njih nikoli ne koristim, ampak lepo je vedeti, da bi si človek lahko zmišljeval, če bi mu to zapasalo. Poleg tega se mi zdi, da si svoje dolge lase, precej lažje kot v tuš kabini, umijem v banji. Odgovor na tretje vprašanje pa je: zato, ker ljudem, ki spijo v takooo zelooo ozki postelji, taka dimenzija ustreza. Ker se je fajn stiskat. Najbrž si mislite, da res ni prav nobene potrebe po tem, da javno pojasnjujem tako intimne reči, ampak s tem si mogoče delam uslugo, saj me v bodoče kdo od vas, v primeru, da se znajde v naši duplini, ne bo moril z istimi vprašanji. Kar sem hotela reči je, da sem pa tja pride tudi kdo, ki se po tem, ko dobi zadovoljive (ali pa tudi ne) odgovore na vsa tri zastavljena vprašanja, zagleda v knjige na polici v kuhinji in reče: "A pa vi vsak dan kuhate po receptih?" Ob takem vprašanju pojasnim, da pri nas po receptih kuhamo prav vsak dan ter, da me A. sem ter tja obupano prosi, naj za božjo voljo raje skuhava kakšno prežganko, kranjsko klobaso ali kaj podobnega. Potem debelo gledajo, ker jim je skoraj jasno, ne pa čisto, da sem jim natvezila veliko laž.
Za to, da človek dobro kuha, ne potrebuje prav nobene kuharske knjige. Če pa ne zna kuhati, potem pa potrebuje točno eno (dobro) kuharsko knjigo. Vse ostalo je "preseravanje". Sama kuharske knjige kupujem zato, kot verjetno tudi vsi meni podobni: ker s seboj nosijo zgodbe in obljubljajo nove, so vir inspiracije in navdiha, malo pa tudi zaradi fotografij. Ker sem vizualni tip človeka, se jedi, ki jo spremlja le opis, ne pa tudi fotografija, ponavadi sploh ne podstopim pripraviti. No, iz istega vzroka ne kupujem knjig, ki bi bile vizualno osiromašene, tako da je možnost, da kakšen od receptov ne bi bil uporabljen, bolj malo verjetna.
Ni boljšega, kot na nedeljsko popoldne sedeti ob oknu, skozi katerega se v snopih preliva topla svetloba prvoseptembrskega sonca in ob čaju razmišljati o tem, kaj bo šlo v pečico! Ker so snopi sončne svetlobe na kuhinjski mizi vsak dan daljši, to pomeni, da se daljšajo tudi sence, dan pa se bo vse bolj krajšal, sem se odločila, da spečem pito, ki bo po okusu bolj jesenska, čeprav smo imeli v hladilniku košarico borovnic. Hruške in fige so se kasneje vsekakor izkazale za pravo izbiro. Omenjen recept je iz knjige Fresh and easy, avtorice Jane Hornby, najdete ga na strani 278, v osnovi so v piti slive, ki pa sem jih, kot rečeno, zamenjala s hruškami in figami. Mogoče bom naslednjič v maso dodala malo marcipana, en tak mandeljnast okus mi je manjkal, verjetno zato, ker po pomoti v kremo nismo vmešali mletih mandljev. Ampak ja, marcipan bi mlete mandlje zelo lepo nadomestil, da ne rečem celo nadgradil, saj je, kot vemo, marcipanova zmes narejena iz mandljevega prahu  in sladkorja. Še nekaj o knjigi, ko že ravno govorimo o knjigah, kajneda: če že razveseli s fotografijami, pa vsekakor razočara pri tekstu. Kot prvo, sestavine niso razvrščene v sklope, temveč je vse napisano v enem stolpcu. Tako moraš, medtem ko bereš postopek, skakati nazaj in se spraševati o tem, katera od dveh navedenih količin masla recimo sodo v testo, katera pa v kremo. Poleg tega so opisi malenkost preveč dolgovezni. Sumim, da je tako zato, ker začetniki določenih reči ne vedo, a kljub temu ... Že dolgo nisem naletela na knjigo s tako konfuzno napisanim receptom. Pri kuharskih knjigah je zelo pomembno, da so opisi kratki in jedrnati, da te že na začetku priprave ne mine vsa volja do življenja. No tako, če kdo želi, lahko dopišem skrajšano različico recepta, če pa ne, pa tudi prav.
Skratka, nedelje so fajn. Le prekratke so in tako potem zvečer ugotoviš, da si pozabil iti na vodeno razstavo, ki se je zatvorila ravno v času, ko si iz pečice jemal dišečo reč in, kot že tolikokrat prej ugotoviš, da se ne da biti na dveh koncih naenkrat. Celo v nedeljo ne.

5 komentarjev:

spela pravi ...

Mi smo imeli dober namen včeraj popoldan pečt prosene piškote z datlji (juniorka ima svoj valjar in modelčke in se je peke hudo veselila), potem pa smo raje naredili testo in šli v botanični vrt. Tako smo jih pekli raje na ponedeljkovo jutro/dopoldne. Sem se spraševala, koliko družin je deležnih takega luksuza, da v ponedeljek zjutraj peče piškote...

Vanja pravi ...

Pa ne samo, da jih peče v ponedeljek dopoldne, temveč, da jih sploh peče. ;)

Anita pravi ...

Evo, jaz indukcijo zato, ker ima vse lastnosti plina, le plinske bombole ne potrebuješ. Če imaš v Lj. plinovod je to irelavantno. Pa ročaji so vedno hladni. Pa lažje je za čistiti, ker se nič ne prižge kar gre čez.

Z vsem ostalim se pa strinjam.

Kad definitivno, sploh če imaš mulce. Pa tudi če se namočiš samo enkrat ali dvakrat na leto. Takrat je neprecenljiva. Tuš bi dala v hišo samo če bi stal zraven kadi.

Posteljo je pa vseeno kako veliko imaš, tudi pri mulcih, ker itak vedno spijo točno na tistih 20 cm, ki si si jih ti rezerviral.

Zulejka pravi ...

Ej, ta post bi lahko jaz napisala! No, za posteljo mi sicer ne "težijo" (je pa istih dimenzij iz istega razloga; sploh pa sva par mescev spala na 90x200;)), mi pa za plin (edini argument proti plinu je možnost nevarnosti; je pa en človek razlagal, da je preračunal, da je elektrika cenejša). Pa ploščice v kuhinji - vsi sprašujejo, zakaj ne raje tiste novodobne hm... plastične reči, podobne ploščicam. Sem jim rekla, da bodo vsi čez par let dajali nazaj ploščice v kuhinje, jaz pa jih bom že imela:p

Vanja pravi ...

S posteljo je tako, da tudi če v njej ležiš sam in imaš mačko, se bo žival namestila točno na tvoje noge in tam ležala kot pribita, pa če se še tako zelo umikaš, tako da ti večja dimenzija nič ne pomaga. Velike postelje me itak strašijo, ker imam občutek, da se kar izgubim v njih. :)
Ploščice v kuhinji ... Heh, najprej sem si predstavljala, da bo naša kuhinja brez ploščic, pobarvana samo s pralno barvo, ko pa sem v trgovini videla bele ploščice, ki so me prepričale v trenutku, sem misel na pralno barvo takoj opustila. Še danes sem si hvaležna. :)Toliko lepih ploščic je na izbiro, da res ne vidim nobenega vzroka, da jih kdo od nas ne bi izbral. ;)