Teror v smeteh

V živo si jo predstavljam, prijateljico: v temno modri poletni obleki z belim cvetličnim vzorcem, s perlami okoli vratu in z dvema kosoma torte v roki, stoji pred košem za smeti: "Tole bom vrgla stran." "Ne! Zakaj?" skoraj kriknem.  "Vsilili so mi  za s sabo, kljub temu, da sem prijazno odklonila. Ljudje so strašno trmasti in ne poslušajo kaj jim govoriš. Veš, da sem celo popoldne jedla in mi zdaj res ni do še enega kosa torte. Jutri je pa tudi ne bom pojedla, to vem. Uh, ta gospa strašno dobro peče. Bi ti pojedla?" "Ne bi, hvala." "No, vidiš, potem je edina rešitev, da jo vrževa proč." To rekoč, zabriše torto v smetnjak in nadaljuje: "Z leti se človek marsikaj nauči. Ko boš starejša, boš videla, da imam prav. Ne moreš pojesti vsega, kar ti ljudje vsilijo, sam moraš presoditi koliko in kaj. Ko sem na obisku, jem kar mi ponudijo. Se ne upiram, saj vem, da nima smisla, ampak doma pa lahko naredim kar hočem. Veš, jaz veliko reči takole vržem. Si rečem, da je manj škode, če zaženem v smeti, kot pa vase." Nič nisem rekla, ampak njenega početja takrat vsekakor nisem odobravala. Čeprav sem ji čisto po tihem  pritrdila. Še več, na nek način se mi je zdela celo pogumna.

Pri nas doma se hrane ni nikoli metalo stran. Tudi sama se držim tega načela. Nakupi toliko kot misliš, da boš pojedel (če gre za hitreje pokvarljivo hrano), skuhaj toliko kot boš pojedel, enako je s hrano, ki si jo naložiš na krožnik.

Zadnje čase se vse bolj pogosto dogaja, da na naša vrata pozvonijo "čudne reči". Sedem palačink, namazanih z marmelado, štirje veliki kosi štrudla, protfan buhtljev ali pa kar cela potica. "Boste že pojedli."  Gre za vnaprej izgubljen boj, tu ne pomaga nobena razlaga. Če se le da, hrano ponudimo naprej - prijateljem, sorodnikom, če so blizu ali če ravno pridejo na obisk. Ampak ja, situacija ni vedno idealna ... En član gospodinjstva (to nisem jaz), se je zadnjič že poslužil metode moje prijateljice: "Veš kaj, ona ima prav, to je edina rešitev" reče in odpre pokrov koša za smeti. Nič nisem rekla.

Prinašanje in siljenje s hrano vedno bolj doživljam kot neke vrste teror. Čeprav bi me ali pa me morda celo bo, marsikdo označil kot nehvaležno ali pa mi celo upal pridigati v smislu, češ  "boš že še videla ...". Verjetno bom res videla in slišala še marsikaj. Mi pa zato kljub vsemu ni treba požreti vsega, kar mi porinejo pod nos. Zbiram pogum ...

Sladkorna sipa

-

Ne vem kdaj sem nazadnje kupila zavitek belega sladkorja. Sladkor pri nas uporabljamo le pri peki, pa še to rjavega in ponavadi v manjših količinah kot je navedeno v receptih. Tudi ko pridejo obiski in jim ponudimo kavo ali čaj, na sladkor ponavadi pozabim. V tem smislu res nisem preveč dobra gostiteljica.

Tole zgoraj je bil del današnjega zajtrka. Borovnice so ena redkih reči, ki se je ne lotim, ne da bi jih prej posula z belim sladkorjem. Se že najde kje kakšen zavitek belega kristalnega cukra, tistega, ki ga v lokalih postrežejo h kavi in ga včasih zbašem v torbico. 

Moja nona, ki jih ima že krepko čez 90, trdi, da se ima za to, da je med vojno preživela tifus, zahvaliti predvsem sladkorju. Glede na njeno bujno domišljijo in moje slabe izkušnje z verodostojnostjo nekaterih od njenih trditev sicer ne trdim, da je tole, kar bom napisala res, zato me prosim jemljite malo z rezervo, ampak kljub vsemu ... Nona trdi, da so jo že odpisali in prekrili z rjuho čez obraz, potem pa so le ugotovili, da "truplo" še malo miga. Ne spomnim se več s čim je pripovedovala, da so jo hranili, so pa menda rekli njenemu sorodniku, ki jo je obiskoval, naj ji, če le lahko, prinese kaj sladkega. Pa ji je nosil domače piškote, ki jih je spekla njegova žena. Pravi, da je takoj po tem, ko se je vidno popravila, sklenila, da bo, takoj ko bo mogoče, kupila žakelj sladkorja. In ga menda tudi je. Pri njej seveda ne gre brez cukra v čaju, čaj je tako presladkan, da  žlica skoraj stoji v njem. Če je v njeni zgodbi kanček resnice, potem se imam posledično tudi jaz za dejstvo, da obstajam, med drugim zahvaliti tudi cukru?

Zadnje čase sadje večinoma jem večinoma samostojno, me pa na momente zamika, da bi ga predelala v kakšno sladico. Borovnice gredo sicer odlično v vse sorte jedi - od palačink, pit, tort, sladoleda, do preliva za panna cotto. Danes jih bom spasirala in prelila čez jogurtovo strjenko z agar agar. Kako jih pa vi konzumirate?

Stol z Miklošičeve

-

Do vnašanja starih kosov pohištva v sodobne ambiente imam načeloma rahle zadržke. Kakorkoli, pred časom sem eno obdobje živela v stanovanju, ki je bilo v tem smislu precej kaotično urejeno. Ker sem se tam  zelo dobro počutila, sem se posledično tudi delno ozdravila  zadržanosti do vnašanja starih kosov.  Delno bi morala zapisati z mastnim tiskom. Roko na srce, malo zategnjenosti ne škodi, preveč pa.

Tale stol, grdo "abšlesan", z eno razmajano nogo, je bil na mrzlo nedeljsko jutro najden na pločniku blizu  zgoraj omenjenega stanovanja. Sanjalo se nama ni, kam naj ga dava in kaj naj z njim počneva, a povsem jasno je bilo, da tam kjer je bil, ne more ostati. Vzela sva ga s seboj, a sem ga potem ob selitvi  pustila v stanovanju. Preveč reči sem morala preseliti, stol me takrat ni zanimal. Nato ga je pot vodila v mizarsko delavnico nekam na Gorenjsko, kjer so mu pozdravili nogo. "Ga hočeš nazaj," je vprašala prijateljica. "Ne vem kam naj ga dam. Kar imej ga, lahko ga poslikaš." Pa ga ni, saj se ji je zdelo, da bi bilo škoda prekriti ornament na sedalu. Čez nekaj mesecev so se stvari spremenile in izkazalo se je, da bi  stol lahko dobil prostor poleg svojih štirih sorodnikov, ki sem jih medtem dobesedno nalovila naokrog (no, za enega od njih se je bilo treba skoraj stepsti), pa sem jo pobarala kaj je s stolom. "Pridi ga iskat!" se je glasil odgovor.

Nesrečni stol, ki ga ni nihče maral, je bil bolj kot ne izhod v sili, eden od šestih, s katerim še vedno nismo vedeli kaj narediti. Bil je lisast, neenakomerno lakiran, lak je na mestih že pobelil, sedalna ploskev je bila polna madežev, ornament pa le bleda senca samega sebe. "Grd je, nimaš kaj početi s tem, kar prebarvajva ga," sem predlagala. Na srečo je bil predlog spregledan. Neverjetno, ko je bil stol obrušen z brusnim papirjem, je kar zasijal. Ornament je pobelil (očitno je kislina, s katero so ga jedkali, zelo dobro opravila svoje delo) in  izstopil v prvi plan. Stol je nato dobil tanek nanos laka, zdaj pa čaka na finalnega. Prav žal mi je, da ga nisem fotografirala prej, ko je izgledal kot kup nesreče  in je kazalo, da iz njega nič ne bo. Pravi feniks iz pepela! Strašno nobel, kajne?