Praznik

-

Odsotnost sredstev, ki merijo čas, zrenje v zeleno in poslušanje čričkov, imenujem praznik.

Brskanje in potrpežljivost se izplačata. Ne le zgolj in samo takrat, ko gre za jagode.

It's a man's man's world

-

Ura je šest zjutraj in čakam nevihto. Vstala sem ob pol šestih, spila čaj in zložila perilo. Že spet nisem vedela, v katerem delu omare imamo moške spodnje gate. Ker tako redko pridem na vrsto za zlaganje perila, vmes vsakič znova pozabim, v katerem delu omare ima moj moški spravljeno spodnje perilo. On seveda ve, kje ima mesto moje. Pri nas se gospodinjska dela ne delijo na moška in ženska, vsak si izbere in opravi delo, ki mu tisti trenutek bolj leži. Vesela sem, da mi ni treba likati. Likam poredko, saj 90% moje garderobe ni potrebno likati. Ampak danes bom. Ker na likanje čaka top iz COS-a, ki je prispel včeraj. Je lep, ne?

Skratka, čakam nevihto, ki je še vedno ni. Vremensko naporen teden je v meni naselil apatičnost in malodušje, ki sta jo, na  večer dne, ko sem posnela zgornjo fotografijo, pregnala divje rdeča šminka in dve kepici sladoleda iz 100% marelice. Kdo bi si bil mislil, da imamo v Župi tak dober sladoled! Ko se bom odselila, bom pogrešala marelični sladoled. In ptiče v parku. Ker ptičev imamo pa res za cel pevski zbor. V življenju še nisem slišala toliko ptičev na kupu. Nasploh je tu precej bolj mirno, kot bi si bil marsikdo predstavljal. Na smeh mi gre vsakič znova, ko slišim ljudi idealizirati življenje v hišici z vrtom. Kadar grem domov k staršem (domov je namreč več), koristit vrt, teraso in vse te reči, ki pritičejo hiši, se vsakič znova ne morem načudit vsem motečim zvokom iz okolja, ki kvarijo užitke veleopevanega življenja v hiši z vrtom na deželi. Tu kosilnica, tam tudi, eden z brnečim strojem lišpa balkonsko ograjo, sosed, ki se mu bo "štrajfiks" vsak čas prirasel na roko, pa spet drajsa svoje dvorišče. Ko bo že desetič ta teden podrajsal vseh 400 tlakovcev in očistil fuge med njimi, se bo s sesalcem spravil posesat prostor med grmički. Da, prav ste slišali, nekateri sesajo tudi okoli hiše! Povsod, le tam kjer bi bilo treba - po svojih glavah - ne. Da vreščeče sosede s petimi vnuki (ki je v vreščanju vsi skupaj ne prekašajo) ne omenjam. Idila pa taka!

Medtem, ko vam razlagam razne nepomembnosti, za katere verjamem, da vas prav nič ne zanimajo, ampak prav vam je, kaj pa sploh berete, je začelo besno deževati in pihati. Kar naj. Sicer bo zavoljo tega dejstva jutranja rekreacija odpadla, ampak nič hudega.

Boste gledali letošnjo proslavo ob dnevu državnosti? Jaz ne. Iz več razlogov. Prvi je ta, da se mi žal vedno bolj dozdeva, da ta trenutek pravzaprav nimamo česa proslavljati. Naj proslavljamo dejstvo, da po 21. letih naša država hrza kot konj v zadnjih vzdihljajih? Naj proslavljamo splošno nezadovoljstvo? Dejstvo, da državo vodijo ljudje, ki delujejo po principu tanka?! Seveda si ne bom mogla kaj, da v naslednjih dneh ne bi z enim očesom ošvrknila člankov na to temo. Prav močno me zanima, kdo so tisti "umetniki", ki se bodo poklonili našemu Gospodu. Ampak proslave pa ne bom gledala. V torbo bom zložila nekaj malega oblačil,  kup knjig, ki so včeraj prispele po pošti, napakirala mačko in se umaknila daleč stran. Tja, kjer je televizija pokvarjena, tja, kjer ni ne internetnega in ne telefonskega signala. Vi pa imejte svoj dan državnosti, če vas to res tako močno veseli. Nasvidenje!

Mladi krompir s pirejem

-

Tole je ena izmed stvari, ki sem jo želela že dalj časa narediti, pa ni nikoli prišla na vrsto. Ker smo v soboto pri gospe Romani kupili kilogram graha, sem si lahko privoščila malo eksperimentiranja.

Za grahov pire z meto, za dve osebi, potrebujete:

slab kilogram graha

tri lističe ta močne mete (napr. mete peperminte)

rezino masla

sol po okusu

Grah približno štiri minute kuhate v osoljeni vodi, nato pa ga, skupaj z maslom in meto sprirate. Hitro in enostavno. Pa lepo za videt. Če niste ravno eni tistih, ki zbežijo, ko na krožniku zagledajo "nekaj zelenega". 

Razliko med slabim in dobrim kilogramom sem shranila za danes, ko bo na mizi rižota z grahom in mladim korenčkom.

Imate kaj za prodat?

-

Jaz imam. Ampak namesto, da bi kaj prodala, kupujem. Enkrat v bližnji prihodnosti, morda že prav kmalu, se bom preudarno posvetila drobovju v omarah in predalih, izbrskala vse nepotrebno in rezervirala prodajni prostor v parku Tabor. Ideja o kroženju stvari za simbolično ceno v svetu sicer ni nič novega, le pri nas se je, zahvaljujoč puncam iz Prostoroža, ideja tako imenovane "yard sale", prijela šele v zadnjem času. Tak sejem je idealna priložnost, da se znebimo pozabljenih, nepotrebnih stvari, ki brez razloga kradejo dragoceni prostor v stanovanjih, po drugi strani pa lahko z malo denarja pridemo do "novih" reči.

Sobotno vzdušje v parku Tabor je bilo, kot vedno na tovrstnih dogodkih, nadvse prijetno. Veliko se je klepetalo, barantalo, pomerjalo, sem ter tja tudi nostalgično vzdihovalo. Med brskanjem sem naletela na uporabno knjigo o grafiki in jo kupila po ceni "kolikor daš", 3 eure sem odštela za zanimive, rahlo čudaške uhane, 6 pa za obleko. Na žalost v ponudbi oblačil prevladujeta velikana H&M ter Zara, ampak, če pozorno pobrskate po razstavljenem, boste našli tudi kaj bolj zveličavnega. Med torbicami mi je v oči padla Anina, ena prvih, se mi zdi.

Obleko na spodnji fotografiji, ki se mi prilega kot ulita, mi je prodala simpatična punca, ki je, poleg tega, da je ponujala zanimive kose oblačil, tudi znala prodajati. Pritegnila me je kombinacija decentnega kara in cvetličnega vzorca. Sicer vzorčastih reči skoraj ne nosim, saj se jih ponavadi prehitro naveličam. Ravno iz tega vzroka za takole obleko ne bi bila pripravljena plačati polne cene, če jo dobim napol zastonj, jo pa z veseljem vzamem. Poleg tega bi se rada vsaj za kakšen dan ali več, znebila črne.

Tako. Mi je bilo včeraj prijazno očitano, da nič ne pišem. "Saj itak nihče ne bere." je bil moj odgovor. "Jaz berem." "Ti itak že vse več." "Saj je vseeno."

Blogi so out, Facebook uporabljam le še zato, da sledim najavi dogodkov, ki me zanimajo. Tviterja nočem niti povohati, saj se mi zdi, da predstavlja le še eno izmed potencialno nevarnih reči za odžiranje časa. Sumim, da počasi prihaja čas za izstop iz virtualnega sveta. Počasi.

Kruhovi knedlički

-

Polna realizacija vikenda češkega filma je sicer, zavoljo preveč lepega vremena ter številnih aktivnosti, padla v vodo, smo pa uspeli realizirati vsaj dvoje: pogledati  Formanovo Zlatolasko in skuhati kruhove knedle.

Ne pomnim kdaj sem jih nazadnje jedla, moralo je biti vsaj dvajset let nazaj. Ponavadi smo jih doma jedli s kakšno omako v kombinaciji z mesom ali pa z golažem. Ker v našem gospodinjstvu nismo ljubitelji mesnih jedi, smo knedle vtaknili v družbo zelenjavne omake.

Za pastozno kruhovo zmes sem vkup vrgla tole:

Za pet pesti na drobne kocke narezanega posušenega kruha
dve mali jajci (lahko bi ju nadomestila z enim velikim)
dve vejici petršilja
eno popraženo čebulo
malo mleka
ščep soli
poper
malo moke (za vezivo)

Kruhove kocke najprej poškropite z mlekom, nato pa skupaj z naštetim zmešate v pastozno zmes. Manj dodane moke rezultira bolj rahle knedličke, moji so bili, ker sem jih delala prvič in sem se še malo lovila pri konsistenci testa, precej trdi. Skuhate jih v osoljenem kropu - čas kuhanja določijo knedli sami - ko priplavajo na površje, so kuhani. 

Zelenjavna omaka na sliki  je sila preprosta mešanica popraženih melancan, v kombinaciji s paradižnikom in baziliko.

Petkovi presenečenji

-

Knjiga o oblikovanju svetlobe v interjerju me je nadvse razveselila. Prelistana, na podrobnejšo "obdelavo", že čaka na vrhu knjižnega kupa. Matilda, najlepša hvala!

Zapestnica pa je izdelek izpod rok nekoga, ki pravi, da si do nedavnega nikakor ni predstavljal, da bo kdajkoli izdelal kakšen kos nakita. Pa ga je. Posebej zame.

Dan dobrih kupčij in finih najdb

-

Rabljena knjiga za 3, čajni set iz bolšjaka za 8, jagode izza vogala v Župi za 1 evro ter fina bela jopica in živo rdeč brezrokavnik iz merino volne, pobrana direkt s kosovca pred Kino Dvorom, so današnje pridobitve. Skodelica je kot naročena za metin čaj, knjiga čaka na polici, jagode smo že pojedli, oblačila pa v vrečki čakajo na ročno pranje. Zadovoljiv dan, samo dež mora še padat, pa bo!