petek, julij 01, 2011

Wild is the wind...

_

Čas tako hitro teče, da se včasih, v določenih situacijah zazdi, kot da tistega vmesnega časa ni bilo. Nekateri dogodki povežejo za vedno in z N. sva in bova ostali povezani, tudi, če se bi se morda zgodilo, da bi se bili danes nazadnje videli. Nekateri ljudje pridejo v tvoje življenje, pa se ne vrnejo nikoli več, nekateri ostajajo, spet drugi gredo in se vračajo. Medtem ko sediva pred saxom in klepetava, kar naenkrat dobim občutek, kot da od začetka najinega prijateljevanja niso minila tri leta. Zdi se mi, da bosta pravkar, kot takrat po trubarjevi, mimo prišla P. in A., kasneje bomo šli skupaj na kosilo, nato pa zažurali do poznih jutranjih ur, potem pa mi bo P., takrat popolni neznanki, ob jutranji zori, tam ob ob oknu razlagal svoje najbolj intimne zgodbe. Nimam njegove številke, nikoli se nisva družila, nikoli klicala, na divjih zabavah tistega poletja pa vedno končala nekje ob oknu in vsak s svojim kozarcem vina v roki reševala svet, medtem ko je po zakajeni sobi odmevala Space oddity, Wild is the wind ali kaj podobnega. "V umetni komi je. So rekli, da ima tri procente možnosti" reče prijateljica in ob tem dobi solzne oči. "Prekleti rak!" pristavi in prižge cigareto. "Vidiš, pa kadim zraven" doda. Pogovarjava se o tem, kako prekleta bolezen spremeni človeka, kako kar naenkrat ti nisi ti, ampak se spremeniš v nekoga drugega. Vsi tvoji hobiji, vse kar si bil, se usmeri v eno točko: premagati bolezen. Ko se posloviva, ji hočem reči naj mi sporoči, če... Ne morem izreči. Ne rečem. Močno upam, da bo P. eden izmed tistih magičnih treh odstotkov, da bova morda čez tri leta spet stala ob oknu, zunaj se bo danilo, iz zvočnika pa bo donela I’m a surviver.

Kasneje v Maksiju kupim modno revijo, verjetno prvo po desetih letih. Želim si zalistati v nekaj trivialnega. Želim gledati fotografije in ne misliti na nič. Kasneje bom morda pogledala kakšnega od filmov, ki že četrti dan čakajo na kupu, da se jih kdo usmili. Pravi drek, če zunaj dežuje in (spet) nisem šla na Ano Desetnico. Nepomembno, zares...


3 komentarji:

GoLa pravi ...

...in vendar sta doživela čarobne in samo vajine filmske reči, za veliko življenj vseh tisih, ki si tega ne dovolijo. Nekaj upanja, čeprav v tej neznantni obliki, je več, kot nič in če je nič velika črna tema, potem za vaju še vedno lahko posveti Luna ob nostalgičnih zvokih... nekoč... nekje...objem.

Vanja pravi ...

GoLa, tvoj komentar izvabi solze. Hvala!

Lucis Ferre pravi ...

"Brez besed" je edino kar lahko rečem.
Lucis