Dan ko je vse lepo in prav

-

Skoraj neverjetno se zdi, da kdaj pa kdaj nastopi dan ko je vse lepo in prav. Danes je bil en tak. Ker je stara navada železna srajca, spet menjam noč za dan. Ponoči sedim za računalnikom, zjutraj (pre)pozno vstanem, potem pa odtečem uro in petnajst v najhujši pripeki. Za nameček so me kolena opozorila na to, da so moje superge že zdavnaj oddelale svoje. Tako.
Sem dopoldne čisto slučajno ampak res čisto slučajno, kar nekaj me je povleklo noter, neka nevidna roka in glas, stopila v Intersport na Šubičevi. In po nekem čudnem, meni na kožo pisanem naključju je bil v tisti štarcuni en prijeten simpatičen mladenič, ki je stal ob napravi, na kateri je pisalo, da ti poskenira stopalo in potem potencialnemu kupcu tekaških copat pove kakšne tekaške copate pašejo na njegovo tačko. Krasna priložnost da se oddolžim svojim razbolenim kolenom! Mladec me je najprej vikal, od mene je zahteval vse polno podatkov, skoraj vse razen prvega dne zadnje menstruacije. Ko je izvedel moj rojstni datum me je nenadoma začel tikati, kljub temu, da bi mu lahko bila skoraj, če dovolite da malo pretiravam, mama. Precej nevljudno. No ja, nimaš kaj. Ena zares zoprna stvar te naprave, kamor je potrebno izmenično vtakniti obe tački je to, da je treba sezuti nogavice. Nič kaj ljuba mi namreč ni bila misel na to, da je tisti dopoldan že bogve koliko stopal z morebitnimi glivičnimi obolenji šarilo tam noter. Ampak želja skeniranju tačk je bila močnejša od napada potencialnega glivičnega obolenja. Tip je ugotovil, da imam rahlo platfusasta stopala, kar pa zame sicer ni nov podatek - to vem že od svojega petega leta, ko me je mama vsako poletje silila, da hodim bosa in na morski obali z nogami pobiram borove iglice s tal. Če je pomagalo ne vem, morda bi bila moja stopala danes še bolj platfusarska, če bi ne bila pobirala tistih iglic. Skratka, stroj je poleg platfusa tudi lepo prikazal, da mi nogi vleče na noter, tako rahlo zviti sta izgledali kot da bom ravnokar padla po tleh, zato sem takoj sklenila, da moram zoper to nekaj storiti. Prijazni fant mi je nato povedal kakšne superge predlaga in zrihtal še 20€ popusta z nekom kuponom, ki ga je snel iz neta. Mislim, da sem opravila dober nakup, vsaj glede na znamko copat in ceno (pri kateri sem mižala na eno oko). Če mižiš na eno oko, je cena takoj pol nižja!
Po nadaljnjem besnem šopingiranju (eksotični futer in kuharska knjiga) sem ob prihodu domov precej drzno preverila stanje na bančnem računu in se močno vzradostila ob dejstvu, da je končno prispela pred osmimi meseci obljubljena subvencija za samozaposlitev. Takoj za tem sem odprla mail in našla sporočilo, da me čaka še en mini honorar, sicer vreden petih kav v dunajskem Haas housu, ampak bolje to kot nič, bom pač spila pet kav v Haas housu, tega človek res ne počne vsak dan! Čisto nazadnje, za češnjo na kosu čokoladne torte sem odprla pošto iz davčne in od veselja skočila do neba. Za kratek moment se mi je celo zazdelo, da je ta svet nenavadno pošten. Poudarjam: za kratek moment! :)