Prvi polmaraton

Vse zagrizene tekače, ki tečejo na čas in si, v primeru da ne pritečejo želenega časa, populijo lase, lepo naprošam, naj na tem mestu prenehajo z branjem. Ob nekaterih komentarjih izkušenih tekačev v zadnjih dneh sem skorajda dobila občutek, da bi se morala opravičevati za svoj doseženi čas, da bi se ga morda morala celo sramovati, saj "to pa itak lahko preteče vsak, tudi če ni nič treniral!". Pa vendarle ni čisto tako. Nekateri komentarji bi lahko, če bi dovolila, da bi prodrli pod površino kože, izničili vse lepe občutke ob pretečenih 21 kilometrih. Na tem mestu ne bomo razpravljali o tem, da vsak izmed nas razmišlja na svoj način ter da je prav da je tako, ampak kljub temu: jaz sem jaz in vi ste vi. Razumem vas, prosim pa, da tudi vi poskušate razumeti mene in se z mano veseliti mojega uspeha. Lahko da za vas to ni noben uspeh, zame pač je.
Na Dunaj sem šla z zelo slabimi občutki. Malo zaradi zastrašujočih svarenj zagrizenih tekačev, malo zato, ker sem vedela, da res nisem dobro pripravljena. Pripravljati sem se začela nekje na začetku februarja, v enem mesecu zelo hitro napredovala, potem pa sredi marca obležala z angino, pa je vsa tekaška kondicija v slabih štirinajstih dneh izpuhtela v zrak. Tako sem bila konec marca na istem kot na začetku februarja, kar mi je povsem zbilo veselje do teka, od tam naprej se mi je vse skupaj zdelo en velik napor, v teku kar naenkrat nisem več uživala, pomenil mi je le zoprno nadležno prisilo, vse kar je odzvanjalo v glavi je bila utripajoča luč in pod njo datum17. april. Največ kar sem letos pretekla pred odhodom na Dunaj, je bilo 11km - bore malo ali nič.
Dan pred tem "nadležnim" 17. aprilom pa začuda ni bilo prisotne prav nobene nervoze več, na dan tekme, tik pred štartom pa sploh ne - v bistvu mi je bilo takrat že precej vseeno kaj se bo zgodilo, da bo le to enkrat za mano. Prijateljica mi je, ko sva že stali na štartu, rekla: "Prepričana sem, da ti bo všeč!" Niti v sanjah si ne bi drznila predstavljati, da bo res tako. Ampak ja, bilo mi je všeč in to zelo.
Globoko zaskrbljena zaradi vseh svaril sem se odločila, da bom tekla v svojem ritmu, da ne bom pustila množici, da me potegne za sabo, ker zadnje kar sem želela je bilo to, da omagam nekje na pol poti. Tekla sem brez tekaške ure, s playlisto ne najljubših temveč najbolj "udarnih"komadov, sem se prepustila teku.
Občutki, ko stojiš na štartu na Donaubrücke med ostalimi 32000 tekači in ko iz zvočnikov zadoni "Na lepi modri Donavi", so fenomenalni. Da, množica vsekakor potegne za sabo, energija je neopisljiva. Ko bi te na neki točki na treningu že vse bolelo, tam ko gre zares prav ničesar ne čutiš, kar vleče te naprej in niti enkrat ti ne pride na misel nič v stilu "kdaj bo že konec" ali pa "kaj mi je bilo tega treba". Tečeš, opazuješ mesto in vse sorte ljudi okoli sebe - mladi stari, debelušni, mišičasti, počasni, hitri - vsi z željo priti do cilja, vsak na svoj način.
Avstrijci so res mojstri organizacije, za primer: kamioni kamor smo oddali oštevilčene vrečke z garderobo, so bili na prihodu v cilj parkirani v enakem vrstem redu kot na štartu, vrečke na njem pa lepo razporejene, tako da pri prevzemu sploh ni bilo nikakršne vrste. Na vsakih 5km so prostovoljci delili vodo, po 15.km banane, vmes so bile točke s tekočo vodo iz pipe za osvežitev, poskrbljeno je bilo tudi za bodrilne momente - dunajski valčki, mažoretke in bobnarji. Navijačev ob cesti je bilo ogromno - neverjetno, kako bodri pogled neznanca ki prikimavajoče govori "Dobro ti gre!" Ali pa dvignjen palec nasmejane nune.
Moja slaba lastnost je, da se zelo dolgo ogrevam. Tako je bilo tudi zdaj, poleg tega sem tekla "na rezervo", saj naj bi po 15.km menda nastopila kriza. Ko sem pri 16. km na izhodu iz podzemne zagledala napis Schönbrunn, se mi je kar samo smejalo, vedela sem namreč, da moram premagat le še en večji ovinek, potem pa bo šlo po hilferci kar samo navzdol. Zadnji kilometer je bil še posebej zabaven, saj sem si lahko dala duška z vso našparano energijo.
Skratka, prva izkušnja je bila zelo pozitivna, tek se mi niti slučajno ni zagnusil in veselo tečem naprej, novim tekaškim doživetjem naproti.

Lepo vas pozdravlja,

vaš polž (z medaljo okoli vratu)