sreda, april 20, 2011

Prvi polmaraton



Vse zagrizene tekače, ki tečejo na čas in si, v primeru da ne pritečejo želenega časa, populijo lase, lepo naprošam, naj na tem mestu prenehajo z branjem. Ob nekaterih komentarjih izkušenih tekačev v zadnjih dneh sem skorajda dobila občutek, da bi se morala opravičevati za svoj doseženi čas, da bi se ga morda morala celo sramovati, saj "to pa itak lahko preteče vsak, tudi če ni nič treniral!". Pa vendarle ni čisto tako. Nekateri komentarji bi lahko, če bi dovolila, da bi prodrli pod površino kože, izničili vse lepe občutke ob pretečenih 21 kilometrih. Na tem mestu ne bomo razpravljali o tem, da vsak izmed nas razmišlja na svoj način ter da je prav da je tako, ampak kljub temu: jaz sem jaz in vi ste vi. Razumem vas, prosim pa, da tudi vi poskušate razumeti mene in se z mano veseliti mojega uspeha. Lahko da za vas to ni noben uspeh, zame pač je.
Na Dunaj sem šla z zelo slabimi občutki. Malo zaradi zastrašujočih svarenj zagrizenih tekačev, malo zato, ker sem vedela, da res nisem dobro pripravljena. Pripravljati sem se začela nekje na začetku februarja, v enem mesecu zelo hitro napredovala, potem pa sredi marca obležala z angino, pa je vsa tekaška kondicija v slabih štirinajstih dneh izpuhtela v zrak. Tako sem bila konec marca na istem kot na začetku februarja, kar mi je povsem zbilo veselje do teka, od tam naprej se mi je vse skupaj zdelo en velik napor, v teku kar naenkrat nisem več uživala, pomenil mi je le zoprno nadležno prisilo, vse kar je odzvanjalo v glavi je bila utripajoča luč in pod njo datum17. april. Največ kar sem letos pretekla pred odhodom na Dunaj, je bilo 11km - bore malo ali nič.
Dan pred tem "nadležnim" 17. aprilom pa začuda ni bilo prisotne prav nobene nervoze več, na dan tekme, tik pred štartom pa sploh ne - v bistvu mi je bilo takrat že precej vseeno kaj se bo zgodilo, da bo le to enkrat za mano. Prijateljica mi je, ko sva že stali na štartu, rekla: "Prepričana sem, da ti bo všeč!" Niti v sanjah si ne bi drznila predstavljati, da bo res tako. Ampak ja, bilo mi je všeč in to zelo.
Globoko zaskrbljena zaradi vseh svaril sem se odločila, da bom tekla v svojem ritmu, da ne bom pustila množici, da me potegne za sabo, ker zadnje kar sem želela je bilo to, da omagam nekje na pol poti. Tekla sem brez tekaške ure, s playlisto ne najljubših temveč najbolj "udarnih"komadov, sem se prepustila teku.
Občutki, ko stojiš na štartu na Donaubrücke med ostalimi 32000 tekači in ko iz zvočnikov zadoni "Na lepi modri Donavi", so fenomenalni. Da, množica vsekakor potegne za sabo, energija je neopisljiva. Ko bi te na neki točki na treningu že vse bolelo, tam ko gre zares prav ničesar ne čutiš, kar vleče te naprej in niti enkrat ti ne pride na misel nič v stilu "kdaj bo že konec" ali pa "kaj mi je bilo tega treba". Tečeš, opazuješ mesto in vse sorte ljudi okoli sebe - mladi stari, debelušni, mišičasti, počasni, hitri - vsi z željo priti do cilja, vsak na svoj način.
Avstrijci so res mojstri organizacije, za primer: kamioni kamor smo oddali oštevilčene vrečke z garderobo, so bili na prihodu v cilj parkirani v enakem vrstem redu kot na štartu, vrečke na njem pa lepo razporejene, tako da pri prevzemu sploh ni bilo nikakršne vrste. Na vsakih 5km so prostovoljci delili vodo, po 15.km banane, vmes so bile točke s tekočo vodo iz pipe za osvežitev, poskrbljeno je bilo tudi za bodrilne momente - dunajski valčki, mažoretke in bobnarji. Navijačev ob cesti je bilo ogromno - neverjetno, kako bodri pogled neznanca ki prikimavajoče govori "Dobro ti gre!" Ali pa dvignjen palec nasmejane nune.
Moja slaba lastnost je, da se zelo dolgo ogrevam. Tako je bilo tudi zdaj, poleg tega sem tekla "na rezervo", saj naj bi po 15.km menda nastopila kriza. Ko sem pri 16. km na izhodu iz podzemne zagledala napis Schönbrunn, se mi je kar samo smejalo, vedela sem namreč, da moram premagat le še en večji ovinek, potem pa bo šlo po hilferci kar samo navzdol. Zadnji kilometer je bil še posebej zabaven, saj sem si lahko dala duška z vso našparano energijo.
Skratka, prva izkušnja je bila zelo pozitivna, tek se mi niti slučajno ni zagnusil in veselo tečem naprej, novim tekaškim doživetjem naproti.

Lepo vas pozdravlja,

vaš polž (z medaljo okoli vratu)

34 komentarjev:

Nataša pravi ...

Super!!! to je pravi zen.

tjasa pravi ...

Sama sicer ne tečem (več), sem pa, ja, opazila to otročje nabijanje iz vsake strani, koliko bi moral nekdo preteči in s čim se ni za hvalit. Tek je žal za Slovenca postal nekaj, kar je takoj za velikostjo vozila. Ne vir zadovoljstva zaradi užitka pri teku (udobja pri avtu), ampak vir frustracije pred tem, kako bodo to, kaj imamo in koliko smo pretekli, DRUGI videli. Seveda, jasno, tudi ne moremo biti pravi tekači, če nimamo največ eno leto starega merilca srčnega utripa z miljavžnt funkcijami, barvno usklajenega kompletka od nog do glave (po možnosti z všitki izjemno kričečih barv)... etc.

Bravo za polmaraton in za dober občutek. Pa če si ga 3 ure tekla ali kolikorkoli že. Res NE more vsakdo preteči 21 km.

M pravi ...

Bravo! Predvsem za tek iz užitka in zaradi teka ne za tek zaradi postavljanja pred drugimi.
In tud slučajno ne more čist vsak preteči 21 km.
Bravo še enkrat!

spela pravi ...

pol to pomeni, da se vidmo oktobra? :D tudi LJ maraton je zelo lušten :)
itak je pomembno samo to, da dosežeš zastavljen cilj. jaz nikoli ne tekmujem z drugimi, pač pa mi je v zadovoljstvo, da si postavim lasten cilj in to je to.
merilec utripa pa sem si kupila šele jeseni in to samo zaradi nosečnosti, ampak zdaj pa šele odkrivam prave radosti te naprave, ko gledam svojo pot na satelitskem posnetku. sem pa polmaraton pretekla brez njega, z navadno uro, na katero sem pogledala v začetku na vsak km, da nisem imela prehitrega tempa ;)
pa še nekaj: po tolkih letih teka ne morem več tečt z muziko. najprej sem, potem pa mi je ratalo brezveze in raje globoko razmišljam in poslušam ptičke ;)

drugače pa se tale dunaj zelo kul sliši, jaz bi tudi.

GoLa pravi ...

Tudi brez uvodnih besed bi šlo, saj so te namenjene tistim sprevrženim posameznikom, ki v cilju vidijo smisel in ne v poti do njega. Dokler počnemo tisto, kar počnemo, s srčnostjo, hrepenenjem in strastjo, je ves svet naš in vse naše zadovoljstvo iz tega sveta. Tek me niti najmanj ne navdušuje, niti v sanjah si ne obuvam obutve za lahkoten korak po planjavah in širjavah, pa vseeno se mi vsakokrat zadrgne, ko vidim in slišim evforijo, ki nujno spremlja maratone. Lahko bi bilo karkoli, lahko bi bilo kjerkoli. Dokler vse to, kar je merljivo, delamo zato, ker srce ob tem zapoje, so lahko vse mrerilne naprave tega sveta v okvari. Čestitke.

Bralnica pravi ...

Ne vem, kdo trdi, da lahko vsak preteče 21 km. Jaz nikoli v življenju nisem tekla, zdaj pa tečem po programu za začetnike (program hoje in teka) in temu se verjetno za hrbtom mnogi smejijo, ker sem trenutno v tednu, ko ne vem niti, če bom lahko okej pretekla tempo 3 min teka/2 min hoje (10 ponovitev), ker pač - nikoli nisem tekla, tek sem sovražila, kondicije nimam na pretek. Pa vztrajam in ne čutim nobenega pritiska, da bi morala postopati kako drugače ali na mah preteči ne vem kakšno razdaljo. Pravzaprav sem osupla nad tem, koliko ljudi (rekreativcev) v moji okolici baje z lahkoto preteče 10 km. Jaz priznam, da ne morem in niti ne vem, če želim. Trenutno mi je fino, da postopoma napredujem in se še vedno počutim motivirano za gibanje.

Andreja pravi ...

Iskrene čestitke. Važno je da dosežeš osebno zmago in še naprej verjameš vase.

K pravi ...

Jaz bi lahko lani napisala komentar Bralnice, letos pa še tega ne - tekaške sezone sploh še nisem otvorila, vsaka malenkost mi je dovolj dobra za izgovor, da ne grem. V bistvu si želim, da bi si želela. Blesava točka v lajfu, častna.

K pravi ...

Aja, in jasno - iskrene čestitke!!

Anolopka pravi ...

Bravo Vanja! Prvega ne pozabiš nikoli! :D

malči pravi ...

Čestitke!!! Glede rezultata je pa po mojem takole: tisti spredaj tekmujejo med seboj, ostali pa sami s sabo. Poglavitno je, da so vsi zadovoljni, sicer je tek povsem brez veze. Ti nisi premagala prvega atleta, ki je pretekel cilj, si pa premagala samo sebe. To šteje!!!
Še na mnoge športne uspehe kličemo iz naših logov!

Piščanček pravi ...

Waaaaw, kapo dol! Zame zmagovalka!

Anonimni pravi ...

vanja, svaka čast! in kapo dol! kakor se spomnim, nisi nikoli marala teka in zato je to še toliko več vredno!! lucija

Tashky pravi ...

Vse je v glavi, prav zaradi tega 21km NE MORE vsak preteči!

Čestitke!

Avena pravi ...

Sama bi blazno rada tekla, pa zaradi poškodbe ne smem :(
Iskrene čestitke! Čas sploh ni bisven, za osebni uspeh gre in to šteje največ.

Vanja pravi ...

Dragi vsi,

Spisala sem zajeten komentar - na vsak vaš komentar posebej. Potem sem pritisnila "objavite komentar" in je izginil. Izgubljenih besed zdaj ne morem priklicati nazaj, zato bom le rekla: hvala vsem za vaše misli in čestitke, lepo je videti, da vsaj 14 ljudi razmišlja enako kot razmišljam pišoča. :)

Vanja pravi ...

Lucija, morda le tole: marsikaj se človeku zameri, če mu ni plasirano na pravi način. Če zdaj pogledam nazaj, so nam v šoli morda veliko reči povsem po krivici zagnusili, vesela sem, da sem sčasoma odkrila radosti teka. Ne morem pozabiti, kako so nas, brez kondicije, postavili na stadion in od nas zahtevali, da pretečemo cooperja - pravi teror nad telesom! Prisila vedno zaneti upor in s tem človeka žal vmnogokrat prikrajša za radosti, ki bi jih lahko odkril, če bi mu nekdo stvari prikazal v drugi luči/na drugačen način.

K pravi ...

Vanja, tole se sliši, kot da si hodila na SEDŠ v Kopru :(

spela pravi ...

ja, vanja, jaz sem v šoli tudi ravno iz tega razloga sovražila tek.nihče nam ni ničesar razložil, jaz sem se na krosu vedno preveč zagnala, nepravilno dihala in me je seveda začela bolet vranica al kaj je že tisto, kar v takem primeru boji. v cilj sem potem prišla s sprehajalno hitrostjo. pa čudno, ker druge stvari, tudi tek na smučeh, so mi šle... ampak navaden tek je bil očitno za učitelja tako samoumeven, da se jima ni zdej vreden poglabljanja

Anonimni pravi ...

vanja. se vsekakor strinjam s tabo. sej tudi meni takrat tek ni niti najmanj odgovarjal. mene so enkrat celo poslali na nek kros - nimam pojma zakaj, ker nisem ravno delovala z mojo pojavo, da si to želim, so me kar prislili ;) saj mogoče se spomniš. sem tudi sama lani odkrila radosti teka, samo letos s tem ne bo nič. bo pa sigurno prav prišel ko bo treba okoli 20 kg dol spravt :) lucija

Vanja pravi ...

Aaa, kakšen kros?! Prav nič se ne spomnim. No fajn da se je tebi tudi priljubil, očitno jim ni uspelo, da nam ga doživljenjsko zagnusijo. Za kilograme pa ne skrbi, sami od sebe se bodo odlepili. :)

Karmen pravi ...

Vanja bravo! Ni važno v kolikšnem času ali koliko, važno je, da v teku uživaš.

lili pravi ...

čestitke še od mene!

Fluffy Princess pravi ...

Vsa čast! 21km je vredno zavidanja in vsega truda :)

Vanja pravi ...

Hvala! :)

beba pravi ...

Zmagala si! (:

Saša pravi ...

odteči 21 km je zame nepredstavljivo.
Svaka čast!

Vanja pravi ...

Saša, res je. Zame je to, da sem pretekla 21 primerljivo s tem, da bi se kamen sam od sebe premaknil. :)

helena pravi ...

Vanja, dobro si tole napisala in še kako se strinjam s tabo. Jaz sem lasnko leto tekla na LM na 10 km, letos imam v planu polmaraton. Tečem in treniram v svojem ritmu in me drugi prav nič ne zanimajo. Ko komu, ki je tudi tekač, omeniš kakšen cilj imaš, te takoj "napade" kakšen čas imaš, koliko km imaš že za seboj in potem primerja desetinke sekunde.... Meni se to zdi noro.
Tekaško uro pa imam zaradi srčnega utripa, ker ne želim pretiravati. Ker nisem več v ravno mladih letih, je pomembno, da paziš na srčni utrip in se ne preforsiraš, saj si na ta način narediš lahko več škode kot koristi.
Sicer pa iskrene čestitke za pretečeni polmaraton, še zlasti zaradi "bolj skromne" priprave.

jacke pravi ...

bravo, 21ko si tekla! čestitam, jaz še zbiram pogum :)

Vanja pravi ...

Jackie, če bi jaz zbirala pogum, ne bi šla nikoli. :) To je treba kar iti.

Urška pravi ...

Ceprav je ze stiri leta, odkar si pretekla 21-ko in zdaj ze gotovo "pridno" teces, si me navdala s pogumom. Kot bi brala sebe. V nedeljo grem prvic in upam na manj kot tri ure ... Nekdo me je vprasal, ce se grem sprehajat. Ja, pa kaj!
Hvala ti za te besede, kar solzne oci sem dobila. In cestitke.

Urška pravi ...

Ceprav je ze stiri leta, odkar si pretekla 21-ko in zdaj ze gotovo "pridno" teces, si me navdala s pogumom. Kot bi brala sebe. V nedeljo grem prvic in upam na manj kot tri ure ... Nekdo me je vprasal, ce se grem sprehajat. Ja, pa kaj!
Hvala ti za te besede, kar solzne oci sem dobila. In cestitke.

Vanja pravi ...

Bolj malo tečem. Vmes sem bila precej bolna, pa nisem smela teči, pa še probleme s kolenom imam. Ampak ja, letos mi je celo uspelo iti nekajkrat tečt, za cca. pol ure. Je bilo fajn in bom še. Drugo leto ... Srečno s tekom, pa ne pretiravat!