"Daj no, pazi malo na mojega otroka!"

Včeraj sem bila priča zanimivi situaciji. Po pločniku so si šli nasproti družina z dvema majhnima otrokoma - manjši je moral biti star okoli dve leti, starejši pa tam okoli štiri - ter lastnik z velikim psom. Pojma nimam katere pasme je bil pes, ker se na pse ne spoznam kaj prida, bil je to velik bel pes podoben dogi, vendar je bil manjše rasti kot doga - čisto tako za orientacijo.
Ko so si moški s psom in družina prišli nasproti, je starejši otrok iztegnil nogo proti psu in ga hotel brcniti. Seveda se je pes na grožnjo odzval in potegnil proti otroku, vendar ga je lastnik na srečo zadržal. Vas zanima nadaljevanje zgodbe? Vsak kolikor toliko normalen človek bi pričakoval, da bo pasji lastnik odreagiral, rekoč: "Pazita na otroka, se ne zavedata, da bi se pes lahko branil in ga poškodoval?!" Vendar ni bilo tako, moški z otrokom je nahrulil pasjega lastnika naj pazi na svojega psa, mar ne vidi, da so na cesti otroci, katere bi pes lahko poškodoval! Potem sta se, jasno, začela prerekati.
Očetu niti slučajno ni prišlo na misel, da bi otroku razložil, da se živali ne tepe in ne brca. Ne, s tem, ko se je razhudil nad pasjim lastnikom, je otroku dal vedeti, da je to kar je storil prav. Čisto možno je, da bo otrok naslednjič storil enako. In čisto možno je, da je ne bo odnesel tako kot jo je odnesel tokrat. Mogoče pa bo njegov oče celo tožil lastnika, ki je neumnega psa sprehajal brez nagobčnika. Ja, prav bi bilo, da bi vsi psi nosili nagobčnike, pa ne zaradi njih samih temveč zaradi butastih ljudi.
Na misel mi je prišla izjava neke mame, po tem ko je njihov pes ugriznil sosedovega otroka: "Pa tako krotek je bil, naš ga je lahko cele dneve vlekel za dlako, pa mu ni nikoli nič naredil!". Ena mojih prijateljic na vsake toliko časa izrazi misel, da bi bilo nekaterim ženskam potrebno zabetonirati maternice. Moram reči, da se, ob primerih kot je bil včerajšnji, vedno spomnim na njen stavek in ob tem pristavim: "ter nekaterim moškim semenovode."

Prvi polmaraton

Vse zagrizene tekače, ki tečejo na čas in si, v primeru da ne pritečejo želenega časa, populijo lase, lepo naprošam, naj na tem mestu prenehajo z branjem. Ob nekaterih komentarjih izkušenih tekačev v zadnjih dneh sem skorajda dobila občutek, da bi se morala opravičevati za svoj doseženi čas, da bi se ga morda morala celo sramovati, saj "to pa itak lahko preteče vsak, tudi če ni nič treniral!". Pa vendarle ni čisto tako. Nekateri komentarji bi lahko, če bi dovolila, da bi prodrli pod površino kože, izničili vse lepe občutke ob pretečenih 21 kilometrih. Na tem mestu ne bomo razpravljali o tem, da vsak izmed nas razmišlja na svoj način ter da je prav da je tako, ampak kljub temu: jaz sem jaz in vi ste vi. Razumem vas, prosim pa, da tudi vi poskušate razumeti mene in se z mano veseliti mojega uspeha. Lahko da za vas to ni noben uspeh, zame pač je.
Na Dunaj sem šla z zelo slabimi občutki. Malo zaradi zastrašujočih svarenj zagrizenih tekačev, malo zato, ker sem vedela, da res nisem dobro pripravljena. Pripravljati sem se začela nekje na začetku februarja, v enem mesecu zelo hitro napredovala, potem pa sredi marca obležala z angino, pa je vsa tekaška kondicija v slabih štirinajstih dneh izpuhtela v zrak. Tako sem bila konec marca na istem kot na začetku februarja, kar mi je povsem zbilo veselje do teka, od tam naprej se mi je vse skupaj zdelo en velik napor, v teku kar naenkrat nisem več uživala, pomenil mi je le zoprno nadležno prisilo, vse kar je odzvanjalo v glavi je bila utripajoča luč in pod njo datum17. april. Največ kar sem letos pretekla pred odhodom na Dunaj, je bilo 11km - bore malo ali nič.
Dan pred tem "nadležnim" 17. aprilom pa začuda ni bilo prisotne prav nobene nervoze več, na dan tekme, tik pred štartom pa sploh ne - v bistvu mi je bilo takrat že precej vseeno kaj se bo zgodilo, da bo le to enkrat za mano. Prijateljica mi je, ko sva že stali na štartu, rekla: "Prepričana sem, da ti bo všeč!" Niti v sanjah si ne bi drznila predstavljati, da bo res tako. Ampak ja, bilo mi je všeč in to zelo.
Globoko zaskrbljena zaradi vseh svaril sem se odločila, da bom tekla v svojem ritmu, da ne bom pustila množici, da me potegne za sabo, ker zadnje kar sem želela je bilo to, da omagam nekje na pol poti. Tekla sem brez tekaške ure, s playlisto ne najljubših temveč najbolj "udarnih"komadov, sem se prepustila teku.
Občutki, ko stojiš na štartu na Donaubrücke med ostalimi 32000 tekači in ko iz zvočnikov zadoni "Na lepi modri Donavi", so fenomenalni. Da, množica vsekakor potegne za sabo, energija je neopisljiva. Ko bi te na neki točki na treningu že vse bolelo, tam ko gre zares prav ničesar ne čutiš, kar vleče te naprej in niti enkrat ti ne pride na misel nič v stilu "kdaj bo že konec" ali pa "kaj mi je bilo tega treba". Tečeš, opazuješ mesto in vse sorte ljudi okoli sebe - mladi stari, debelušni, mišičasti, počasni, hitri - vsi z željo priti do cilja, vsak na svoj način.
Avstrijci so res mojstri organizacije, za primer: kamioni kamor smo oddali oštevilčene vrečke z garderobo, so bili na prihodu v cilj parkirani v enakem vrstem redu kot na štartu, vrečke na njem pa lepo razporejene, tako da pri prevzemu sploh ni bilo nikakršne vrste. Na vsakih 5km so prostovoljci delili vodo, po 15.km banane, vmes so bile točke s tekočo vodo iz pipe za osvežitev, poskrbljeno je bilo tudi za bodrilne momente - dunajski valčki, mažoretke in bobnarji. Navijačev ob cesti je bilo ogromno - neverjetno, kako bodri pogled neznanca ki prikimavajoče govori "Dobro ti gre!" Ali pa dvignjen palec nasmejane nune.
Moja slaba lastnost je, da se zelo dolgo ogrevam. Tako je bilo tudi zdaj, poleg tega sem tekla "na rezervo", saj naj bi po 15.km menda nastopila kriza. Ko sem pri 16. km na izhodu iz podzemne zagledala napis Schönbrunn, se mi je kar samo smejalo, vedela sem namreč, da moram premagat le še en večji ovinek, potem pa bo šlo po hilferci kar samo navzdol. Zadnji kilometer je bil še posebej zabaven, saj sem si lahko dala duška z vso našparano energijo.
Skratka, prva izkušnja je bila zelo pozitivna, tek se mi niti slučajno ni zagnusil in veselo tečem naprej, novim tekaškim doživetjem naproti.

Lepo vas pozdravlja,

vaš polž (z medaljo okoli vratu)

Das leben ist schön!

-

Res je. V Ljubljani in na Dunaju. In še kje... Reportaža sledi.

Zjutraj, podnevi in zvečer

-

Zadnje čase se mi pogosto dogaja, da kar pozabim jesti. Kar je po eni strani fajn, po drugi pa spet ne tako zelo. Najbolj napak je recimo to, da se človek potem ob devetih zvečer spomni, da v celem dnevu ni še ničesar konkretnega zajedel in gre potem kuhat testenine. Ko že govorimo o testeninah: v zadnjem času sem spet začela odkrivati radosti belih testenin. Zdrava prehrana gor al dol, čez bele testenine jih ni, sploh čez bele tagliatelle!

Tako sem v obdobju svoje neješčosti enostavno in preprosto pozabila na mozzarello di buffala, ki je že od sobote v hladilniku čakala na svojega najboljšega prijatelja (paradižnik). Zavedajoč se tega dejstva, sem se potem danes na poti domov ustavila na tržnici in kupila vejico češnjevca. Prav nič me ni motilo dejstvo, da je umeten italijanski ter da v svojem paradižnikarskem življenju verjetno še ni videl zemlje. Italijanski sir gre zagotovo dobro z italijanskim umetnim paradajzom, en dva tri plus šluk oljčnega in kosilo je bilo nared! Neverjetno, ampak umeten paradižnik se je izkazal za najslajšega vseh kdaj koli pojedenih paradižnokov! Ne morem se načuditi dejstvu, da so italijani zmožni iz maksimalno treh sestavin napraviti tako okusen obrok. Saj nič ne rečem, rada imam kompleksne okuse, ampak pri pizzah, pašti, mozzarelli in takih rečeh še vedno velja rek, da je manj več.

Tule sem pisala o obisku tečaja pri Barbarelli, med komentarji smo se pogovarjali o blenderju, tehtala in oklevala sem med enim in drugim in se na koncu odločila za varianto, ki je bila najbolj dosegljiva mojemu trenutnemu mesečnemu proračunu - da sploh vidim če in koliko bom zadevo uporabljala. No, pa ga uporabljam vsak dan, včasih tudi dvakrat! Raznorazne možne kombinacije sadja in zelenjave je že izpljunil blender, moja priljubljena zajtrk varianta pa je tale: za sladko podlago datlji (en večer prej namočeni v vodi), poleg tega banana, cela limona, en kivi, kokosova moka in musliji. Flikneš noter, zblendaš, spiješ in si tri ure sit, kaj hočeš boljšega?!
Že štirinajst dni nisem jedla sladkega! Današnji dan izvzet - hvala G & K za klepet in sladko-čajni "paketek"! :)

Nedelja

-

La vita è bella

-

Devin, Rilkejeva pot, sonce, vonj po morju in borovcih. Šoping... V kuhinji visi vejica dišečega cvetočenega rožmarina, ukradenega pred kmečkim turizmom, v hladilniku pa bivolja mozzarella, čaka ponedeljek, da se ji na krožniku pridruži češnjevec iz tržnice. Me prav zanima, če ga bo dočakala?! La vita è bella...

Dan ko je vse lepo in prav

-

Skoraj neverjetno se zdi, da kdaj pa kdaj nastopi dan ko je vse lepo in prav. Danes je bil en tak. Ker je stara navada železna srajca, spet menjam noč za dan. Ponoči sedim za računalnikom, zjutraj (pre)pozno vstanem, potem pa odtečem uro in petnajst v najhujši pripeki. Za nameček so me kolena opozorila na to, da so moje superge že zdavnaj oddelale svoje. Tako.
Sem dopoldne čisto slučajno ampak res čisto slučajno, kar nekaj me je povleklo noter, neka nevidna roka in glas, stopila v Intersport na Šubičevi. In po nekem čudnem, meni na kožo pisanem naključju je bil v tisti štarcuni en prijeten simpatičen mladenič, ki je stal ob napravi, na kateri je pisalo, da ti poskenira stopalo in potem potencialnemu kupcu tekaških copat pove kakšne tekaške copate pašejo na njegovo tačko. Krasna priložnost da se oddolžim svojim razbolenim kolenom! Mladec me je najprej vikal, od mene je zahteval vse polno podatkov, skoraj vse razen prvega dne zadnje menstruacije. Ko je izvedel moj rojstni datum me je nenadoma začel tikati, kljub temu, da bi mu lahko bila skoraj, če dovolite da malo pretiravam, mama. Precej nevljudno. No ja, nimaš kaj. Ena zares zoprna stvar te naprave, kamor je potrebno izmenično vtakniti obe tački je to, da je treba sezuti nogavice. Nič kaj ljuba mi namreč ni bila misel na to, da je tisti dopoldan že bogve koliko stopal z morebitnimi glivičnimi obolenji šarilo tam noter. Ampak želja skeniranju tačk je bila močnejša od napada potencialnega glivičnega obolenja. Tip je ugotovil, da imam rahlo platfusasta stopala, kar pa zame sicer ni nov podatek - to vem že od svojega petega leta, ko me je mama vsako poletje silila, da hodim bosa in na morski obali z nogami pobiram borove iglice s tal. Če je pomagalo ne vem, morda bi bila moja stopala danes še bolj platfusarska, če bi ne bila pobirala tistih iglic. Skratka, stroj je poleg platfusa tudi lepo prikazal, da mi nogi vleče na noter, tako rahlo zviti sta izgledali kot da bom ravnokar padla po tleh, zato sem takoj sklenila, da moram zoper to nekaj storiti. Prijazni fant mi je nato povedal kakšne superge predlaga in zrihtal še 20€ popusta z nekom kuponom, ki ga je snel iz neta. Mislim, da sem opravila dober nakup, vsaj glede na znamko copat in ceno (pri kateri sem mižala na eno oko). Če mižiš na eno oko, je cena takoj pol nižja!
Po nadaljnjem besnem šopingiranju (eksotični futer in kuharska knjiga) sem ob prihodu domov precej drzno preverila stanje na bančnem računu in se močno vzradostila ob dejstvu, da je končno prispela pred osmimi meseci obljubljena subvencija za samozaposlitev. Takoj za tem sem odprla mail in našla sporočilo, da me čaka še en mini honorar, sicer vreden petih kav v dunajskem Haas housu, ampak bolje to kot nič, bom pač spila pet kav v Haas housu, tega človek res ne počne vsak dan! Čisto nazadnje, za češnjo na kosu čokoladne torte sem odprla pošto iz davčne in od veselja skočila do neba. Za kratek moment se mi je celo zazdelo, da je ta svet nenavadno pošten. Poudarjam: za kratek moment! :)