ponedeljek, junij 28, 2010

nedelja, junij 27, 2010

Kakšno kavo kuhajo v Milanu?

_







Zelo dobro. In pečejo zelo zelo dobre pizze, katere potem kar s škarjami razrežejo. Sladoled je pa itak zmaga!

četrtek, junij 24, 2010

torek, junij 22, 2010

Vreme

Menda je bil včeraj prvi poletni dan. Nisem opazila. Pa ne zato, ker naj bi bilo mraz in je deževalo kot iz škafa, temveč zato, ker se preprosto nisem imela časa ubadati z nevzgojenim vremenom. Zjutraj, pred odhodom v pisarno, sem opravila tekoče opravke, med katere spada plačevanje položnic, vračanje DVD-jev v knjižnico, pa neprebranih knjig (katere sem si potem zvečer zopet izposodila) v drugo knjižnico, vmes sem skočila k zlatarju kjer sem naročila srebrna držalca za uhane, pa nato še v trgovino po en oblačilni kos za prijateljico, ki ga nujno potrebuje, pa je danes ni v mestu. Skratka, cela božja pot, lahko bi rekli skoraj romanje, ki sem jo opravila še preden sem se sploh lotila česarkoli produktivnega. Menda da je deževalo. Skoraj bi si upala trditi da je to res - če dobro pomislim, sem imela v roki dežnik!
Potem je menda še cel dan deževalo, baje je bilo tudi mraz, ampak pojma nimam, če je temu res tako, saj sem cel dan ždela v pisarni, kjer nisem gledala na uro in čakala, da bo ura šest in petnajst. Na Facebooku sem prebrala, da je bil prvi poletni dan. Vsi so se usajali, češ da to pa že ni noben poletni dan - meni se je zdelo fino da se usajajo, saj če se ne bi, potem sploh ne bi bila vedela, da je bil prvi poletni dan! Če bi sijalo sonce in bi peli ptički, se ne bi nihče pritoževal in morda še cel teden ne bi vedela, da je že poletje. To, da je bil prvi poletni dan, ki to pravzaprav ni bil, je bilo celo bolj pomembno kot vsi goli tega sveta - danes ni nihče izpostavljal nogometnih podvigov - ne, vreme je bilo veliko bolj pomembno kot nogometno prvenstvo!
Po opravljenih delovnih obveznostih sem tekla kupit blago, katerega bom jutri odnesla k šivilji, nato pa v knjižnico, kjer sem vzela taiste knjige, katere sem zjutraj oddala pri knjižničarskem pultu. Podvig dneva je bil, da sem se uspela pomisliti na dejstvo, da mi je zmanjkalo mleka za čajno ceramonijo, v minus pa si štejem, da sem pozabila, da je pri sekretu le še ena rolica sekret papirja. Ne spomnim se ali je medtem ko sem bila na poti domov, snežilo ali deževalo ter kako mraz je bilo. Meni je bilo toplo. V bistvu mi je teklo po hrbtu. Res, ko sem prišla domov, sem bila tako premočena, da bi se bila pripravljena spreti z vsakim kateri bi mi stopil na pot in trdil, češ da to pa že ni poletje!
Ko sem se vrnila domov, sem se udinjala gospodinjskim opravilom (odštevam minute do dneva, ko si bom omislila gospodinjsko pomočnico) in se zopet nisem imela časa ukvarjati s tem ali je poletje že nastopilo ali pač ne. Skuhala sem večerjo, pomila posodo, zložila posušene cunje, nato pa odpisala na vse maile, na katere sem tekom dneva nisem imela časa odgovoriti, rekla ene par konstruktivnih po G-talku, pregledala koledar za naslednja dva dni in ugotovila, da še nekaj časa ne bom kompetentna za ugotavljanje ali je poletje že nastopilo ali pač ne.
Nato je prispel humanitarni starševski paket v paketu z bratom, ki ga je pripeljal in s katerim sva potem pila čaj in se nisva pogovarjala o vremenu. Ko se je brat poslovil, sem vsebino humanitarnega paketa skipala v hladilnik in glej si ga zlomka, točno tisti trenutek sem ugotovila, da je nastopilo poletje! Kar naenkrat imam poln hladilnik borovnic, solate, blitve, pa meta in melisa dišita iz pulta. Pa če to ni poletje, potem pa nič nočem!
Ne vem ali se vi usajate nad vremenom ali pač ne, ampak če ste slučajno med tistimi, ki se usajajo, potem vseeno priznajte, da vam slabo vreme včasih pride še kako prav! Naprimer, ko srečate nekoga, katerega si tisti trenutek ne želite videti in ne veste kaj bi se z njim pravzaprav pogovarjali, takrat rečete: " A ne, kakšno vreme imamo!" In potem tisti drugi človek reče, da je to vreme res za en drek in vi rečete, da ste že siti tega drekastega dežja in tisti drugi zajamra, češ da ga je zjutraj poškropil avto, ki je zapeljal čez lužo in tako z nadležnežem nekako zabijata čas. Priročno tole slabo vreme, ne?!
Načeloma mi je čisto vseeno kaj je in kaj ni, je pa res, da mi deževni dnevi z nizkim pritiskom nekako ne nalegajo na delo v pisarni. Mrzli deževni poletni dnevi so v bistvu prav super, če ima človek možnost zavleči se v posteljo, poslušati Leonarda Cohena ter izprazniti banjico sladoleda. Včasih je pa lahko tudi to, da samo ležiš in buljiš v strop prava umetnost. Včeraj, ko sem si lahko privoščila ležanje in buljenje v strop, sem si na tihem zaželela, da bi padalo sedem dni in sedem noči - to bi bila sicer majhna katastrofa, ampak meni bi se zdelo strašno fajn, da bi bila odrezana od sveta in bi lahko počela karkoli. Luksuz!
Spet drugič je prava umetnost to, da napišeš celo kačo besed na temo vremena in tega, da poletja ni. Še dobro da ga ni, koliko bi bila morala šele napisati če bi bilo!

petek, junij 18, 2010

Razbojnica Ceferinka

_

Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje sredi belega dne rabutala rože - če sploh kdaj?! In to celo dvakrat! Novakovih pač ni bilo doma. Pa tako lepe rože imajo pred blokom, Novakovi! Kako fino je kdaj pa kdaj ušpičiti kakšno neumnost! Pa ne spomnim se, kdaj sem šla nazadnje ob treh popoldne na kavo in domov prilezla ob pol polnoči?!
Hektično prijeten dan z mavrico... Iz mesta se razlegajo zvoki trubačev... Lahko noč, pa lepo spite!

Pleksimanija!!

_

Pleksimanije se lahko nalezete na: www.pleksimanija.com!
_

ponedeljek, junij 14, 2010

Oddih

_





Mavrični mucki in galone ledeno mrzle vode z meliso...

sobota, junij 05, 2010

V znamenju knjig

_

Na današnje sobotno dopoldne nas je pot zanesla na najdaljšo stojnico že branih knjig. "Stojnica" se je vila od mestnega trga čez Ribji trg, čez Cankarjevo nabrežje in odtod na Stritarjevo ulico. Odziv na rabljene knjige za ceno enega eura je bil dober, prenekateri obiskovalec je pod ramo nesel knjigo ali dve, nekateri celo več.


Čisto drugačen občutek je, ko človek namesto v zatohlih antikvariatih, rabljene knjige prelistava in kupuje zunaj na soncu. Za razliko od knjigarn, mi namreč antikvariati ne vzbujajo posebnega občutka ugodja, v njih ponavadi vedno veje vonj po zatohlem.


Prva izbira je bil Erazem in potepuh - nostalgija pač, druga knjiga, z datumom izdaje 1956, pa nosi izredno zanimive naslov: "Praktični nasveti za dom". Knjiga je vir življenjskih modrosti, ki so/smo jih ljudje tekom let pozabili. Zdaj naprimer vem, kam pogledati za nasvet kako očistiti zlat okvir od slike. Saj ne da bi kakšnega imela, vendar človek nikoli ne ve kaj ga v življenju čaka. Morebiti bo kdaj nastopil dan, ko si bom glavo razbijala z vprašanjem: "kako očistiti zlate okvirje mojih slik?" in takrat bom lahko pogledala v knjigo kjer piše: "pozlačene ali srebrne okvire očistimo s čopičem ali krtačo, nato pa zdrgnemo s prerezano čebulo. Na tako očiščene okvire muhe ne bodo več sedale." No, če pa ta nasvet ni vreden enega eura, potem pa tudi nič nočem! In še vse polno drugih zanimivih nasvetov je v knjigi, naprimer: kako vzdržujemo baržun, kako očistimo svilen dežnik, ki je po nesreči padel v blato, kako očistimo razne madeže, kako shranimo prerezano limono da ne splesni, kako napolnimo kovček da se obleka ne zmečka, kako preizkusimo ali je kvas uporaben ali ne ter vse polno takih reči. Eden bolj zanimivih nasvetov se mi zdi tale: "Kuhanje in nahod: Kadarkoli uporabljamo med kuhanjem ali pri serviranju žepni robec, se vsakokrat temeljito umijemo roke z milom. Isto velja po vsakokratni uporabi stranišča." Ta nasvet se mi zdi zelo uporaben, saj menim, da veliko ljudi pozablja na tako preproste reči kot je pranje rok po uporabi robca ali wc-ja.
Ne, brez heca: če bi človek naštudiral vse opisane nasvete za odstranjevanje madežev, čiščenje ter vzdrževanje, bi po mojem razne fabrike kemije, s katero nas v reklamah vsakodnevno šopajo, lahko kar lepo zaprle vrata. Jasno, saj je vendar najprej vse moralo obstajati v naravi, da so potem lahko "ponaredili".


Zanimiv piktogram, izgleda da je bilo golobjih iztrebkov toliko, da so jih kar z lopatami odmetavali, še dobro da so naredili prekinitev!


Kakopak, sprehod med knjigami je bil sila naporen, človek se seveda zlakotni in se mora iti malo okrepčat, da potem lahko nadaljuje pohod na tržnico, kjer bo uplenil najlepšo (in najcenejšo) zalogo sadja in zelenjave. Ni mogoče? Je mogoče!
Tudi razgledi od spodaj navzgor znajo bit fajn, ne vem zakaj vsi mislijo, da je razgled to, da človek gleda od zgoraj dol, saj se da tudi od spodaj navzgor prav fajn razgledovati - zgornja fotografija je dokaz za to!


Popoldan smo šle z Malči in Minimalči preverit, če gusarske ladje v novem parku v Župančičevi jami že vozijo. Vozijo! Park je obljuden da je le kaj! Minimalči je sezula štumfe in se sprehajala po mokrih črkah. Malči je bila neizmerno vesela, da sem ju peljala v park kjer se je otrok lepo očedil, tako je imela zvečer na grbi eno skrb manj!


Ta trenutek se bašem z uplenjenim in razmišljam: Mislite da obstaja kakšen človek, ki ne mara jagod?! Vi poznate kakšnega? Jaz ne poznam nikogar, ki jih ne bi maral. Mislim, da ga ni človeka, ki bi lahko mirno sedel poleg posodice z jagodami, ne da bi si kakšno (ali vse) zbasal v usta. No, od mojih treh uplenjenih košaric je za jutri ostala samo ena. Iz zadnjega dela omare, kjer hranim stvari, ki jih v roke primem enkrat letno, sem potegnila belo sladkorno sipo, ki mi je ostala od decembrske peke in vanjo brez slabe vesti pomakala jagode. Pri jagodah pač ne gre skopariti s sladkorno sipo ali je bognedaj zamenjati z nerafinirano rjavo! Ne, sladkorna sipa za pomakanje jagod mora biti iz belega, greha vrednega, rafiniranega sladkorja! Enako je pri borovnicah, tako pač je in pika!

petek, junij 04, 2010

Odtenki bele

_






Belo nebo, bela svetloba, bel dan, ukradena veja z belimi cvetovi, bel jogurt z belim sivkimim medom, bel čajnik z drobnimi rožicami, beli desertni krožniki z nešteto zgodbami, bela sladkornica z belimi cukrastimi srčki ter bela srebrna žlica iz dunajskega bolšjaka, bel bombaž in bel nagelj... Beli listi v knjigi, prazen bel papir v notesniku...

četrtek, junij 03, 2010

Jaz bom prvi!

"Oči, oči, hitro!" se dere mulc, ki se je zrinil predme k blagajniškemu pultu. Namenim mu strupen pogled in začnem zlagati reči na blagajniški pult. To vidoč, se začne zoprni mulc dreti na svojo mlajšo sestrico: "Zasrala si, zasrala, vidiš, prehitela naju je, zasrala si, nisi dovolj hitro tekla!" Punčka gleda v tla in ne reče ničesar, oče zoprnega mulca, ki se je medtem postavil za mano v vrsto, tudi ne. Ko mali končno spredvidi, da mu ni uspelo, se zdrenja nazaj v vrsto poleg svojega očeta in mu hiti razlagati kako je gospa, ki stoji pred njima (to sem jaz) nesramna: kar zložila je svoje reči na pult - le kako je to mogoče, ko pa je bil on prvi?! To da se je zrinil mimo mene je seveda izpustil. "Ja, nekateri se brez problema naredijo francoza!" komentira neotesani oče malega neotesanca. "Kaj je to?" zanima mulca in foter mu razloži. Ne rečem ničesar, v zadnjem času sem se namreč naučila, da je včasih modro biti tiho. Kupljeno zložim v vrečko, plačam, se obrnem k otrokoma, točneje k punčki ter ji z nasmehom na obrazu rekoč: "Hočeš?" ponudim Shrekov magnet, ki sem ga dobila pri blagajni. Foter zabodeno gleda, mulc pa mi iz rok izpuli magnet, se zmrdne rekoč: "Ph, mi tega ne zbiramo!" ter ga poda svoji sestri. Neotesani foter ne reče ničesar (lahko bi namreč otroka opomnil naj se zahvali).
Neverjetno, kako takile Slovenceljni svoje grebatorstvo z največjim veseljem prenašajo na sinčke. Mali bo grebator kamor koli bo prišel in kar je najvažnejše, povsod bo glavni! Ne vem, morda je pa v teh grebatorskih časih otroke treba vzgajati tako?!

torek, junij 01, 2010

Lali Puna

_

Včeraj se je na Metelkovi zgodil en nadvse dober, skoraj si upam trditi, da za moj okus (poleg Cohena, ki bo julija nastopil v Zagrebu) eden najboljših koncertov letos. Ne zato, ker sem si jih v živo želela slišati že odkar vem za njih, temveč zato, ker mi je koncert (kar je sicer prava redkost) njihovo glasbo prikazal v povsem novi, drugačni luči. Lali Puna so sicer počasno melanholični elektro band z vložki katerim bi načeloma lahko rekli rock, vendar jih med poslušanjem niti ne zaznamo tako. Nežni glas Valerie Trebeljahr so dopolnjevali zvoki sintiča in bobnov, muzika pa nikakor ni bila nežna kot smo jo vajeni iz poslušanj na domačem kavču, temveč precej bolj "udarna" - na momente so celo dvorano zapeljali v popolno ekstazo. Še eden v vrsti tistih koncertov, za katere si želiš da bi trajali precej dlje, eden tistih, ko ti odlomki posameznih komadov v ušesih podzvanjajo še tekom naslednjega dne.

That Day

Anja in Anja

Imam dve prijateljici z enakim imenom, v tej zgodbi ju imenujmo Anja1 in Anja2. Pa pride Anja1 danes zvečer na obisk in medtem ko klepetava, meni zazvoni telefon. Medtem ko se pogovarjam, se Anja1 usede za računalnik in kliče po Skypu. "Kdo je to?!" naenkrat zgroženo zavpije. Pogledam v monitor in na drugi strani zagledam Anjo2, ki s precej čudnim izrazom na obrazu bulji v svoj monitor. Urgentno prekinem telefonski pogovor in hitim reševat nastalo situacijo. "To je Anja." pojasnim precej debilno. Anji se še vedno debelo ogledujeta in nobeni izmed njiju ni nič jasno. Kaj mi drugega preostane kot da ju spoznam: "Anja, tole je Anja." Malo butasto je svoje prijatelje enega drugemu predstavljati preko skypa, še posebno če gre za dve osebi z enakim imenom in ne eni ne drugi ni jasno kako sta se znašli tam. "Oprosti, mislila sem poklicati sebe" ali nekaj v tem stilu Anja1 razlaga Anji2. Skratka, Anja1 je želela iz mojega skype accounta poklicati svojega Iaina, ki je dosegljiv na njunem skupnem skype naslovu. Ko je med kontakti videla ime Anja, je, misleč da kliče Iaina, poklicala Anjo2. Najbolj zabavno je bilo, ko Anja1 reče Anji2: "Ko sem te zagledala, sem si sama pri sebi mislila: kaj pa ima moj dec to za eno babo v sobi?!" "In to ne kar eno, temveč babo z enakim imenom!" pristavim. "Ja, pa še neverjetno podobna si njegovi prvi ženi, nič mi ni bilo jasno." pristavi Anja1.
Konec dober, vse dobro, ampak zgodba je pa precej hecna, a ne?!