torek, junij 22, 2010

Vreme

Menda je bil včeraj prvi poletni dan. Nisem opazila. Pa ne zato, ker naj bi bilo mraz in je deževalo kot iz škafa, temveč zato, ker se preprosto nisem imela časa ubadati z nevzgojenim vremenom. Zjutraj, pred odhodom v pisarno, sem opravila tekoče opravke, med katere spada plačevanje položnic, vračanje DVD-jev v knjižnico, pa neprebranih knjig (katere sem si potem zvečer zopet izposodila) v drugo knjižnico, vmes sem skočila k zlatarju kjer sem naročila srebrna držalca za uhane, pa nato še v trgovino po en oblačilni kos za prijateljico, ki ga nujno potrebuje, pa je danes ni v mestu. Skratka, cela božja pot, lahko bi rekli skoraj romanje, ki sem jo opravila še preden sem se sploh lotila česarkoli produktivnega. Menda da je deževalo. Skoraj bi si upala trditi da je to res - če dobro pomislim, sem imela v roki dežnik!
Potem je menda še cel dan deževalo, baje je bilo tudi mraz, ampak pojma nimam, če je temu res tako, saj sem cel dan ždela v pisarni, kjer nisem gledala na uro in čakala, da bo ura šest in petnajst. Na Facebooku sem prebrala, da je bil prvi poletni dan. Vsi so se usajali, češ da to pa že ni noben poletni dan - meni se je zdelo fino da se usajajo, saj če se ne bi, potem sploh ne bi bila vedela, da je bil prvi poletni dan! Če bi sijalo sonce in bi peli ptički, se ne bi nihče pritoževal in morda še cel teden ne bi vedela, da je že poletje. To, da je bil prvi poletni dan, ki to pravzaprav ni bil, je bilo celo bolj pomembno kot vsi goli tega sveta - danes ni nihče izpostavljal nogometnih podvigov - ne, vreme je bilo veliko bolj pomembno kot nogometno prvenstvo!
Po opravljenih delovnih obveznostih sem tekla kupit blago, katerega bom jutri odnesla k šivilji, nato pa v knjižnico, kjer sem vzela taiste knjige, katere sem zjutraj oddala pri knjižničarskem pultu. Podvig dneva je bil, da sem se uspela pomisliti na dejstvo, da mi je zmanjkalo mleka za čajno ceramonijo, v minus pa si štejem, da sem pozabila, da je pri sekretu le še ena rolica sekret papirja. Ne spomnim se ali je medtem ko sem bila na poti domov, snežilo ali deževalo ter kako mraz je bilo. Meni je bilo toplo. V bistvu mi je teklo po hrbtu. Res, ko sem prišla domov, sem bila tako premočena, da bi se bila pripravljena spreti z vsakim kateri bi mi stopil na pot in trdil, češ da to pa že ni poletje!
Ko sem se vrnila domov, sem se udinjala gospodinjskim opravilom (odštevam minute do dneva, ko si bom omislila gospodinjsko pomočnico) in se zopet nisem imela časa ukvarjati s tem ali je poletje že nastopilo ali pač ne. Skuhala sem večerjo, pomila posodo, zložila posušene cunje, nato pa odpisala na vse maile, na katere sem tekom dneva nisem imela časa odgovoriti, rekla ene par konstruktivnih po G-talku, pregledala koledar za naslednja dva dni in ugotovila, da še nekaj časa ne bom kompetentna za ugotavljanje ali je poletje že nastopilo ali pač ne.
Nato je prispel humanitarni starševski paket v paketu z bratom, ki ga je pripeljal in s katerim sva potem pila čaj in se nisva pogovarjala o vremenu. Ko se je brat poslovil, sem vsebino humanitarnega paketa skipala v hladilnik in glej si ga zlomka, točno tisti trenutek sem ugotovila, da je nastopilo poletje! Kar naenkrat imam poln hladilnik borovnic, solate, blitve, pa meta in melisa dišita iz pulta. Pa če to ni poletje, potem pa nič nočem!
Ne vem ali se vi usajate nad vremenom ali pač ne, ampak če ste slučajno med tistimi, ki se usajajo, potem vseeno priznajte, da vam slabo vreme včasih pride še kako prav! Naprimer, ko srečate nekoga, katerega si tisti trenutek ne želite videti in ne veste kaj bi se z njim pravzaprav pogovarjali, takrat rečete: " A ne, kakšno vreme imamo!" In potem tisti drugi človek reče, da je to vreme res za en drek in vi rečete, da ste že siti tega drekastega dežja in tisti drugi zajamra, češ da ga je zjutraj poškropil avto, ki je zapeljal čez lužo in tako z nadležnežem nekako zabijata čas. Priročno tole slabo vreme, ne?!
Načeloma mi je čisto vseeno kaj je in kaj ni, je pa res, da mi deževni dnevi z nizkim pritiskom nekako ne nalegajo na delo v pisarni. Mrzli deževni poletni dnevi so v bistvu prav super, če ima človek možnost zavleči se v posteljo, poslušati Leonarda Cohena ter izprazniti banjico sladoleda. Včasih je pa lahko tudi to, da samo ležiš in buljiš v strop prava umetnost. Včeraj, ko sem si lahko privoščila ležanje in buljenje v strop, sem si na tihem zaželela, da bi padalo sedem dni in sedem noči - to bi bila sicer majhna katastrofa, ampak meni bi se zdelo strašno fajn, da bi bila odrezana od sveta in bi lahko počela karkoli. Luksuz!
Spet drugič je prava umetnost to, da napišeš celo kačo besed na temo vremena in tega, da poletja ni. Še dobro da ga ni, koliko bi bila morala šele napisati če bi bilo!

3 komentarji:

matilda pravi ...

Včerajšnji dan mi je v popolnosti ustrezal. Noge so bile lahke, lahko sem oblekla dolge rokave, predvsem pa sem lahko hodila po poletnem dežju brez dežnika.

GoLa pravi ...

Humanitarni paketek se mi strašansko dopade. Ti, razvajenka, ti. :)

Kameleonka pravi ...

GoLa, tudi meni - humanitarne pakete naravnost obožujem! Ja, razvajena sem, kaj češ! :)