Že dalj časa me ima, da bi napisala nekaj na to temo, saj zadnje čase vedno bolj opažam, da se v našem prostoru avtorstvu pripisuje premajhen pomen in so zatorej avtorske pravice velikokrat kršene. Sploh v zadnjih letih, ko je pretok informacij zaradi medmrežja še večji kot poprej, se je pojav kopiranja še posebej razmahnil.
Kar me čudi, je popolna brezsramnost ljudi, ki ponaredijo nek izdelek. Še več, ko človeku, katerega delo ni zraslo na njegovem zeljniku, nekdo omeni, da se mu dotični izdelek zdi podoben izdelku nekoga drugega, le-ta vzroji, češ "tu pa že ni nobene podobnosti" in navrže nekaj v stilu: "Ne, moja torbica ni enaka tej o kateri govoriš, tista druga ima pašček širok tri centimetre, pri moji pa je pašček za en centimeter širši!"
Na nek način je kopiranje avtorskih izdelkov kraja. Vi skopirate idejo nekoga drugega, jo morda malček priredite, da bi vam bilo kopiranje težje dokazati in stvar prodate. Se pravi, da gre za krajo: človeka, od katerega ste skopirali proizvod, prikrajšate za del zaslužka. Razumem, da bi kopiranje v določenem segmentu morda lahko razumeli kot "poklon umetniku", v smislu "tvoje delo mi je bilo tako zelo všeč, da sem tudi sam poskušal ustvariti nekaj podobnega". To dejanje bi človek še razumel, če le ne bi samooklicani "kreativnež" (kako zelo ne maram te izrabljene posvaljkane besede) zadeve prodal in ob tem trdil, da je avtorstvo v njegovi domeni. Dokler nekdo nekaj takega izdeluje za lastno uporabo, ali pa za darilo babici, ni v tem početju prav nič spornega. Ampak ponarejen izdelek označiti za svojega in ga celo prodati, to pa je po mojem nekaj takega kot če bi jaz oblekla plašč moje prijateljice in trdila da je moj. Ampak tega ne naredim, pa če bi si še tako želela! Zakaj?! Zato, ker bi me bilo sram. Plagiatorstvo je torej brezsramnost brez primere! Poleg tega je naš slovenski prostor tako zelo majhen, da se vsako podvajanje izdelkov še toliko hitreje opazi. Recimo, da razumem željo po zaslužku ampak česar pa zares ne razumem, je to, da si nekdo želi biti prepoznaven po delu nekoga drugega. Mar ni to podcenjujoče do samega sebe?! Se vsi "kopipejsterji" res tako malo cenijo?!
Poleg tega posnemovalci ne vedo, kako je avtor prišel do rešitve - ogromno majhnih detajlov je, ki tvorijo celoto in s tem dovršenost izdelka in ravno te finese posnemovalci največkrat spregledajo, tako da ponarejeni izdelki največkrat ne dosegajo kvalitete originala. Res pa je, da take detajle po večini opazi le izurjeno oko, a vendar. Poleg vsega so ponaredki dolgočasni.
Večkrat sem že slišala, da se je kdo pritoževal, da je nekje opazil izdelke do pičice podobne njegovim, pa ob tem pristavil, da se mu ne da izpostavljati in pričkati z osebo, ki je zlorabila njegovo idejo. Vsak naj naredi kar hoče, meni se ne zdi prav, da se ljudem dovoli, da vse povprek počnejo kar jih je volja. Tule je link do strani z navodili o tem kako zaščitite svojo idejo: Zaščita avtorskih pravic. Ko imate svoje pravice zaščitene, človeku, ki vam je ukradel idejo pošljete prijazno pismo, v katerem ga opozorite, da ste svojo idejo avtorsko zaščitili ter, da temu ustrezno lahko računa na določene sankcije. Naj bo vsakemu jasno kje so meje, bolj ko jih bomo postavljali, bolj se jih bodo držali in obratno.
Samo ena Mona Liza je. In ogromno kopij. Vprašanje za tiste, ki tako radi posnemate delo drugih: Kdo je naslikal Mona Lizo? To nedvomno veste, ne veste pa tega, kdo vse je naslikal kopije! Tako je: brezimni ljudje, ljudje katerih imen in priimkov ne pozna nihče. Najbrž vam na tem mestu ni potrebno posebej razlagati zakaj je temu tako. Komur pa to kljub vsemu še vedno ni jasno, ta naj si še enkrat prebere zgornji sestavek.
O kršitvi avtorskih pravic s strani medijev, konkretno enega izmed naših največjih časopisnih podjetij, pa kdaj drugič.
Kar me čudi, je popolna brezsramnost ljudi, ki ponaredijo nek izdelek. Še več, ko človeku, katerega delo ni zraslo na njegovem zeljniku, nekdo omeni, da se mu dotični izdelek zdi podoben izdelku nekoga drugega, le-ta vzroji, češ "tu pa že ni nobene podobnosti" in navrže nekaj v stilu: "Ne, moja torbica ni enaka tej o kateri govoriš, tista druga ima pašček širok tri centimetre, pri moji pa je pašček za en centimeter širši!"
Na nek način je kopiranje avtorskih izdelkov kraja. Vi skopirate idejo nekoga drugega, jo morda malček priredite, da bi vam bilo kopiranje težje dokazati in stvar prodate. Se pravi, da gre za krajo: človeka, od katerega ste skopirali proizvod, prikrajšate za del zaslužka. Razumem, da bi kopiranje v določenem segmentu morda lahko razumeli kot "poklon umetniku", v smislu "tvoje delo mi je bilo tako zelo všeč, da sem tudi sam poskušal ustvariti nekaj podobnega". To dejanje bi človek še razumel, če le ne bi samooklicani "kreativnež" (kako zelo ne maram te izrabljene posvaljkane besede) zadeve prodal in ob tem trdil, da je avtorstvo v njegovi domeni. Dokler nekdo nekaj takega izdeluje za lastno uporabo, ali pa za darilo babici, ni v tem početju prav nič spornega. Ampak ponarejen izdelek označiti za svojega in ga celo prodati, to pa je po mojem nekaj takega kot če bi jaz oblekla plašč moje prijateljice in trdila da je moj. Ampak tega ne naredim, pa če bi si še tako želela! Zakaj?! Zato, ker bi me bilo sram. Plagiatorstvo je torej brezsramnost brez primere! Poleg tega je naš slovenski prostor tako zelo majhen, da se vsako podvajanje izdelkov še toliko hitreje opazi. Recimo, da razumem željo po zaslužku ampak česar pa zares ne razumem, je to, da si nekdo želi biti prepoznaven po delu nekoga drugega. Mar ni to podcenjujoče do samega sebe?! Se vsi "kopipejsterji" res tako malo cenijo?!
Poleg tega posnemovalci ne vedo, kako je avtor prišel do rešitve - ogromno majhnih detajlov je, ki tvorijo celoto in s tem dovršenost izdelka in ravno te finese posnemovalci največkrat spregledajo, tako da ponarejeni izdelki največkrat ne dosegajo kvalitete originala. Res pa je, da take detajle po večini opazi le izurjeno oko, a vendar. Poleg vsega so ponaredki dolgočasni.
Večkrat sem že slišala, da se je kdo pritoževal, da je nekje opazil izdelke do pičice podobne njegovim, pa ob tem pristavil, da se mu ne da izpostavljati in pričkati z osebo, ki je zlorabila njegovo idejo. Vsak naj naredi kar hoče, meni se ne zdi prav, da se ljudem dovoli, da vse povprek počnejo kar jih je volja. Tule je link do strani z navodili o tem kako zaščitite svojo idejo: Zaščita avtorskih pravic. Ko imate svoje pravice zaščitene, človeku, ki vam je ukradel idejo pošljete prijazno pismo, v katerem ga opozorite, da ste svojo idejo avtorsko zaščitili ter, da temu ustrezno lahko računa na določene sankcije. Naj bo vsakemu jasno kje so meje, bolj ko jih bomo postavljali, bolj se jih bodo držali in obratno.
Samo ena Mona Liza je. In ogromno kopij. Vprašanje za tiste, ki tako radi posnemate delo drugih: Kdo je naslikal Mona Lizo? To nedvomno veste, ne veste pa tega, kdo vse je naslikal kopije! Tako je: brezimni ljudje, ljudje katerih imen in priimkov ne pozna nihče. Najbrž vam na tem mestu ni potrebno posebej razlagati zakaj je temu tako. Komur pa to kljub vsemu še vedno ni jasno, ta naj si še enkrat prebere zgornji sestavek.
O kršitvi avtorskih pravic s strani medijev, konkretno enega izmed naših največjih časopisnih podjetij, pa kdaj drugič.
18 komentarjev:
Vsekakor je zadeva of "fragile" nature, vendar terja tudi dobršno mero zdrave pameti. Porijateljica npr. izdeluje torbice, vse vrst, oblik, barv, vsaka kolekcija je inspirirana od česa. Zdanjič mi je povedala, da jo je druga izdelovalka torbic, ki je na sceni že dlje časa in si domišlja, da so barve njena zaščitna znamka (mislim, kdo v modnem svetu pa ne dela in razmišlja v barvah?!) obtožila, da jo kopira, ker je pri svoji kolekciji uporabila pisane črte na usnjeni torbici. Da jo bo, če detajl črt uporabi še pri kateri, tožila. Ko govorimo o avtorstvu, hitro zabredemo v hude absurdnosti.
To je tako, kot da bi tvojo fensišmensi kolegico kdo obtožil, da je ukradla idejo "tošeljčkov", ki so prisotni že od pamtiveka. Moja stara mama jih še vedno nosi za k maši, za spravit kovančke, ali pa ključ. Pred desetimi leti so jih na londonskih tržnicah prodajali v tisoč in eni različici, predvsem Japonci.
Mislim skratka, da je najprej potrebna mera zdrave preudarnosti, preden se sklicujemo na avtorstvo, sploh v modni in širši oblikovalski industriji, kjer je vse pravzaprav neka reprodukcija idej iz preteklosti, ali pa vizija, ki se z lahkoto hkrati poraja v več glavah. Izvirnost je dandanes vprašljiv atribut.
Špiklja, se strinjam, neka mera zdrave pameti vsekakor mora biti. In ta z barvami je res bosa! Pa saj najbrž je dotični osebi jasno, da v taki tožbi ne bi imela kaj dosti opcij za zmago?!
Ko govoriva konkretno o "tošeljčkih": ne govorim o obliki - jasno, to so reči, ki obstajajo že leta in leta, nekdo si jih je izmislil in vse ostalo je nadgradnja, reinterpretacija, o tem govorim. Tu pa je meja tanka.Seveda, vizija se z lahkoto poraja v več glavah - ampak praviloma v vsaki glavi drugače. :)
Črta med kopiranjem in inspiracijo je res zelo tanka in negotova, sploh pa pri takem pretoku informacij in sploh na področju oblikovanja. Pri Zari so kopiranje legalizirali in mi kupujemo..
Matilda, ampak še vedno gre za kopije in slabšo kakovost - slabše detajle. Ne razumem kaj misliš s tem, da so kopije legalizirali?! Najbrž se prekleto dobro zavedajo kje je meja. Tu bi po mojem lahko bolj govorili o trendih kot o čem drugem.
Točno to sem želela reči, kopije so približek, ponavadi slab in cenejši in Zara kopira konkretne It kose sezone in še kako se zavedajo mej in posledic /za to poskrbi pravna služba/ ampak pri njih ne bi govorila, da samo sledijo trendom. Trg, torej mi smo tudi del te packarije, ker se zadovoljimo s približki ...mah, ne vem kaj je bilo prej kura ali jajce no ti si sprožila temo o nekreativnosti in posledično kopiranju, ki ga je v bistvu težko preganjat in dokazovat. Razen s trkanjem na vest.
Ampak vidiš, to je to! Verjamem da v Zari ustvarijo ogromen dohodek, ampak kot firma pa ni cenjena. Zarinih reči ne kupujem, pa ne zaradi tega o čemer govorimo, temveč zato, ker se mi je še vse kar sem kdajkoli kupila tam strgalo. No, ene 4 kose sem kupila in vse je šlo po nekaj nošenjih, pa ne bi ravno rekla, da s tekstilom grdo ravnam, ali pa da kupim dve cifri premajhne cunje, kot je zadnje čase navada pri ljudeh. Nekateri mislijo, da bodo izgledali bolj šlank, če se bodo nabasali v dve številke premajhno konfekcijo.
Hmmm...avtorstvo? O.K. Verjetno poznate tega Picassovega: "Bad artist copy, good artist steal". Sama sem pred leti, ko sem začela izdelovati čipkast nakit dolgo rabila, da sem ugotovila, kako ga oblikovati tako, da obdrži formo. Veliko čipke je šlo v nič. naletela sem tudi na vprašanja, s kakšnim procesom do tega pridem. in to od punc, ki so tudi same začele uporabljati čipko pri nakitu. velikokrat kaj povem, vendar tega ključnega podatka nisem izdala še nikomur. pa še en uporaben, tale je od Einsteina; "The secret to creativity is knowing how to hide your sources." torej, če ima nekdo dobro izdelano strategijo naj se ne boji copycatov; pač strah obstaja pred tatovi in včasih si je treba priznati, da so ti lahko celo boljši.
sem pa prvič tudi sama naletela na obtožbo, da moj logo (logotip, znak) spominja na ninaleninega. to me je zelo prizadelo, celo do te mere, da razmišljam o umiku le tega.
Teta Bina, razmisli... Če tudi sama misliš, da morda obstajajo določene podobnosti, pa se v fazi ko si ga izdelala tega nisi zavedala, bi bilo morda dobro da ga spremeniš. Včasih se potem zgodi, da ljudje zamenjujejo in ne vedno več kdo je kdo, kar zna biti zoprno. Sploh pa znak ni nekaj kar menjaš tako hitro kot spodnje perilo, zato je po mojem mnenju pri oblikovanju le-tega treba biti kar previden.
Ena pripomba: Ideje ne moreš avtorsko zaščititi... lahko izdelek, pesem, sliko, torbico, obleko itd.
Drugače pa ti uradno ni potrebno ničesar posebej zaščitit. Več o tem na: http://www.pecanac-rakun.si/blog/vse-pravice-pridrzane.html.
Do sedaj sem še vse plagiatorske zadeve uspešno rešil preko maila... v CC daš tvoje odvetnike. Je bilo pa zabavno/žalostno brati nekatere izgovore... in to od folka, ki bi v osnovi moral vedeti kaj so to avtorske pravice.
Alain, na linku katerega sem pripela, govorijo o ideji - gre pa bolj za izvedbo samo oz. za končni rezultat. Ideja bi bila bolj pravilna beseda pri patentih, tisto je pa druga zgodba.
Jaz sem svoje izdelke kljub vsemu avtorsko zaščitila in listino dala v hrambo k notarju. Sem ziheraš in imam tako boljši občutek. :) Ja, drugače pa verjamem da tudi CC odvetniku vedno zaleže.
Moja magistrske je bila totalno zlorabljena in edino kar bi lahko naredila bi bilo bonganje po sodišču, za kar pa nimam ne denarja ne časa ...
Po drugi strani poglej kaj se dogaja z zdravili, ki so patentirana in zaščitena. Zaradi tega so nesramno draga, drugi proizvajalci ne morejo dati ven subsitutov in večini ljudem so nedostopna ...
Enako je pri hrani, pa pri oblekah, pa skratka pri vsem. Ljudje so požrešna bitja, ki se jih zadnja desetletja vzgaja v nemarnega potrošnika, ki MORA imeti vse, pa četudi najslabši ponaredek. Znanje, kultura, umetnost, inovativnost in še marsikaj drugega, ni več cenjeno in nič več vredno. Le zakaj, če pa je kopiranje veliko cenejše in lažje. In tako postajajo ljudje ene velike kopije, ki bodo na koncu že toliko kopirane, da bodo zbledele. Takrat se bom krohotala na ves glas!
@Teta Bina in ostali.Jaz sem bila tista, ki ti je to omenila.Sama temu nebi rekla obtobžbe ampak zgolj in samo dejstva, ki sem jih podkrepila z argumenti.Če le to kar sem napisala ne bi bila resnica, verjetno sedaj nebi razmišljala o umiku le tega. Ali pač. Kameleonka drugače pa fajn zapis in se popolnoma strinjam z vsem napisanim!Lep podzrav,M
@Anonimna M: obtožbe so res pregrob izraz. včasih moraš res kakšno stvar prespati in jaz res, ob nastanku, nisem premišljevala o ninini teti. žal mi je, da je tako izpadlo in še bolj žal, da je sprožilo tak val. dala ga bom stran, pa čeprav s težkim srcem, vendar do spoštovanja avtorstva.
V poplavi vsakovrstnih izdelkov je težko biti izviren in obenem je, ravno zaradi prenesičenosti vsega, lažje nekaj tujega "prodajati" kot svoje. Pravo je bilo ustvarjeno ravno zato, ker smo bili nesposobni sami po sebi ravnati etično in moralno in smo potrebovali nekoga, da je v križišče postavil semafor. :) V celotni zgodbi gre ravno za to, da posameznikom ni več mar in ne ravnajo ''prav'', ampak s tujim trudom tlakujejo svojo pohlepno in vrednot pozabljeno pot. Takim naše zgražanje, ogorčenje, bes in stud nad tovrstno intelektualno krajo ne bo nikoli razumljivo. Je pa prav, da se vsak primer izpostavi in se da priznanje tistemu, ki si ga zasluži.
Na, pa sem prehitro kliknila.:) Tale anonimnica nad mano sem jaz.
http://www.pozitive.si/designs/pozitive25.htm
Vale, včeraj sodelavka povedala zgodbo o tem, kako je neka gospodična na NTF-ju njeno raziskovalno nalogo o idrijski čipki dobesedno prepisala in iz nje magistrirala, pa nikjer omenila vira, iz katerega je prepisala. Sodelavka je v tej nalogi obdelala vzorce preko 3000 čipk in delala intervjuje s starimi čipkaricami, katerih zdaj sploh ni več med živimi - se pravi da so ti dokumenti toliko bolj dragoceni. No, takole je to - lahko se je kititi s tujim perjem!
Anonimna M, jaz tudi temu ne bi rekla obtoževanje. Sem prebrala tvoj komentar in menim, da v njem ni bilo nobenega napadanja. So pa te reči delikatne in nekdo to lahko hitro za slabo vzame, čeprav ni mišljeno tako.
Anonimna GoLa, zelo lepo povedano, kot to znaš le ti! :)
Anonimni anonimni, poznam Olgine izdelke, nekaj jih imam tudi sama in jih nosim z največjim veseljem. Ne bo odveč, če se naslednjič podpišeš. :)
tale video daje zelo zanimiv pogled na avtorstvo http://www.youtube.com/watch?v=zL2FOrx41N0
Objavite komentar