Hotela sem nekaj napisat in nič nisem hotela napisat. V bistvu ne vem o čem sem sploh hotela pisat. Ne pišem, ne fotografiram, nimam časa. Če me kdo vpraša kaj počnem, odvrnem da ne vem, Pravzaprav nimam česa pokazat.
Danes je bil en prav lep ležeren jesenski dan. Že dolgo si nisem privoščila prostega dne in tole je bil res pravi balzam. Zjutraj sem postorila najnujnejše, poslala urgentni mail, da se je prijateljica lahko lotila dela, nato pa, v tveganju da se skuham, oblekla novo izolacijsko pridobitev in odkorakala v mesto. Prodajno razstavo Smer jug - jugovzhod smo ujeli za rep. Lepo za oči napasti, prav vesela sem, da ni šla (kot toliko drugih reči) mimo mene. Prav veseli me, da je zadnja leta vzhodnjaški dizajn postal cenjen in tudi oblikovalci iz vzhoda iskani. Ne glede na to, da sem iz trgovine odkorakala brez nakupovalne vrečke v roki, je bil obisk osvobajajoč. Nekako tako kot takrat, ko se človek naužije vonjav že med kuhanjem in mu na koncu niti ni do tega da bi jedel.
Drugače pa sem se dni sem se prelevila v krotilko mačk. Prvič v življenju imam žival, ki je čisto čisto moja. In ta žival, ki je čisto čisto moja, si mora svoj novi dom deliti z živaljo, ki jo imam za pol leta v varstvu (krvni sorodnik bo še slabega pol leta odsoten). Se mi je zdelo, da sta varovanje stanovanja in mačka mačji kašelj. Al sem se zmotila! Domorodec ni prav nič navdušen nad prihodom vsiljivke. Borbe za prostor na postelji, borbe za prevlado na moji delovni mizi (beri: kdor je višje je glavni). Edino pri skodelicah s hrano ni borbe: prvi obožuje atlantsko tuno, druga piščanca. Hvalabogu, vsaj to! Medtem ko kličem v Mercator na slovenski in preverjam, če imajo čičeriko v konzervi, tulim: "Kasper, Kasper, pusti Lu!" Gospa na drugi strani "telefonske žice" si je najbrž mislila, da so pa nekateri ljudje res čudaki, ko dajo otrokom taka čudna imena.
Večer je zato, da se človek umiri. Umirili sta se tudi živali. Velika žival leži na stolu, mala si je izborila hierarhijo in leži na delovni mizi. Pijem najboljšo kavo, ravnam perilo, z enim učem škilim Umore na podeželju, vmes še malo tipkljam po tipkovnici. Čakam obiske, ki bodo prišli in skuhali večerjo. Danes kuhamo v ta velikem piskru, da bomo jutri lahko pogreli, tudi obiski bodo prišli s prazno menažko v roki. Mmm, curry night!
P.S. Kot ste nemara opazili, danes ni fotografij. Bodo drugič! Hvala za razumevanje, ne, res nimam sto rok!
Glasba za sobotni večer: Madeleine Peyroux
Danes je bil en prav lep ležeren jesenski dan. Že dolgo si nisem privoščila prostega dne in tole je bil res pravi balzam. Zjutraj sem postorila najnujnejše, poslala urgentni mail, da se je prijateljica lahko lotila dela, nato pa, v tveganju da se skuham, oblekla novo izolacijsko pridobitev in odkorakala v mesto. Prodajno razstavo Smer jug - jugovzhod smo ujeli za rep. Lepo za oči napasti, prav vesela sem, da ni šla (kot toliko drugih reči) mimo mene. Prav veseli me, da je zadnja leta vzhodnjaški dizajn postal cenjen in tudi oblikovalci iz vzhoda iskani. Ne glede na to, da sem iz trgovine odkorakala brez nakupovalne vrečke v roki, je bil obisk osvobajajoč. Nekako tako kot takrat, ko se človek naužije vonjav že med kuhanjem in mu na koncu niti ni do tega da bi jedel.
Drugače pa sem se dni sem se prelevila v krotilko mačk. Prvič v življenju imam žival, ki je čisto čisto moja. In ta žival, ki je čisto čisto moja, si mora svoj novi dom deliti z živaljo, ki jo imam za pol leta v varstvu (krvni sorodnik bo še slabega pol leta odsoten). Se mi je zdelo, da sta varovanje stanovanja in mačka mačji kašelj. Al sem se zmotila! Domorodec ni prav nič navdušen nad prihodom vsiljivke. Borbe za prostor na postelji, borbe za prevlado na moji delovni mizi (beri: kdor je višje je glavni). Edino pri skodelicah s hrano ni borbe: prvi obožuje atlantsko tuno, druga piščanca. Hvalabogu, vsaj to! Medtem ko kličem v Mercator na slovenski in preverjam, če imajo čičeriko v konzervi, tulim: "Kasper, Kasper, pusti Lu!" Gospa na drugi strani "telefonske žice" si je najbrž mislila, da so pa nekateri ljudje res čudaki, ko dajo otrokom taka čudna imena.
Večer je zato, da se človek umiri. Umirili sta se tudi živali. Velika žival leži na stolu, mala si je izborila hierarhijo in leži na delovni mizi. Pijem najboljšo kavo, ravnam perilo, z enim učem škilim Umore na podeželju, vmes še malo tipkljam po tipkovnici. Čakam obiske, ki bodo prišli in skuhali večerjo. Danes kuhamo v ta velikem piskru, da bomo jutri lahko pogreli, tudi obiski bodo prišli s prazno menažko v roki. Mmm, curry night!
P.S. Kot ste nemara opazili, danes ni fotografij. Bodo drugič! Hvala za razumevanje, ne, res nimam sto rok!
Glasba za sobotni večer: Madeleine Peyroux
7 komentarjev:
Zavidanja vredna idila.
Saj je bil že čas!
Super idila, poznam to. Komaj čakam slikce, pa večerjo bi tudi. Aja, kar se pa imen tiče, danes je in dajati otrokom takšna imena.
s tem, kar si rekla na začetku, da delaš vse in nič (oz nekaj v tem stilu), se tudi jaz identificiram, lotevam se milijon stvari, na koncu pa nimam kaj za pokazati.
Anonimni, se strinjam, izmišljotine od imen dandanes nimajo meja. Vsakič ko slišim kakšno čudno novo ime, si mislim kakšen revež bo ta otrok, ko bo moral na raznih okencih venomer črkovati čudo od svojega imena. Še dobro da obstaja opcija preimenovanja. :)
Lili, pa neskončno utrujena si na koncu, kajne?! :)
Del obiskov je bil naslednji dan pri nas na Sacherci :-) Drugače pa je moja malenkost uspela dva dni ležati na kavču ter se trudila pridobiti nazaj vsaj en kilogram. Kljub domači košti ji to ni uspelo ...
Vale, sem dobila celotno poročilo. :) Včeraj so me obvestili, da se, če se uspemo skupaj sestavit, v soboto odpravimo v vaše loge. Niso mogli prehvalit vaše zaherce, interierja, postrežbe in nasploh vsega. :)
P.S. Začimbe imam zate. Da si boš lahko skuhala kakšno fino košto in pridobila kak dodaten kilogram!
Objavite komentar