Manager manjšega podjetja

_

Gospa na Vem točki je označila okence poleg katerega je pisalo: manager manjšega podjetja. To sem jaz. Zdaj, ko sem zaključila program uvajanja v samozaposlitev, sem se samozaposlila. Ne sprašujte me zakaj, ker ne vem. Pojma nimam! Zdaj so taki časi, da se je modno samozaposliti, pa sem se samozaposlila tudi jaz, človek mora biti v koraku s časom. Roko na srce, prav nič nisem v koraku s časom, čas je ponavadi 20 kilometrov pred menoj, jaz pa tečem za njim kot Francka za vozom. Čeprav se vsekakor trudim biti v koraku s časom. Saj sem ter tja nastopi kakšen dan, ko se mi celo zazdi, da sem korak pred časom, ampak taki dnevi so bolj redkost. Skratka, ko sem odkorakala z Vem točke, sem se sama sebi zdela strašno imenitna. "Manager manjšega podjetja" le ni čisto vsak. Neeee, drugi ljudje sedijo v svojih službah, odštevajo ure do tretje, veselijo se regresov, božičnic, plačanega dopusta, če enkrat zakašljajo lahko tečejo na bolniško, lahko tožijo svoje šefe, se pričkajo za odpravnine in podobne reči, jaz pa sem manager manjšega podjetja. Nudim razno. Nudim skoraj vse, razen čiščenja, vedeževanja in izdelave nohtov iz gela, čeprav sem močno premišljevala, da bi med storitve vključila tudi to - človek nikoli ne ve kaj vse bo primoran početi, čas v katerem živimo ni kaj posebej prizanesljiv do nas samozaposlenih.
Sicer v življenju nisem imela kaj dosti opraviti z managerji, vendar si predstavljam, da mora biti manager strašansko urejena oseba, zato sem si sama pri sebi rekla, da moram zdaj, ko sem pridobila ta strašansko imeniten naziv, narediti nekaj za urejen videz, torej sem kaj hitro vkorakala v prvo drogerijo, ki mi je prekrižala pot in nabavila novo šminko ter lak za nohte. Po mojem mnenju je urejenost pol uspeha! Naslednji korak, ki sem ga storila kot managerka je, da sem si podarila prosto popoldne. Po napornem tednu si človek zasluži prosto popoldne in tale sončen dan je bil kot nalašč za to. Resda kasneje od prostega popoldneva ni kaj dosti ostalo - kratek smuk na tržnico, pa po špecerijo v Špar, vse nakupljeno odnesti v stanovanje in potem zopet nazaj v mesto po opravkih- midva s Sizifom bi se krasno razumela... Kava z mlekom in kepico vanilijevega sladoleda v Čolnarni je bilo pravzaprav to, kar naj bi spadalo pod besedno zvezo prosto popoldne. Kasneje, na poti v svoje bodoče domovanje me je pot zanesla v Modrijanovo knjigarno na Trubarjevi, ki je, obljubljajoč popuste, vabila v svojo notranjost. Vsem knjigoljubcem toplo priporočam obisk! Določene knjige so nadvse ugodne in pravi greh bi bil, če bi jih človek ne bil kupil. S Črnci v Firencah ter Ljubeznijo na drugi pogled sem dopolnila zbirko prevedenih del vedno jezne Vedrane. Izgubljeni pogledi - Ljubljana nekoč in danes pa je knjiga, katero sem si že nekaj časa želela. Za smešno ceno sedmih evrov sem jo zdaj kupila pri Modrijanu. Primerjalne fotografije nekoč-danes so posnete iz istih zornih kotov. Zanimivo je opazovati kako se je skozi čas mesto spreminjalo - toliko izgubljenih detajlov, toliko po krivici predelanih stavb... Pa je šel, še en septemberski petek!